Po pristanku v Manili ti skoraj vzame sapo. To ni zaradi česa drugega kakor vročega ozračja in visoke vlage, ki ti da občutek, da je kar nekaj stopinj nad obstoječimi.
Moderne zgradbe skoraj enajst milijonskega mesta, prodajni centri priznanih blagovnih znamk, tržnice s ponaredki vsega, kar si kupec poželi, po drugi strani pa velika revščina in barake, vonj tudi po crkovini, gnilem sadju in zelenjavi ob tržnicah. Električna napeljava ti daje občutek nezaupanja, saj so kabli napeljani, kot da ima vsaka hiša svojo povezavo direktno na elektrarno. Bolni psi tekajo naokoli, otroci ulice ter tudi odrasli brezdomci prosijo za pomoč, predvsem za nujne dobrine za življenje, zaradi velike revščine razvita tudi otroška prostitucija, ki se jo lahko z malo sreče ali nesreče vidi tudi na lastne oči. Z najstarejšo obrtjo na svetu se ukvarja okoli 400.000 ljudi, od tega okoli 20 procentov otrok. Pogosto je možno opaziti starejšega tujca z mlado domačinko… Nekoliko sva bila razočarana nad prvim vtisom milijonskega mesta, zato sva se zatekla v hotel, z veseljem spila njihovo zelo ugodno, vendar dobro pivo ter zjutraj z veseljem zapustila kaotično mesto.
Mnogi pod besedo Filipini pomislijo na ležanje pod palmami sredi samotnega otoka. Ravno to sva želela, imeti otok samo zase. Po pristanku na razpotegnjenem, nekoliko od ostalih otokov odmaknjenem Palawanu, redko poseljenem in predvsem slabo razvitem, posledično temu tudi turistično neobleganem, sva po naporni dolgi vožnji po zelo slabih cestah prišla do »raja«, predela, imenovanega El Nido. Med potjo do »raja« je še svetovno znana podzemna reka Sabang, po kateri smo se spustili s čolni, mnoge apnenčaste strukture in kapniki z malo domišljije spominjajo na razne skulpture, od Jezusa do raznih drugih obrazov in predmetov. Resnični v jami pa so le številni ptiči, ki spominjajo na netopirje.
Ko zjutraj iz hotelske sobe zagledaš turkizno morje, kokosove palme, osamelce, poraščene z zelenjem, ki se razprostirajo proti nebu, peščene plaže…, se ti uresničijo sanje. Le kratek čas vožnje z njihovimi nenavadnimi ozkimi, dolgimi in z bambusom ojačanimi čolni med raztresenimi osamelci, med katerimi mnogi skrivajo rajske bele peščene plaže, prispeš na eno izmed njih in domačini ti na sami plaži pripravijo pristno filipinsko kosilo. Pod gladino morja pa se skrivajo koralni grebeni, ki jim ni enakih na svetu, saj se od petsto poznanih vrst koral tukaj skriva kar štiristo oseminosemdeset.
Nasprotje rajskim plažam v El Nidu na Palawanu pa je tukaj tudi otok Boracay, ki je zagotovo najbolj obiskan filipinski otok. Vzdolž navidezno skoraj neskončne plaže se tre restavracij, lokalov, trgovin, ponudnikov športnih rekvizitov, nočnih klubov, skratka vsega, kar si lahko turisti zaželijo na sami plaži. Na tej plaži je iz dveh razlogov priporočljivo nositi sončna očala. Prvi razlog je, da ob sončnem vremenu odsev belega peska tako bode v oči, da se da brez očal težko gledati. Drugi, včasih še večji razlog za očala pa je ta, da je tam mnogo prodajalcev očal, ki vsiljivo ponujajo ponaredke vseh svetovno znanih znamk, in če že imate očala, vas vsaj nekateri pustijo pri miru. Ni pa zagotovljeno, morda bi si pa le zaželeli še katero drugo znamko… Četudi Boracay trenutno slovi kot kraljica filipinskih plaž, je za mnoge vedno bolj moteč tamkajšnji masovni turizem. Sicer pa se med 7107 otoki Filipinov za okus vsakega turista da kaj najti.
Obiska vredni so tudi čokoladni griči na otoku Bohol, ki se razprostirajo na veliki površini, in če se povzpnete na enega izmed njih, je moč opazovati preostale, do kamor seže oko. Griči so nastali že v času, ko je bilo tukaj morje. Gre za nekdanje koralne grebene, in ko se je umaknilo morje ter dvignilo kopno, je griče prerasla trava, ki pa v njihovem sušnem obdobju porjavi in zato se jih je prijelo ime »čokoladni griči«.
Na otoku pa niso kot največja zanimivost samo »čokoladni griči«, saj se v naravi med njimi ali pa v kletkah pri domačinih skrivajo za dlan velike opice, najmanjši še živeči primat, imenovan tarzij, ki velja za ogroženo vrsto. Živalca, ki spominja na razne like iz risank, je aktivna samo ponoči, podnevi pa mirno čepi na veji drevesa in te z neverjetno veliki očmi mirno opazuje. Kot nasprotje tej majhni simpatični živalci pa na otoku domuje tudi šestmetrski piton, katerega varnostnik je transvestit. Prava turistična atrakcija, za trenutek ne veš, kdo je večja atrakcija, piton, ki mirno leži v svoji kletki, ali transvestit, ki poka šale sam iz sebe. Je pa fotografiranje s kačo, za katero se zavedaš, da bi te lahko imela za malico, malce srhljivo, vendar adrenalina polno doživetje. Piton je bil ulovljen na samem otoku, kar dokazuje, da so takšni tudi v naravi.
Poleg »čokoladnih gričev«, tarzijev in pitona pa otok ponuja še vrsto zanimivosti, od vožnje s splavi po reki med palmami, vrta metuljev, možnosti fotografiranja z belim pitonom do trekingov s konji po neokrnjeni naravi, raznih adrenalinskih športov in tudi precej kulturnih zanimivosti.
Njihovo drugo zelo pogosto prevozno sredstvo pa so tricikli, ki so videti, kot bi na desno stran motornega kolesa pritrdil škatlico s sedežem za dve osebi in pomožnim kolescem. Ta sedež za dve osebi je mišljen bolj za Filipince kot za nas, saj sva z fantom v njem komaj sedela, kaj šele da bi kaj videla ven. In tudi na to prevozno sredstvo se zbaše množica ljudi, ki sedijo tudi na strehi ali pa še huje, na strehi vozijo privezanega živega prašiča.
Njihov način vožnje se precej razlikuje od našega. Pred vsakim ovinkom vozniki zatrobijo in ljudje so že seznanjeni, da se morajo s toplih tal asfaltirane, betonske ali makadamske ceste umakniti. Ceste so namreč priljubljen prostor tako domačinov kot tudi psov, da sedijo ali celo poležavajo na njih. Tega so se naučili celo psi, ki se leno, a vešče premaknejo na rob cestišča. Tudi kokoši, goske in piščanci dobro poznajo ta zvok in vedo, kaj jim je storiti.
Bolj hitro se da na Filipinih potovati z letalskim prometom. Kljub zelo ugodnim cenam, kar zamika večino popotnikov, pa ta ni najbolj zanesljiv, saj se uvršča na črno listo letalskih prevoznikov. Tako sva po pristanku zadnjega oziroma petega notranjega leta želela do Manile še samo po tleh. Nato pa naletela na divje vožnje lokalnih avtobusov…
Dobrote s Filipinov
Liči, ananas, banane, papaje, bambus, arašidi, melone itd. so v azijskem svetu nepogrešljivi dodatki pri kulinariki. Filipini so pravi naslov samo za določeno vrsto gurmanov, za tiste, ki uživajo v zdravi, nemastni hrani, polni zelenjave, sadja, malce manj mesa, vendar toliko več morskih sadežev, rib ter seveda skoraj pri vsakem obroku je dodan riž. Riž brez kakršnihkoli dodatkov v tem svetu prav pristaja vsaki vrsti hrane, pa četudi je to samo zajtrk z omleto. Kljub zakonsko določeni prepovedi lovljenja in ubijanja kober pa imajo na severu restavracijo, kjer pripravljajo meso kobre na več načinov. Pred restavracijo pa je kljub zakonom dvometrski kip, ki ponazarja kobro in da vedeti, da se v tej restavraciji da naročiti tudi kobro. Njeno meso je sladkega okusa, sicer pa z dodatkom začimb kar okusno. Moteče so le manjše kosti. Z malo sreče lahko opazujete, kako lastnik pred obrokom še uprizori predstavo s še živečo kobro.
Tamkajšnji prebivalci so tudi precej verni in to na veliko kažejo navzven, saj imajo precej cerkva in raznih ostalih znamenj, ki predstavljajo krščansko vero. V manjšini tam pa so muslimani, ti živijo na južnem otoku in to področje je ravno zaradi njihove vere in drugačnega mišljenja nevarnejše za potovanje.
V času najinega potovanja so se zgodile tam tri večje tragedije, katerim sva bila ali skoraj bila priča. Najbolj medijsko izpostavljena je bila smrt kar enajstih hongkonških turistov, ki so umrli kot talci odpuščenega policista. Ravno ob povratku v Manilo in že počasnih pripravah na odhod domov sva se s taksijem pripeljala ravno do zajetega avtobusa. Takrat nisva vedela, v čem je problem celotnega dogajanja in mnogih policajev s puškami okoli njega. Zato sem za vsak slučaj naredila eno fotografijo in zapustila sva mesto tragedije, za katero sva podrobneje zvedela šele kasneje.
Glede njihovega neurejenega prometa, neupoštevanja pravil, prometnih znakov, kaj šele semaforjev, je sam čudež, da nimajo več nesreč. Priča sva bila eni, ko so povozili petletnega otroka.
