V prejšnji številki ste lahko prebrali prvi del potopisa o Divjem zahodu, ki ga sedaj nadaljujemo. Ostali smo pri Dolini smrti, preberite, kam je Roka in Petro pot vodila naprej.
Lepote na vzhodni strani Sierra Nevade in spomenik žalostni zgodbi
Da je bilo območje že v geološki preteklosti aktivno, poleg potresov dokazujejo tudi kamnine in termalni izviri, v katerih se lahko ogrejete. Toplice lahko najdete v naravi sredi travnika, le dovolj vztrajni morate biti in povprašati vodjo kampa ali zaposlene v turistični pisarni, katera izmed številnih makadamskih poti je prava. Poleg že prej omenjenega bazalta lahko tu vidite tudi obsidijan ali vulkansko steklo. Gre za vulkansko kamnino (predornino), ki se na soncu lesketa kot steklo, hoja po kupu obsidijana pa daje tak zvok, kot bi hodili po črepinjah.
Žalostni del zgodbe teh krajev je jezero Mono. Zaradi potrebe po vodi so pritoke tega jezera po umetnih kanalih in strugah speljali proti večjim mestom na obali (tudi v Los Angeles), zato je začela gladina jezera upadati. To je skrčilo življenjsko okolje vodnim živalim, pticam in porušilo naravno stanje. Iz vode so se prikazali tudi nekakšni kamniti stebri, ki spominjajo na spomenike. Ti nastajajo le pod vodo, in sicer zaradi tega, ker se kalcijev karbonat, ki je v izvirih sladke vode, ob stiku s slano jezersko vodo odlaga in tvori stolpiče. Jezero je zelo slano zato, ker je to eno izmed endoreičnih območij tega dela ZDA, kar pomeni, da vode ne odtekajo v ocean in prinašajo vse mineralne snovi v jezero (slanost je dva do trikrat višja kot tista v Tihem oceanu). Leta 1994 so po protestih okoljskih aktivistov porabo zmanjšali, nekaj vode je pričelo pritekati nazaj v jezero in gladina se je dvignila, a še zdaleč ne na naravni nivo – nemi kamniti spomeniki so še vedno na suhem. Podobno zgodbo (izsušitev jezera) je doživelo tudi jezero Owens v bližini kraja Lone Pine.
Medved je tudi v zastavi Kalifornije
Od jezera Mono sva prek prelaza Tioga, ki je predstavljal tudi najvišjo točko na najinem potovanju (3031 m), prečila gorovje Sierra Nevada. Tamkajšnji vrhovi iz granodiorita so lepo zaobljeni in povsem drugačni od naših gora.
Najbolj obiskan narodni park na tem območju je Yosemite. V osrednjem delu parka je ledenik ustvaril pravo ledeniško dolino s strmimi stenami v obliki črke U, prek katerih padajo številni slapovi. Teh je res veliko, saj voda teče tu po površju neprepustnih kamnin, kot sta na primer granodiorit in granit. Najbolj izpostavljena vrhova sta Half Dome in El Capitan. Slednji je poznan predvsem plezalcem, saj jim zaradi visoke stene predstavlja izjemen izziv.
Zaradi prevelike gneče se v samo dolino nisva podala in sva raje obiskala višje ležeče razgledišče Glacier point ter se podala na vrh Sentinel Dome-a (2476 m), v bližini katerega sva tudi taborila (v kampu, seveda). Nameravala sva ostati kakšen dan več, a so naju nizke nočne temperature (termometer je pokazal 2° C) pregnale nazaj v dolino.
Območje Sierra Nevade je območje medveda. Na to opozarjajo na vsakem koraku in pravil se je treba držati. V kampih je treba vso hrano shraniti v posebej varovanih kontejnerjih, katerih medved ne more odpreti; na enak način so varovani tudi smetnjaki. Namen teh ukrepov je, da se živali ne bi navadile, da je hrana, ki jo prinese (in tudi zavrže) človek, lahko dostopna. Zato je strogo prepovedano hranjenje katerekoli živali. Hrane tudi ne smete pustiti v avtu, saj so nekateri medvedi menda že precej izurjeni in na primer prepoznajo hladilno torbo kot vir hrane, in si jo preprosto postrežejo – seveda brez težav v ta namen vdrejo v vaš avtomobil. Poleg discipline pri varovanju hrane je treba biti previden tudi na cesti. Kraje, na katerih je v tistem letu že prišlo do trka z medvedom, so lokalne oblasti posebej označile z opozorilnimi tablami.
Malce izven parka, nekaj kilometrov proti jugu, je rastišče velikih sekvoj (Sequoiadendron giganteum) Mariposa grove. Največja med njimi se imenuje Grizzly Giant, ki je stara okoli 1800 let, visoka 63,7 m ter ima 963 m3 lesne mase. Zanimivo je, da ta drevesa za svoje razmnoževanje potrebujejo občasne gozdne požare. Ti so koristni zato, da odprejo izredno trde storže, v katerih se skrivajo semena. Starejša drevesa preživijo te požare, saj imajo veliko tanina, ki jih varuje pred požarom, poleg tega pa drevo spodaj tudi nima vej.
Zapustila sva gozdnate dele Sierre Nevade in se spustila v Osrednjo dolino (Central Valley). Peljala sva se prek Sacramenta, majhnega univerzitetnega mesteca Davis in doline Napa, ki je znana po vinogradih, vse do Tihega oceana. Do obale sva prišla severno od San Francisca.
Neskončnost Tihega oceana
Veličine Tihega oceana sicer ne moreš dojeti, a občutek, ko stojiš na obali in veš, da je do Japonske kar 8000 km, vmes pa le nekaj otokov, je svojevrsten. Velikost in moč vodnih tokov pa nista nič kaj nedolžna. Plavanje je nevarno, saj plavalca zlahka odnese na odprto morje. Na to opozarjajo številne table.
Zelo zanimivo je tu podnebje. Zaradi hladnega morskega toka je vreme tu pogosto oblačno, saj se zrak nad hladnim morjem ohladi in zato prihaja do kondenzacije vlage. Tako je ob obali in nad morjem oblačno vreme, nekaj kilometrov v notranjosti celine, ko se zrak zopet ogreje in se nekaj vlage izloči na obalnih gričih, pa je nebo brez oblačka.
Zelo oblačno in megleno je bilo na polotoku Point Reyes, ki je severozahodno od San Francisca in ima status narodnega parka. Ker je obdan s hladnim morjem, je pokrajina taka, kot bi bili precej bolj na severu – travniki, veter, megla. Nič ne spominja na izraz »Sunny California«! Spomladi je s skrajnega konca, kjer je postavljen svetilnik, mogoče opazovati kite. Ker sva bila tam ob nepravem času, živih kitov nisva videla, temveč le del kitovega okostja, razstavljenega pred svetilnikom.
Obalno hribovje je domovanje velikih obalnih sekvoj (Sequoia sempervirens). Da bi jih videla, sva obiskala naravni spomenik Muir Woods, kjer sva si ogledala tega, od velikih sekvoj višjega sorodnika, ki zraste do 115 m in velja za najvišji živeči organizem na Zemlji. Velika sekvoja je sicer debelejša in ima večji volumen. Obalna sekvoja raste v bližini oceana, kjer je dovolj vlage v zraku, ki se nato odlaga na iglicah in deblih. Tudi ta drevesa za svoj obstoj potrebujejo požare. Ti pobijejo glive in bakterije, ki bi škodovale semenom. Ta po požaru tudi lažje pridejo do hranil.
»If you’re going to San Francisco …«
V mestu je veliko stvari, ki jih je vredno videti. Midva sva si v dveh dneh in pol uspela pogledati center mesta, kitajsko četrt, turistični Fisherman’s Wharf in novi muzej znanosti. Slednji naju je precej navdušil, saj je v njem več akvarijev, kjer so živali in rastline koralnega grebena, velik prostor, kjer je umetno ustvarjeno okolje tropskega deževnega gozda, planetarij in še veliko drugega. Ker sva prišla z javnim prevozom (avto sva vrnila takoj, ko sva prišla v mesto), sva imela popust pri nakupu vstopnice v muzej.
Med sprehodom po mestu si je treba ogledati zelo zavito ulico Lombard street, po kateri se večinoma peljejo turisti, ki se zabavajo kot otroci na toboganu. Za tiste, ki imate radi vrvež in turistične prodajalne s spominki, je verjetno najboljši obisk Fisherman’s Wharfa, kjer so trgovinice, lokali … Če boste tam, si vsekakor privoščite juho iz rakovic, ki jo postrežejo v kruhovi skodelici (Clam Chowder). Če imate dovolj časa, lahko obiščete tudi staro vojaško podmornico, razstavišče starih cirkuških igrač in še bi lahko naštevali. Za 5 $ se lahko popeljete tudi z znamenitim tramvajem (Cable car). Poleg mostu je verjetno glavna turistična atrakcija seveda otok Alcatraz, kjer je bil včasih zloglasni zapor. Midva si ga nisva ogledala, kajti ogled bi si morala rezervirati vsaj kakšen dan ali dva vnaprej.
V San Franciscu sva obiskala tudi tajsko in mehiško restavracijo in si tako malo popravila vtis glede hrane v ZDA.
Namesto zaključka
POPOTNIŠKE INFORMACIJE
- SPANJE
Spala sva večinoma v kampih. Ti so zelo različni in ponujajo prostor za šotor ter stranišča in večinoma tudi tuš kabine. Veliko kampov je sicer brez kabin za tuširanje, zato morate najti kakšen potok ali pa iti v sosednji kamp, ki ga morda ima. Cene se gibljejo med 0 do večinoma 30 $ (enkrat sva plačala tudi 35 $) za dve osebi s šotorom in avtomobilom. V večjih mestih (L.A., San Francisco, Las Vegas) sva spala v hostlih oz. sobah s kopalnico. Najcenejše je bilo prenočišče v Las Vegasu, kjer računajo na dobiček predvsem zaradi igralništva in zabave. V bolj turističnih delih je prenočišče dobro rezervirati vnaprej. Midva sva rezervirala le prenočišča v mestih, v kampih pa sva imela srečo in sva vedno dobila prostor – nekoč sva dobila zadnjega (Na vhodu v kamp je že pisalo, da so vse parcele oddane!), namenjenega invalidom, a ker je bila pozna ura in ni bilo mogoče pričakovati nikogar več, sva parcelo za šotor dobila. Vedno se splača vsaj vprašati!
- HRANA
Če potujete z majhnim proračunom, potem večinoma lahko izbirate med restavracijami hitre prehrane in pa raznimi svetovnimi kuhinjami, med katerimi prevladujejo mehiška, kitajska, tajska ipd. Hitra prehrana in obcestne restavracije ne ponujajo kulinaričnih užitkov, sva pa na potovanju bolj po taborniško kuhala predvsem v majhni posodi na gorilniku. Veliki supermarketi so ob glavnih cestah v bližini večjih mest; v narodnih parkih in samotnih krajih pa ste omejeni na manjše trgovinice
- PREVOZ
Potovala sva z najetim avtomobilom, kar se je za velike razdalje izkazalo kot edino primerno. Po mestih in med mesti lahko potujete z vlakom, podzemno železnico in avtobusi, a za obisk narodnih parkov priporočam rent-a-car. Po nasvetu kolegov sva najem avta uredila in plačala že v Sloveniji – evropske agencije naj bi bile namreč cenejše! Alternativa so tudi vodeni izleti. To pomeni, da imate organizirano potovanje v kombiju iz kakšnega večjega mesta do izbranih naravnih parkov. Avtocestno omrežje je zelo dobro razvejano.
- NAJINA POT
Čas potovanja: julij, avgust 2010 (3 tedni)
Prepotovana pot: Los Angeles (s Santa Monico)–puščava Mojave–Grand Canyon–Page–Bryce Canyon–Zion–Las Vegas–Dolina smrti–Lone pine–Mammoth Lakes–jezero Mono–Yosemite (Glacier point)–jezero Bass–Sacramento–Davis–Napa (Calistoga)–Bodega Bay–Point Reyes–San Francisco
Dolžina poti: 4050 km
Najnižja temperatura na poti: 2,0 °C
Najvišja temperatura na poti: 48,3 °C
Najnižja točka: Dolina smrti, -86 m
Najvišja točka: Prelaz Taioga, 3031 m
- PRIPOROČENA LITERATURA
Repe, B., Brus, R. 2012: Kalifornija. Ljubljansko geografsko društvo. Ljubljana.
Lonely Planet: Soutwest USA.
Lonely Planet: California.
Bryce Canyon: http://zgs.zrc-sazu.si/Portals/8/Geografski_obzornik/go_2008_1_2.pdf
Grand Canyon: http://zgs.zrc-sazu.si/Portals/8/Geografski_obzornik/go_2008_1_2.pdf
Spletna stran: US National Park Service http://www.nps.gov/index.htm
