Elbrus

​Večna polemika o tem, katera je najvišja gora Evrope, vedno ostane debata za filozofiranje po osvojitvi Elbrusa ali po izvedenem potopisnem predavanju. Dejstvo pa je, da je Elbrus zavidljivo višja gora v ruskem delu Kavkaza in spada med najatraktivnejše pettisočake in vrhove v naši bližini. Večina odprav se loti gore iz t.i. sodčkov, ki predstavljajo nekakšen bazni tabor za naskok. Pot od sodčkov na vrh pa je neskončno dolga, a ponuja čudovito panoramo po vršacih Kavkaza.

​Pred odpravo

Po zanimivih in zlata vrednih izkušnjah s kitajske odprave na Mustagh Ata 7546 m je bilo nadaljevanje podobne poti neizbežno. Med potencialnimi cilji je kar hitro na plan prišel opevani Elbrus, ki se s svojim manj izrazitim ledenikom dviga do višine 5642 m. Čeprav je bila pomlad in višinskih priprav nisem imel, sem namesto tega imel kondicijske priprave. V navadi mi je tekanje v težkih planinskih čevljih za lažje dihanje na višini.
​Pridružil sem se organizirani ekipi, ki so jo sestavljali več ali manj sami ”stari mački” z izkušnjami z mnogih gorstev. Glavni vodnik je celo osvojil K2 – po mnenju nekaterih najnevarnejšo goro sveta. Ponovno sem bil najmlajši član odprave, vendar ne brez izkušenj, ki so se izkazale za zelo dragocene pri naskoku na vrh.
Na poti na dunajsko letališče je bil čas za ekspresno spoznavanje bodočih sotrpinov, s katerimi bom preživel 10 dni. Vsi z istim ciljem – osvojiti Elbrus. Po prestopanju v Moskvi smo poleteli do Mineralnye Vody in naprej z minibusom do doline Baksan in naselja Terskol v ambientu Kavkaza.
Elbrus
Čudoviti pogledi na gruzijski Kavkaz.

Premagovanje prvih višinskih metrov

Časa nismo imeli veliko, zato ga je bilo potrebno zelo racionalno razporejati, saj je vsak dan (lepega vremena) dragocen. Namesto vzpona na Cheget smo se takoj odpravili proti kabinski gondoli za Elbrus. Ob pogledu na gondolo bi človek dejal, da ne bi vanjo dal niti svoje opreme, kaj šele da se bomo sami peljali z njo. In smo se kljub temu. Naloženi do vrha – zagotovo pretežki za vožnjo – smo se dvignili do postaje Mir 3470m. V dolini toplo za kratke rokave, na višini polno snega in sledila je hitra sprememba garderobe. Od Mira smo se sprehodili najprej do t.i. sodčkov Garabashi, 3750m, kjer smo se delno razpakirali in nadaljevali 100-200 višinskih metrov višje. Še isti dan smo se spustili nazaj v dolino, kjer smo prenočili v hotelu.
Elbrus, odprava
Gneča na Elbrusu ob napovedi čudovitega vremena.
​Naslednje jutro podobna zgodba: najprej vožnja z gondolo, ki je bila verjetno najnevarnejši del naše avanture, in naprej do sodčkov. Odtlej so le-ti postali naš novi dom. Sledil je drugi aklimatizacijski vzpon do višine 4000 m. Junijski sneg je ob popoldnevih postajal precej ”južen” oz. moker, kar je povzročalo neprijetno prediranje. Belo pravljico pa so kvarila različna snežna vozila. Snežne sani, ki so vozile številne turiste po ledeniku; snežni teptalci, ki so vozili smučarje, saj višje ni nobene gondole ali sedežnice. Hoja na tem območju je spominjala na hojo po mestu. Vselej si moral paziti na promet: smučarje, snežne sani, teptalce snega in druga snežna vozila.

​Aklimatizacija in nujno potrebna hidratacija

​Po prvem dobrem spancu na višini 3750 m je sledilo prebujanje v nov dan. Eden izmed sodčkov je bil rezerviran za kuhinjo, v kateri nam je mlada kuharica pripravljala odlične (ruske) jedi. Seveda je k obilnemu apetitu prispevala tudi naša celodnevna aktivnost na višini, kjer je poraba energije precej večja kot v nižje ležečih krajih. Boršt in kaša sta bila prisotna ob vsakem obroku. Toplega čaja za rehidracijo pa tudi ni manjkalo. Dehidracija je na višini velik problem. Poraba tekočine je večja, globoko dihanje skozi usta nas izsušuje in treba je veliko piti. Snežnica pri tem ne pride v poštev.
kontejnerji na Elbrusu
Kontejnerji so bili naš dom.
V sneženju in megli smo se odpravili na tretjo aklimatizacijsko turo malenkost nižje od t.i. Pastuhovih skal do višine cca 4500 m. Čeprav bi po mojem mnenju morali iti višje, da bi zadnji dan vzpona potekal brezhibno, a so nas lokalni vodniki držali nazaj. Vsak dan so morali brzdati našo zagnanost in vnemo, tako so ju tudi tokrat. ”Kaj če zaradi tega ne bom osvojili vrha?” se je pletlo v moji glavi.
 Dan za predah
Elbrus
Sonce se prebuja in nas začenja odtajevati.
Aktivnim dnevom hoje je sledil dan za predah. Naše mišice so se regenerirale. Spali smo nekoliko dlje, pa tudi popoldanskega spanca ni manjkalo. Vmes pa seveda po potrebno energijo h kuharici in pa na postajo Mir na pivo. Na zgornji postaji gondole smo se soočali z zanimivim prizorom – mi s popolno zimsko alpinistično opremo in ruske turistke v oblekicah in japonkah. Kakšen kontrast. Ker je vsega lepega hitro konec, smo že hiteli v naše postelje.

​Vznemirjenje in dolga pot do vrha

​Vedno imam občutek vznemirjenja, ko je potrebno na pot kreniti sredi noči, in tudi tokrat ga je bilo precej. Oblekli in obuli smo največ, kar smo imeli, ter se vkrcali na snežno vozilo, ki nas je zapeljalo nekaj sto metrov višje. Sicer bi morali v enem kosu premagati 1800 m višinske razlike, kar je na tej nadmorski višini bistveno težje kot v slovenskih Alpah. S čelnimi svetilkami smo krenili na pot in sonce je začelo oddajati nekaj svetlobe. Ampak bilo je resnično mrzlo, a smo vztrajali. Dva lokalna vodnika sta nam utrjevala snežno gaz, da smo lažje napredovali. Čeprav smo hodili in hodili, se je zdelo, da se ne premaknemo nikamor. Vsem osvajalcem gore je zagotovo poznana neskončna ”prečka” pod vzhodnim vrhom Elbrusa, ki te pripelje do sedla.

​Elbrus East, 5621 m, se mi je na sedlu zdel zelo mikaven in razmišljal sem, da ob vrnitvi na sedlo osvojim še njega. Čisto iskreno – ob vrnitvi nisem niti pomislil na to. Po sedlu se je naklon prej sprehajalne poti nekoliko povečal in napredovali smo počasneje. V skupini so se pojavile prve resnejše težave in lokalni gorski vodniki so na vrv privezali tiste z manj energije. Skupina je ostala dokaj homogena vse do vrha Elbrus West, 5642 m, ki smo ga osvojili vsi. 

Kako dobro dene, ko vidiš, da si bližje cilju kot ostali.
osvojitev vrha- Elbrus
Poziranje ob osvojitvi vrha Elbrus, 5642 m.

Nazaj proti dolini

Elbrus
Kljub vetru in mrazu nam je uspelo naredili  delno skupinsko fotografijo.

Po krajšem fotografiranju na vetru in mrazu smo hitro, kolikor smo le lahko, pohiteli proti dolini. Najprej čez zelo vetrovno vrhnjo planoto, nato čez sedlo in po dolgi prečki proti Pastuhovim skalam. Opcija je seveda bila, da se odpravimo do sodčkov peš, ampak smo vsi izbrali snežno vozilo zaradi prediranja snega. O tem, kako dobra je bila večerja, koliko smo pojedli in popili čaja, vam ni potrebno posebej pripovedovati.

vetrovna vršna planota
Pogled na vetrovno vršno planoto.
​Vsi zadovoljni smo naslednje jutro odkorakali proti dolini, kjer smo si privoščili še en dan za izlet po zelenju. Seveda pa brez praznovanja in zabave zaradi osvojitve vrha ni šlo. Odprava na Elbrus je bila ena tistih simpatičnih tur, tudi zaradi božanskega vremena, da bi ga lahko osvajal vsako leto. Morda pa zopet kmalu. 
Več informacij o odpravi lahko najdete tukaj. 
Piše: Izidor Furjan
Komentirajte!
Ste med poletjem obiskali katerega od naših vrhov ali se raje odpravite na morje?

SORODNI ČLANKIMORE FROM AUTHOR