Gvatemala – dežela Majev in prijaznih ljudi

Prvi, najmočnejši vrtinec spominov zapisujem v knjigo. Počasi, spoštljivo, osebno z umestitvijo vseh doživetij. Tudi hkratni objem vseh petih čutil presega zaznave. Prvi vrtinec, po večmesečni izkušnji bivanja, delovanja kot prostovoljka in nenazadnje potovanja po deželah, se razpre v slikovite kontraste. Izkušnja potovanja je ujeta med obema Amerikama, med Pacifikom in Karibskim morjem, med nevarnostjo in domačnostjo, med zelenjem in vrtoglavo nadmorsko višino. Ujela sem barvitost narodnih noš, spoznala govorico ljudi in njihove zgodbe, ki zahtevajo globlje razumevanje. Pisanost rajske subtropske narave v rokovanju onesnaženja. Večletni prezir jezika baje potomcev tiste napredne civilizacije, ki kričijo iz ruševin spoštovanja vredne džungle. Napredek kriminala in modrost preprostosti. Zahtevana previdnost v milijonski prestolnici in navdihujoče svete jame, ki so še danes v funkciji obredov. Naj pričnem tam, kjer sem svojo izkušnjo najdlje pustila delovati. Tri mesece sem se mudila v tej deželi, ki ji pravimo tudi dežela Majev- Gvatemala.

Gvatemala je država, ki se nahaja v Centralni Ameriki. Obstaja kar nekaj terminoloških teorij glede njenega imena. Prepričala me je tista, ki zatrjuje, da je ime dobila od enega izmed majevskih jezikov in njen dobesedni prevod pomeni dežela številnih dreves. Tudi moj prvi občutek dežele so bila drevesa. Do sedaj botanični slovar odkriva 2300 različnih vrst, kdo ve, koliko jih še skrivajo prostrane džungle. Skrivnost žarijo tudi Maji. Zapisujejo, da je njihovo srce prav Gvatemala oziroma področje, kjer sem tudi prostovoljno delovala – Peten. Peten, ki ponuja za raziskovalni duh nešteto možnosti. Tu živijo K’iche (izgovorjava: kiče), najštevilčnejši Maji, ki govorijo in sedaj celo zapisujejo svoj jezik. Še pred dvajsetimi leti tega ni bilo.

V Gvatemali živi skoraj 14 milijonov ljudi. Večinski prebivalci so tako imenovani »ladino«, gre za potomce Špancev. Poleg njih so uradno priznani dialekti Majev, 23 jih razlikujejo . Maji, ki so že za nepoznavalsko oko tako izstopajoči, tako majhni v rasti, a tako veličastni v kulturi. Pripovedovali so mi srhljive zgodbe, ki imajo sestavine genocida. V državljanski vojni (1960-1996) so majevske dialekte (od K’iche, Kaqchicel do Uspantek, Sakapuntek), kulturo, obrede in včasih kar ljudi same skušali izničiti, uničiti, pozabiti. Resnica v odkrivanju žrtev je še v procesu. A bode številka, zgolj med Maji je ubitih, pogrešanih prek 100.000.
Njihova drugačnost se mi je pred prihodom mednje slikala v romantični predstavi različnih presežkov, kot so piramide, koledar, znanost v astronomiji ter stavbarstvu in iskanje smiselnosti zemeljskega kaosa v sistematični religiji. Ko sem se z ostalimi prostovoljci odpeljala s štiripogonskim terenskim vozilom po stranskih poteh Petena (drugo prevozno sredstvo zaradi težavnosti džungle ni mogoče, niti letalo), sem vzorec misli stkala ponovno. Današnji Maji živijo v skromnih lesenih bivališčih. Streho pokriva bodisi odvržena pločevina razvoja, bodisi palmova veja. Tla hišice, v povprečju 15m2, so iz zemlje. Mizo ali stol nadomesti veja. Vsaj tako so panično iskali, ko so me gostoljubno sprejeli na obisk. Pohištva ne poznajo, razen viseče mreže za spanje. In tisti kup kamenja, ki služi kot ognjišče za pripravo hrane. Koruzo so iz neznanega razloga skorajda opustili. Spremljanje nje, njenega cikla rasti in priporočila božanstev je rojstvo slovitega koledarja, ki je kompleksen v razumevanju. Vsebuje veliko matematike, opazovanja (predvsem rasti koruze, Venere in Lune) in vedenja. Mimogrede, nihče ne omenja konca sveta v letošnjem decembru, le začetek nove dobe, tako imenovanega 13. baktuna (1baktun = 20 katunov = 144000 dni = približno 394 let). A zazdelo se mi je, da so Maji pretežno pozabili na koledar in koruzo, morda tudi zaradi neizprosnosti v borbi za vsakdan. Prehranjujejo se z rižem in fižolom. Enolično, za vse tri obroke dnevno. Le včasih prekinejo rutino s pečenim piščancem. Kruha in mleka na jedilniku ne poznajo. Ter voda. Tisti vir življenja, dobrina, ki mi je na tem potovanju korenito spremenila odnos do nje. Ne uporabljam je več samoumevno, hvaležna sem zanjo.

Kolo veselja – ti otroci ne poznajo interneta in računalniških igric. Cele dneve preživijo zunaj, kjer pomagajo delati ali se igrajo
Prikupnost otrok na domačem pragu gvatemalske džungle. Pri igranju se zadovoljijo s predmeti vsakdanje rabe, tudi posoda s fižolom je zabavna.

Hiške v skupini okrog trideset, v objemu zelenja, popolne, bujne vegetacije, veliko radostnih otrok, žena v pričakovanju moških, ki dan preživijo na njivah, plantažah tujcev. Nekatere skupnosti imajo šolo, celo v njihovem materinem jeziku, a je slednje prej izjema kot pravilo. Oddaljene šole so v španščini, kasneje postanejo plačljive- nedosegljiva ovira ali kraja pravice generacij s katastrofalnimi posledicami.

Picture
Izdelava tortilj.
Picture
Tuc-tuc prevozno sredstvo, brez katerega ne gre.

Na povabilo ameriških prostovoljcev, katerih najmlajši je štel 72 let, sem odšla z njihovim ogromnim džipom v eno izmed majevskih vasi. Iskali smo neoporečno vodo. Skupnost jih je takoj sprejela, a sumničavo opazovala ropot naprave, kopala je že na 45 metrih globine (za njimi je bil že 6. dan odkrivanja). Tudi meni so vsi prisotni nemudoma izkazovali srčno naklonjenost. Ker so bile v vasi pretežno ženske z otroki (možje so delali), so me vse skušale prijeti za roko in me vabile v goste. Da se ne bi zamerila, sem sedla mednje na nekakšnem trgu, kjer je bila edina klop v vasi. Obšel nas je tisti občutek, ko gostoljubnost ne potrebuje besed. Kljub temu sem bila iskreno vesela dveh deklet, ki sta poznali polomljeno španščino, kot jaz, ostale so izključno govorile le k’iche dialekt. Dovolj, da smo ustvarjale nepozabno, neponovljivo vez prijateljstva, nit srca. Vse so me prosile, naj jih naučim šteti do pet v angleškem jeziku. Devetnajst letno dekle je najbolj goreče srkalo znanje. Od njenih vrstnic se ni razlikovala v ničemer. Ali pač. Tudi ona ima že tri otroke. Pred kratkim jo je zapustil mož, sedaj živi v bližini staršev, ki ji včasih pomagajo. Najmlajši je še vedno z dolgo ruto ovit po teleščku, da čuti materino bližino ves čas. Ko spi, ko obira fižol, ko pripravlja drva za kuho, ko se umiva v oddaljeni reki, vedno pri njej. Ovit v bližino je otrok vse do tretjega leta starosti. Tej izključno materinski skrbi pripisujejo nekateri sociologi razlog, da so prav zaradi neprekinjenega stika z materjo kasneje ti otroci občutneje samostojnejši. Opazujem dekle, njen mladostni obraz je drugačen od najstnic v Sloveniji. Kot da je prekrit s težavami odraslih. Pa saj je odrasla, po  kriteriju njene družbe.

Mlade skrbne mamice, ki imajo najmlajše otroke (do treh let) pri sebi tudi med vsemi dnevnimi opravili.
Picture
Vas Majev, kjer smo našli pitno vodo.
Voda je. Voda je,” so kričali moji prijatelji. Vriskam z njimi v veselju in hitim k zakladu. Skupnost mi le nemo sledi. Skušam razložiti pridobitev vasi, vneto iščem besede v španščini, tisti dve dekleti skušam uporabiti za prevajalki. Pripovedujem, da ne bo potrebna dnevno več kilometrska hoja do vode, saj bo čez dva dni tu montirana pipa. Entuziastično nadaljujem, da bodo sedaj lahko vsi pili vodo. Nihče naj ne bi več umrl zaradi njene onesnaženosti oziroma zaradi parazitov, ki jih vnašajo v telo s pitjem umazane vode. Otroci bodo obvarovani, kajti ravno oni so najbolj izpostavljeni visoki umrljivosti zaradi njenega pitja. Še vedno me nemo opazujejo, kot da me ne razumejo. Ponovim pomembnost odkritja, ko ena izmed žena reče: “Daj, pridi nas naučit angleščine. One, two,…Pusti vodo…”, se nasmeje. Ko odrinemo iz vasi, blatni, utrujeni, nam vsi mahajo v pozdrav. Šele izkušeni in modri prijatelji me v avtu podučijo, da bodo v vasi šele čez nekaj let dojeli pridobitev. Pripovedovali so mi pripetljaj izpred nekaj dni, ko so se vrnili v neko vas, kjer so pred leti postavili pipo. Nasmejana, razposajena deklica je imela šopek rož za zahvalo. Ona bi morala umreti pred štirimi leti zaradi parazitov, popitih z vodo. A po spletu okoliščin so se ti pogumni možje znašli v tej vasi, jo rešili in samoiniciativno poiskali in postavili pipo, kjer teče neoporečna voda. Zaupali so mi v ganjenosti, da je prav njeno zdravje poplačalo njihovo večletno delovanje prostovoljstva.
Tudi to je Gvatemala. Peten ponuja veliko podobnih zgodb. Šele pred šestimi leti je iz prestolnice (Guatemala city) do te regije bila speljana cesta. In to asfaltirana. Še živa je pripoved njene izgradnje. Bila je težavna zaradi deževnega gozda, neprehodnosti, neinteresa kapitala (?) ali pa je slednji še najbolj botroval, da se je tudi ta del države povezal s Severno Ameriko. Kljub vsemu sem opazila, da so najbolj pristne skupnosti Majev obšle razvoj ceste. Stisnile so se v iskanje, odmaknjenost, v čakanje njihovega časa. So nekompromisni do vseh smeti družbe, kot jim sami pravijo, med drugim tudi do fotografiranja ali snemanja.
Tikal in majevski obred za pripravo nove dobe v decembru 2012.
Ostareli šaman v pozi priprave.
Tako drugačno, če primerjamo na severu Petena postavljeno najbolj obiskano turistično atrakcijo Gvatemale – Tikal. Začetek tega starodavnega mesta civilizacije Majev je datiran v 4. stoletje pred našim štetjem, a je mesto zacvetelo šele v t.i. klasični dobi (med 200-900 leti n.št.). Nepredstavljivo, da je bil Tikal skoraj pet stoletij pozabljen, saj danes pretirava s številkami. Naravni park obsega  570 km2, mesto pa je raziskano v 30 km2. Morda ni kriv zgolj denar, kot radi navedejo kot izgovor, da je danes odkritih le 10% mesta Tikal. Imela sem občutek, da je džungla tista, ki ponuja v upravičeno občudovanje prek 4000 zgradb, ostalo pa … Čaka?
Bogati nacionalni park Tikal ima kar 380 različnih vrst ptic. Daje pa tudi prostor še jaguarjem, kačam, opicam in meni nadvse všečnim ogromnim metuljem, ki z letom na dlani dajejo posebnost, če ne že mistiko kraju samemu. Pompoznost mesta, ki ni največje, je pa najbolj raziskano in odkrito (poleg Chichen Itze v Mehiki in Copana v Hondurasu). Tisto največje majevsko mesto stare civilizacije zahteva napor od obiskovalca. Temeljna priprava, večdnevna hoja po džungli, z lokalnimi poznavalci/vodniki, s konjem in oskrbo z vodo in hrano. El Mirador – to je trenutno največje majevsko mesto. Mene je odtrgalo od njega tritedensko neprekinjeno deževje. Vendar sem zato odkrila intimnejša in izredno navdihujoča ostala majevska mesta. Tako pripovedna, tako skrivnostna in tako arhetipsko poznana. Ne vem, zakaj me je najbolj osvojil Yaxha, ki je lociran nedaleč od Tikala, a odmaknjen od pozornosti vrveža turizma. Sama sem se prepustila vabečemu odkrivanju. Družbo so mi delale le vreščeče opice in jutranja meglica. Pot je je bila dobro označena, a zaradi divjine nevarna. Korak je moral biti predvsem previden zaradi sezone selitve kač, predvsem mamb in koral. Adrenalin, spoštljivost, pozornost, previdnost so se v hipu razblinili, ko sem se povzpela na najvišji tempelj mesta. Poplačana sem bila s pogledom na neskončno zeleno okolico z dvema jezeroma v bližini in s piramidami, ki kričijo željo po spoznavanju. Prizor izkušnje, ki potrjuje, da je na Zemlji paradiž. Yaxha je na seznamu mojega raja. Centralna Amerika jih ima veliko, Gvatemala tudi. Več, v prihodnje …
Picture
Majevska piramida iz Yaxha, mesta Majev, kjer kamni pripovedujejo o mogočnosti.
Picture
Strupen paličnjak je le ena izmed mnogih nevarnih in strupenih živali, na katere je potrebno biti pozoren pri hoji po džungli.

Piše: Darja Del Fabro

Komentirajte!

Ali ste tudi sami že obiskali Gvatemalo? Si želite potovati tja? Kaj vas najbolj vleče tja? Se tja odpravljate in potrebujete dodatne informacije?