Vrvež in gneča velemesta, samota in pripeka v puščavi, blag piš vetra med borovci nekje v višavju, presunljiv pogled na prostrane kanjone in doline, sproščenost in lenobnost na plaži …
Verjetno vedoželjnih ni težko prepričati, če omenim, da je vse in še več, kar je opisano v uvodnem odstavku, moč doživeti ob obisku štirih zveznih držav na skrajnem zahodu ZDA: Kalifornije, Arizone, Utaha in Nevade. Že sam podatek, da sta tu le 130 km narazen najvišja in najnižja točka ZDA (če ne upoštevamo Aljaske in Havajev), pritegne pozornost. Mount Whitney (4421 m) je celo leto pokrit s snegom, v Dolini smrti (-86 m) pa se poleti temperatura čez dan povzpne tudi prek 50 °C!
Poleti leta 2010 sva s Petro obiskala omenjene štiri zvezne države. Pot sva začrtala le približno; avto, ki sva ga najela, nama je namreč ponujal dovolj svobode, da si med samim potovanjem lahko premisliva in spremeniva načrte. Nekaj manj kot trije tedni so dovoljevali sproščen obisk večjih mest, narodnih parkov in nekaj oddiha ob gorskih rekah ter na obali Tihega oceana.
Prepotovana pot je na koncu bila videti nekako takole: Los Angeles–puščava Mojave–Grand Canyon–Bryce Canyon–Las Vegas–Dolina smrti–Yosemite–Sacramento–dolina Napa–Point Reyes–San Francisco (skupaj nekaj več kot 3500 km).
Los Angeles – kot v filmu
_ Pot sva pričela v Los Angelesu. Ker nisva ravno zaljubljena v beton in prometne zamaške, sva se odločila, da temu 15 milijonskemu somestju, ki jih L. A. tvori s sosednjimi mesti, posvetiva le dan ali dva. Prijatelji, ki so tu že bili, so nama zatrjevali, da brez avtomobila v mestu ne moreš videti nič. Torej, sva rekla, poskusiva z javnim prevozom! In kar dobro nama je uspelo … Kakorkoli, prvi dan sva si uspela pogledati Hollywood s slavno alejo slavnih (Walk of Fame) in teater oziroma kino Grauman’s Chinese Theater, prizorišče raznih filmskih premier, pred katerim najdete še bolj slavne odtise rok in podplatov raznih (zopet) slavnih filmskih zvezd. Verjetno gre za najbolj turističen del, ki ga pač moraš obiskati, da lahko rečeš: »Bil, videl, OK!«. V bližini je možen lep pogled na gromozanski napis H O L L Y W O O D, ki te dokončno prepriča, da so to tisti kraji, ki si jih do sedaj videl le v filmih in so se zdeli tako daleč … Izpustila sva obisk kakega izmed filmskih studiev ter ogled soseske bogatih (in slavnih, seveda) in sva se raje odločila za obisk muzeja La Brea Tar Pits. Gre za naraven izvor katrana, ki privre na površje in oblikuje majhno močvirje. V močvirje so se v zadnjih nekaj deset tisoč letih ujele številne živali. Gosta, lepljiva snov je raznim živalim – mamutom, kamelam, jelenom in drugim – ob padcu v to »močvirje« onemogočila pobeg in tako so njihova okostja ostala ohranjena do danes.
Los Angeles je ogromno mesto, vendar ni tako podobno New Yorku, saj za razliko od slednjega nima pretirano velikega mestnega središča (downtown), torej strnjene pozidave nebotičnikov. Ti so predvsem v ožjem središču Los Angelesa, okolica pa je pozidana s precej nižjimi zgradbami. Poleg tega so zaščitni znak mesta tudi prometne površine, saj je Los Angeles skupaj z ostalimi mesti v neposredni okolici (na primer Long Beach, Irvine, Anaheim, Orange, Pasadena, Santa Monica) prepreden z avtocestami in parkirišči – torej prirejen osebnim vozilom.
Naslednji dan sva najela avto za najino potovanje. Najprej sva se na kratko ustavila na plaži v Santa Monici, kjer naju je pričakal klasičen prizor iz Obalne straže: mivka, stolpi obalne straže, igrišča za odbojko, promenada s trumami sprehajalcev, palme, beton. Sence pa seveda nikjer … Večina ljudi se zadržuje na obali ali pa v vodi zelo blizu obale. Močni tokovi odprtega morja so namreč zelo nevarni, zato plavanje iz varnostnih razlogov ni ravno priporočljivo.
Ven iz gneče …
Prek mesteca Baker sva se ob pogledih na nenavadna Jozuetova drevesa (ang. Joshua tree, lat. Yucca brevifolia) pozno popoldne pripeljala v osrednji del puščave Mojave, ki ima status narodnega zavarovanega območja (National preserve), kar pomeni, da velja zanj blažji režim kot v narodnih parkih (National park). V puščavi je dovoljeno tudi prespati (skoraj) kjerkoli, le za seboj ne smeš pustiti smeti. Odločila sva se prenočiti na stranski makadamski cesti. Tekom noči se je temperatura malce spustila in zjutraj sva bila še pred sončnim vzhodom na peščenih sipinah Kelso dunes. Zaradi močnega sonca in posledično visokih dnevih temperatur sva se tudi kasneje pri prečenju Doline smrti odločila, da bova v teh najbolj vročih krajih ponoči, ko je temperatura nekoliko manj neznosna.
Po znameniti cesti Route 66 sva krenila proti najinemu naslednjemu velikemu cilju – Velikemu kanjonu (Grand Canyon), zapustila Kalifornijo in prišla v Arizono, ki jo zaradi velike prepoznavnosti kanjona imenujejo kar Država Velikega kanjona.
Veliki kanjon
Okolica okrog kanjona prav nič ne da slutiti, da je le nekaj minut vožnje stran globoko v vodoravne kamninske sklade vrezana reka Kolorado. Reka je namreč do 1600 m globok kanjon vrezala v prostrano Koloradsko planoto, ki v geološki zgodovini ni bila nagubana ali pretirano razlomljena. Reka je v plato zarezala tako globoko, da je razkrila tudi približno 2 milijardi stare kamnine na dnu.
Kanjon si lahko ogledate na severnem ali južnem robu. Midva sva se utaborila na južnem robu, v bližini naselja Tusayan, kjer je tudi eno izmed informacijskih središč parka. Nasploh so središča ameriških narodnih parkov odličen vir informacij za njihove obiskovalce. Ob vstopu v park ali pa v informacijskem središču dobite zloženke v obliki časopisa, v katerih so osnovni podatki, koledar dogodkov, priročen zemljevid s prenočišči, izletniškimi točkami ipd. Če nameravate obiskati več narodnih parkov, je dobro kupiti kar letno karto, ki velja za en osebni avto, torej dejansko velja za štiri osebe, ki potujejo skupaj. Letna karta (t.i. Annual Pass) velja eno leto od dneva nakupa in stane 80 $.
Z avtomobilom sva se iz Tusayana pripeljala skoraj na rob kanjona (dobesedno), v naselje Grand Canyon Village, kjer je še en sklop raznih informacijskih središč, muzejev, restavracij … Za tiste, ki jih zanima geologija, so v informacijskem središču pripravili nazorne prikaze, kako je kanjon nastal, kje se nahajajo najstarejše kamnine, kako poteka oblikovanje kanjona in številne druge informacije s tega področja. Ob samem robu sta speljani sprehajalna pot ter cesta. Da, v Ameriki se da pripeljati dobesedno kamorkoli. Prijeten sprehod ob robu kanjona ter povratek na izhodišče z avtobusom se je izkazal kot dobra kombinacija. Kot celodnevni ali dvodnevni izlet pa je mogoče opraviti spust do reke in nazaj. Lahko pa si omislite tudi panoramski polet s helikopterjem.
Od Grand Canyon Village sva se odpravila proti mestu Page, ki leži ob zajezitvenem jezeru Powell, še enem izmed velikih zajezitev reke Kolorado (bolj poznan je tudi Hooverjev jez na meji med Arizono in Nevado, ki je ustvaril jezero Mead). Uporaba vode za kmetijstvo in zajezitve je povzročila, da reka praktično ne priteče več do morja, saj je voda v celoti izrabljena.
Vmes sva se ustavila pri razgledišču na kanjon Malega Kolorada. Gre za kanjon, ki ga je vrezal pritok Kolorada. Je precej manjši kanjon in nekako ironično je oblast to razgledišče prepustila upravljanju domorodnim Indijancem, ki so bili pred prihodom belcev »lastniki« celotnega območja Velikega kanjona. Sliši se kot nagrada za stransko vlogo …
Malce pred Pagem se popotniku razkrijeva izredno lep pogled na ujet meander reke Kolorado, ki so ga zaradi značilne oblike poimenovali podkvasti zavoj (Horseshoe bend). Pogled na prepadne stene ter reko je oddaljen le 10 minut hoda od glavne ceste.
Prespala sva v kampu blizu mesta. Sem pa sva prišla predvsem zato, da bi si ogledala naravno znamenitost, za katero pa sva se morala kar malce potruditi, da sva jo našla; dosedanje točke so bile namreč dobro označene, tu pa so veljala malce drugačna pravila …
Očem skrite naravne znamenitosti
Na najinem seznamu želja je bil tudi Antelope Canyon, ki se nahaja v bližini Pagea na območju indijanskega rezervata plemena Navajo. Dejansko ne gre za kanjon, ampak za izredno ozko sotesko, ki jo je občasna deroča voda izdolbla v slabo odpornem peščenjaku. Ko ni nevarnosti, da bi hudourniška voda pritekla skozenj, ga je moč obiskati v spremstvu indijanskega vodiča. Ti se svojega naravnega zaklada dobro zavedajo. Poleg vstopnine (voden obisk je nujen) zaračunajo tudi takso za vstop v njihov rezervat. Hkrati se zavedajo tudi tega, da mora območje ohraniti v čim bolj naravnem stanju. Po njihovih besedah je turistov že zdaj dovolj, zato ne postavljajo obcestnih tabel, ki bi kazale pot do te izjemne naravne znamenitosti.
V bližini je še nekaj dih jemajočih pokrajin – sama jih (še) nisva obiskala, a če ste v bližini se vsekakor priporoča obisk Doline spomenikov (Monument valley), območja, ki ga vsi najbolj povezujemo z divjim zahodom. Gre za ostanke bolj odpornih magmatskih kamnin, ki stojijo kot ogromni stolpi nad puščavsko pustinjo in z lahkoto pričarajo podobe iz filmov o kavbojcih in Indijancih …
Naravne lepote niso edini zaklad območja; pomemben prihodek prinaša tudi energetika in ogromna termoelektrarna v bližini Pagea, ki ima moč prek 2200 MW in ki pošilja energijo po celi Arizoni ter tudi v Kalifornijo in Nevado.
Biseri v Utahu
_ Po prečkanju Kolorada sva se kmalu pripeljala v Utah, zvezno državo, ki je zelo znana po veliki skupnosti mormonov. Najina cilja tu sta bila dva narodna parka: Bryce Canyon in Zion.Bryce Canyon je ogromno pobočje (označujejo ga kar amfiteater), posuto z neštetimi stolpiči (visokimi tudi do 30m), ki so nastali večinoma v mehkem apnencu in tudi peščenjaku. Intenzivnost procesov ne preseneča, saj je tu ostro, mrzlo podnebje; nadmorska višina je prek 2400 m. Podobno kot v Velikem kanjonu je tudi tukaj urejena asfaltirana sprehajalna pot prav po robu tega amfiteatra. Območje je dobilo ime po kmetu Ebenezerju Bryceju, ki se je tu naselil v prvi polovici 19. stoletja. Na ogled Bryce Canyona se lahko odpravite tudi s konji.
Prespala sva na območju narodnega parka, v kampu Sunset Campground. Kampi so nasploh lepo urejeni. V vsakem dobite prostor, ki je dovolj velik, da postavite velik šotor in parkirate avto ali pa avtodom (ti so v Ameriki dejansko ameriško veliki, a ker se nekateri ne morejo ločiti od manjšega osebnega avtomobila, slednjega preprosto priklopijo na avtodom in ga vlečejo za seboj). Navadno je poleg prostora za kampiranje tudi miza s klopjo ter ognjišče. Ostala ponudba je od kampa do kampa različna, večina ima stranišča in tuše, nekateri pa tušev nimajo. Ponekod greste lahko tudi v brezplačne kampe, kjer pa je morda urejeno le preprosto stranišče. Če je poleg tekoča, čista voda, potem z umivanjem ni težav. Kot sem že omenil, lahko ponekod spite tudi samostojno na prostem, le paziti morate, da ne pustite ničesar za saboj. Tak režim velja na območjih nekaterih Narodnih gozdov (National Forest) in Narodnih zavarovanih območjih (National Preserve).
Nazaj na zahod
Iz Bryce Canyona sva se obrnila na zahod v smeri proti San Franciscu. A vmes sva naredila kar nekaj »ovinkov«! Najprej sva se ustavila v Narodnem parku Zion, katerega sva izmed vseh bolj ali manj načrtovanih postankov verjetno še najmanj poznala. Narava naju je zopet prijetno presenetila – slapovi, reke, prepadne stene … Ozke doline in nekoliko višja nadmorska višina (najnižja točka parka je 1100 m, najvišja pa 2660 m) zadržijo dovolj vlage, da tam uspeva bujno rastje in daje prijetno senco. Nič ne daje slutiti, da se že nekaj kilometrov stran razprostira polpuščava oziroma puščava – puščava, sredi katere so z vidika pogojev za življenje neracionalno zgradili razvpiti Las Vegas …
Mesto je v 19. stoletju služilo predvsem kot postojanka za popotnike ter železniška postojanka. Pomembne prelomnice v razvoju so predstavljali izgradnja Hooverjevega jezu, za katerim je nastalo največje umetno jezero v ZDA, jedrska testiranja po 2. svetovni vojni v bližini (Nevada National Security Site) ter končno razvoj igralništva v drugi polovici 20. stoletja.
V Las Vegasu sva se ustavila za približno 24 ur. Več niti ni bilo potrebno; prispela sva pozno popoldne, si ogledala nočni blišč glavne ulice, naslednji dan pa obiskala še muzej National Atomic Testing Museum, kjer sva se zamislila nad dejstvom, da so v puščavi blizu Las Vegasa še nedolgo nazaj preizkušali atomske bombe.
Glavna ulica Las Vegas Boulevard, poimenovana tudi kar The Strip, je polna vsega »šova«. Pomanjšane konstrukcije znamenitih stavb, kot so na primer Eifflov stolp, egipčanska piramida, Kip svobode, ter vodometi, neštete luči, dragi avtomobili delujejo kot nekakšen zabaviščni park. Večina obiskovalcev je radovednežev, turistov, ki se potepajo po glavni ulici gor in dol, gledajo casinoje, kupujejo sladoled in si verjetno govorijo, kaj bi, če bi … zadel, dobil denar. Če ga nekaj imaš, se lahko podaš za eno izmed miz, kjer igrajo ruleto, poker ali kaj podobnega, kar te lahko obogati, še bolj verjetno pa osiromaši. Presenečen sem bil, da so veliko takih pohajkovalcev predstavljale družine z otroki – saj pravim, zabaviščni park.
Dolina smrti … vroče …
