Je že res, da sem se v preteklosti že vozila skozi ta jugovzhodni del naše dežele, a nikoli si nisem vzela časa, da bi ga raziskala, da bi ga bolje spoznala. Vse ob svojem času in tako sva se v juliju za »le« štiri dni odpravila v neznano. »Le« zato, ker je bilo premalo časa za vsa doživetja, ki jih Bela krajina ponuja, verjamem, da se v tiste konce še vrneva.
Kraška pokrajina je ujeta med Gorjanci, Kočevskim rogom in Kolpo, večji kraji v tem delu so Črnomelj, Metlika in Semič. Ime je ta pokrajina dobila po belih brezah, ki jo ponosno zastopajo, tudi barva njihove narodne noše je bela.
Kaj vse ponuja Metlika
Ker sva bila nastanjena v Metliki, sva najin prvi obisk namenila metliškemu gradu, v katerem ima svoj sedež belokranjski muzej. V njem najdemo zbirke o belokranjski zgodovini, zbirko kamnitih spomenikov in obeležij ter etnološko zbirko o načinu življenja Belokranjcev. V bivših gospodarskih poslopjih je urejen Slovenski gasilski muzej.
Preostanek popoldneva sva do deževnega večera preživela na kolesu. Odkolesarila sva proti kampu Podzemelj in se na začetku poti po glavni cesti preselila na gozdne poti, kar je pomenilo sproščujočo vožnjo med polji.
Prvi postanek sva naredila pred zaselkom Otok, kjer se že od daleč vidi letalo DC-3 (dakota), s kakršnim so med 2. svetovno vojno vozili ranjence iz osvobojene Bele krajine v Italijo. Je edini ohranjen primerek v Sloveniji in predstavlja edinstveno tehnično dediščino. Zaradi bližajoče nevihte sva po hitrem obisku kampa Podzemelj odkolesarila nazaj v Metliko, a kljub temu videla prve štorklje, ki so eden od zaščitnih znakov te pokrajine.
Vinica in Krajinski park Lahinja
Žal je deževalo še dopoldne naslednjega dne. Tako sva se zjutraj z avtom odpeljala do Vinice in do najjužnejše slovenske točke Kot pri Damlju, par hišk, v katerih po evidenci živi le 11 ljudi. Nazaj grede sva se ustavila v Krajinskem parku Lahinja. Za sprehod po parku bi bilo bolje izbrati lepši dan, a sva imela prihodnja dva dneva že druge načrte. Kljub blatu in razmočenemu terenu sva se po parku, ki ima urejene tematske poti, sprehodila.
Nazaj v Metliko sva se peljala po stranskih poteh skozi vasi Griblje, Krasinac, se ustavila še na letališču (bolj pravilno vzletišču, saj še nimajo izpolnjenih vseh pogojev, ki veljajo za letališče) in pri dveh jezercih v Prilozjah. V teh koncih sva dočakala sonce in dan je postal lepši.
S kolesom naokoli
Po vrnitvi v Metliko pa na kolo. Raziskovanje, kar obožujem. Stranske poti so vedno zakon in izbrala sva del, ki se razprostira vzhodno od Metlike. Najprej obisk vasi Rosalnice, kjer ob robu le-te stojijo znamenite Tri fare.
Gre za romarski kompleks s tremi gotskimi cerkvami znotraj visokega pokopališkega obzidja. Po Valvasorju naj bi cerkve gradil red templarjev v 12.stoletju. Severna cerkev je posvečena Žalostni materi božji, osrednja Glej človek je središče romarskega kompleksa in edina z zvonikom, južna pa je posvečena Lurški Devici Mariji.
Nisva imela načrta, a vsaka cesta te nekam pripelje. Naju je v zaselek Vinomer, v vinogradniško območje v bližini Metlike. Ob hrvaški meji na razglednem vrhu vzpona stoji lovska koča. Ko sva se vračala, sva se peljala po poti, ki je speljana skozi vinomerske steljnike. To so kmetijske površine, poraščene z redkim brezovim gozdom in podrastjo orlove praproti, ki se vsaj enkrat letno popasejo ali pokosijo. Odlična odločitev.
Izvir reke Krupe
Nisva mogla iti mimo čudovitega izvira reke Krupe pri istoimenski vasi. Reka izvira pod 30 m visoko mogočno apnenčasto skalo in je dolga le 2,5 km, saj se kasneje v vasi Gradac izlije v reko Lahinjo. Ker sta se nama v tem dnevu pridružila prijatelja, smo se do izvira zapeljali že zjutraj in uživali v samoti, miru, tišini, ki ti jih to področje ponudi.
Nato smo se podali osvojit Mirno goro, ki je s svojimi 1047 metri eden izmed najvišjih vrhov Bele krajine. Vrh ni razgleden, se pa od planinskega doma in iz stolpa odpre čudovit pogled proti jugu na celotno Belo krajino, Gorjance in hrvaški Klek.
Svoj vzpon smo začeli v vasi Planina, v kateri je v času 2. svetovne vojne delovalo odporniško partizansko gibanje. V vasici ob robu gozda stoji cerkev Svetega Ilije, ob kateri je staro kočevarsko renovirano pokopališče. Vzpon je bil prijeten in nezahteven, druženje zabavno in ponovno smo imeli srečo, da smo pravi čas ušli nevihti.
Vzpon na Krašnji vrh
Zadnji dan najinega obiska sva se odločila za kolesarski izlet, vzpon na Krašnji vrh. Ta vrh sem pred leti osvojila že s planinskim društvom, tako da mi je kolesarski vzpon predstavljal nov izziv, pravzaprav obema. Vas leži na skrajnem severovzhodu Bele krajine tik ob hrvaški meji. Na s soncem obsijanem pobočju stoji par hišk, pod katerimi se bohotijo številni vinogradi in cerkvica Svete Trojice, nad katero se dviga razgledni stolp, ki stoji tik ob planinskem domu. Ta je skrit v gozdičku in ga upravlja planinsko društvo iz Metlike.
Že v startu sva se odločila za krožno pot. Iz Metlike naju je pot najprej pripeljala v Slamno vas, nato skozi Radovico (v tej vasi deluje najzabavnejša osnovna šola, kjer te učitelj/ica v eni šolski uri na zabaven način seznani z Belo krajino) in po vzponih in spustih ter zadnjem malce hujšem vzponu sva prikolesarila do znaka, da sva prišla na Krašnji vrh. Po postanku v planinskemu domu in vzponu po 73-ih ozkih in zavitih stopnicah na vrh razglednega stolpa sva se spustila do Radovice in dalje v Boldraž, Svržake in na konec poti v Metliko.
Še bi ostala v tistih koncih, ker so »le« štirje dnevi bili prekratki za odkritje vseh kotičkov, ki jih ponuja ta del naše deželice. Prijaznost domačinov, s katerimi sva navezala stik, belokranjska pogača in metliška črnina, belokranjske pisanice, jurjevanje, bele breze in še bi lahko naštevala, a verjamem, da je to le kanček vsega, kar naju bo premamilo za ponoven obisk Bele krajine.
