Gvatemala – pestra kultura in skrivnostne jame

Pred časom ste si lahko prebrali prvi del potopisa o Gvatemali, kamor se je Darja odpravila kot prostovoljka. Tokrat vam predstavljamo nadaljevanje.

Zrem v dogajanja človeka. Tista iz dišav sivke, kjer mi prebrane besede ali pripovedi gub ustvarjajo brezčasne zgodbe, s prebuditvijo nauka, modrosti, element poguma za aktualnost koraka v sedanjosti. Ali tistih, kamor me je usoda napotila, da jih občudujem ter zrem z začudenjem in spoštovanjem, morda z namenom potrditve, da je bivanje čudež, podarjen vsakemu izmed nas.

Obredi v pestri kulturi Gvatemale

Obredi, praznovanja, razlaga smiselnosti v nerazumljivosti ali le razvajanje čutil se skrivajo v pestri kulturi Gvatemale. Bolj ko korak zaide v notranjost, hribovitost dežele, globlja je skrivnost, barvitost, nemirni duh raziskovanja prezrtosti, zaničevanja originalnosti ali le iskren pristop k doživljanju. Korenine zgodovine segajo daleč, da je lahko njen močan vpliv prisoten v arhetipu vsakdana. Naj pričnem tam, kjer se skrivnost nežno razkriva izpod površja zaznave.
Picture
Prelepa narava, pot v Naj Tunich. Na levi se vidi Belize
Picture
Kip majevske civilizacije.

Obredne jame Gvatemale

Na zemljevidih redkih turističnih vodnikov se skorajda ne omenjajo jame, ki so prečudovite s kreacijo kapnikov, nekatere z bistro vodo v notranjosti, a najpogosteje v  priprošnje in zahvale tistih skritih globin, ki vijugajo dlje od odmaknjenih stalaktitov in stalagmitov. So odsev naših želja srca. Večina jam je v družinski lasti, tudi tiste, ki pretežno zaživijo ob koncu našega štetja meseca (Maji imajo svojo štetje časa, še iz časa »stare civilizacije«, povezanega z Luno in Venero). Ko sem obiskala eno izmed manjših starih majevskih mest, me je poleg pričujočih kamnin mogočnosti zvabil pomirjujoč zvok momljanja k jasi tropskega gozda. Obstojim v nemi peterici iz daljnega mesta in skupaj s časom zamrznem trenutek opazovanja nje, šamanke. Tik pred vhodom v posvečeno jamo poje njen jezik, Quiche. V roki ima številne raznobarvne sveče. Z barvami piše namen zahvale in goreče priprošnje. Njena ruta, privezana na zguban obraz, je del obreda. Kot tista njena pisana peresa ptic, ki pripomorejo, da dim sveče poseže bližje bogovom. Njeno petje je jezik ljubezni, njeni bogovi so vpeti mednje. S peterico razvozlamo nekaj besed iz njenega majevskega dialekta, ulovimo celo priprošnjo za našo srečo. Šamanka v pomirjujoči molitvi, kjer ni pozabila Bogove opomniti na blagoslov Zemlje, Sonca, vidnih in nevidnih zvezd. Za vsa živa bitja, vode in celo za nespametne korake človeka. Njen skoraj omamljajoč spev je preplet z ostalimi zvoki, ki so tudi pred bližnjimi jamami. Le drugi obrazi duhovnih voditeljev (šamanov in šamank), s podobnimi zahvalami in prošnjami, a z iskrenostjo originalnosti.
Picture
Podzemna jama, ki spominja na našo Postojnsko jamo.
Picture
Obredni ogenj.

NAJ TUNICH – najbolj skrivnostna od jam v Gvatemali

Ti majevski sveti obredi ob vsakem koncu koledarskega meseca osvetlijo ali celo dajejo odgovor do skrivnostne jame, ki se je pustila odkriti šele 1979. leta. Tudi tu se izvajajo obredi, vendar bolj kot je dostopna, manj odgovorov ponuja. Je pompozna, mogočna, ena izmed večjih jam v celotni Centralni Ameriki s tremi kilometri v obsegu. Po pripovedovanju staroselcev v njej prebivajo bogovi, zato tudi njeno ime Naj Tunich (v prevodu: Kamnita hiša). Bogovi zahtevajo napor ali želijo ostati skriti, saj je njen dostop varljiv. Iz Poptuna, manjšega mesta v predelu Peten, zemljevid pritrjuje 40 kilometrov po makadamski cesti. Le mali izziv za našo ekipo, ko smo se odpravili s štiri pogonskim jeepom. Zmotili smo se pri klasifikaciji težavnosti. Blato in tropski teren je izzval v nas potrpljenje in terjal čas celega dne. Vendar v spodbudo ponuja slikovite pokrajine, ki na določenih odsekih ponuja vidno državno mejo z Belizem (Belize je manjša država le s 265.000 prebivalci, a je Anglija svoji koloniji poleg jezika pustila tudi vidne pečate »razvitega sveta«). To je že druga zgodba, ki je tako drugačna od pristnega doživljanja Naj Tunicha. V njen svet nas je peljal vaščan istoimenske vasi. Na vprašanje, koliko je star, se le prepričljivo odzove z mimiko obraza. Nekaj tedensko bivanje med njimi mi pomaga prepoznati njegovo nelagodnost, zato sem skupino diskretno opozorila na spoštovanje vaške majevske kulture, ki vključuje nesmiselnosti vprašanj »našega razvitega sveta«. Podatek, koliko je človek star, ni pomemben in ni v znanju ali v vprašanju. Edina številka, ki je vredna razprave, je število otrok, ni redko, da presega deset.
Ena izmed poslikav in …
Picture
… obredne posode v jami Naj Tunich.

Rastline, ki vsebujejo zdravilo in strup hkrati

Preden smo se podali v objem tropskega gozda, ki varuje Naj Tunich, smo morali prejeti blagoslov pred vaškim vračem in pred univerzalnimi bogovi. Šele nato nas je majevski vodič, ki je eden redkih v vasi, ki govori tudi španski jezik, popeljal med bogato floro in favno. Njegov preprost duh je poznal do potankosti vse elemente rajske narave. Presenečena sem bila nad njenimi učinki na človeka. Večina rastlin ima namreč ta privilegij moči, da vsebuje zdravilo ali strup hkrati. Kakšen fenomen narave! Prevzel me je grm z iglami, ki zahteva previdnost obhoda. Če se zarije v kožo, potuje trn vidno po telesu in nekontrolirano izstopi na drugem delu telesa. Baje je smrtonosnih 5 zaritih trnov ali le tisti, ki potuje do srca in ga prebode.
Picture
Grm s smrtonosnimi trni, ki se ga je priporočljivo ogniti v velikem koraku.
Picture
Takole pa se začne pot naše jutranje kave.

Kljub temu koraki do arheološke, obredne svete jame Naj Tunich so morda manj graciozni, kot jama sama. Skrita, a vabeča. Raziskana, a hkrati dopušča domišljiji svojo zgodbo. Pozdravi te z nečim, kar je težko ubesediti. Žerjavica po obrednem ognju, tisočletni kapniki, vonj po prvobitnosti. Sveti obredi se izvajajo še danes, a izkopanine dokazujejo, da je Naj Tunich več kot le stara gospa. Že v tako imenovanem predklasičnem majevskem času (to označuje 1. stoletje pred našim štetjem) je imela svoj obredni namen. Najdena grobišča vzbujajo različna vprašanja, teorije ali vsaj željo po odkrivanju. Pravijo, da so bili v Naj Tunich pokopani (sežgani) člani kraljeve majevske rodbine še v tistih časih, ko so neponovljivo gradili.

Žrtvovanja

»On morda ve«, je pa odgovor na vprašaje, zakaj kosti otrok. Je »on« oznaka boga/bogov ali vedenja, ki so potovala iz roda v rod k vaškemu poglavarju? Sveta žrtvovanja so uganka, ki me je pestila po potovanju v majevske dežele (današnji Chapas in Yukatan v Mehiki, Gvatemala, El Salvador, Honduras; današnjih Majev je na tem področju le 2 milijona). V pragozdu so bolj ali manj skrita starodavna mesta, ki imajo eno izmed stavb tudi tempelj žrtvovanja. Ne morem dojeti, kako lahko družba z visoko dovzetnostjo do znanosti in kulture, v presežkih, ki jih še danes težko razumemo, kaj šele posnemamo ali smiselno razlagamo, v duhu etike ustvarjanja, razvijanja in kreiranja posega po žrtvovanju sočloveka?!?! Umetnost in uboji. Kontradiktorno, ali ne? So odgovori skriti v poslikavah, ki so jih našli v Naj Tunich, hieroglifih ali v nas? Koliko odkritega, a nepoznanega. Koliko gledanega, a ne videnega.

Obisk Chicicastenanga

Pričujoči in bogati obredi gvatemalskih ljudi pa niso zgolj vpeti v šamanizem, v stare legende morda že izumrle civilizacije. Nekateri običaji so se spretno vpeli po kolumbijskemu odkrivanju z aktualnostjo in tradicijo. Slikovit prizor, kjer si podajajo običaji mešanih verovanj roko, je lahko videti v gvatemalskem hribovskem mestu Chicicastenango. Tujega obiskovalca poleg tradicije pisanih oblačil premami dvoličnost kar na samem cerkvenem trgu. Na stopnicah katoliške cerkve (ki stoji na ostanku starega majevskega templja) izvajajo šamani svoje molitve, obrede sočasno, ko preostali verniki v notranjosti sledijo katoliški maši. Prizor je samoumeven, kar me čudi.
Mladi šaman – kapa označuje, kakšen obred bo izvajal.

 

Picture
Deklice iz okolice Chicicastenanga s tradicionalno nošo.

Praznik Semana Santa (sveti teden)

Veliko slavje pa je tako imenovani Semana
Santa
(prevod: sveti teden, predvelikonočni teden), ko mesta zaživijo, ko trge na sveže prepleskajo, ko ima vsak dan pred veliko nočjo svoj namen in pomen, ko se Gvatemala iztiri iz vsakdana, ko je kaos na cesti, saj vsi odrinejo na počitnice k družinam. Morda edinkrat v letu. Na veliki petek vso noč pred cerkvijo hrupno igrajo pretežno žalostne pesmi. Bobni, kitara, semena v ropotuljici, potrebno je pač prebedeti, imela sem srečo, v simpatičnem druženju. Tudi otroci imajo opravilo s simboliko. Na veliki petek pripravijo iz slame Judeža Iškariota, ki  materializira izdajo in zlo. Zato ga ponoči sežgejo v opozorilo, da naj človeška šibkost (in/ali slabost) izgineta z obličja Zemlje.Meni nadvse prikupno je slavje velikonočne sobote. Še zdaleč ne v prehrani, ki v gvatemalski kulturi posnema tudi v Semani Santi vsakodnevno prehranjevanje: riž, fižol, platanos (posebna vrsta banane) in piščanca. Na ta dan se vsi prebivalci (Ladino in Maji) pred mrakom zberejo na ulicah in tla dobesedno preplavijo s cveticami, listi in svečkami. Palmova debla, ki so jih možje postavljali ves teden po ulicah, dobijo svoj smisel in preobrazijo se v umetnine, ki vzamejo dih. Ustvarjajo raznovrstne podobe, oblike, upodabljajo vsakodnevne ali svetopisemske zgodbe. So kot nekakšne mandale ali le izliv inspiracije, na katero se najbolj zavzeti pripravljajo vse leto. Vendar le za nekaj ur. Pred polnočjo pometejo pravljično ulico. Zavedajo se tudi tu, da je vse minljivo.
Picture
Priprava na Semano Santo.
Picture
Semana Santa – šamanizem in krščanstvo si podajata roki.
Morda zato veselje ob različnih praznovanjih, ki je klišejsko, a tako srčno izraženo v pesmih in plesu. Da minejo tudi siva obdobja v življenju. Gvatemalčani Ladino (pri Majih tega nisem opazila) tudi vriskajo ob vstopu samskega in neporočenega dekleta v 15. rojstni dan. Slavje je za družino izrednega pomena, kot da bi združili našo maturo in poroko. Slavnostna oblačila, živa glasba, številni povabljenci, veliko rož, plesa, hrane in zabave. Pri teh obredih se zdi, da veselje prezira minljivost. Naj naša minljivost v lepih doživljanjih sledi neminljivosti.
Piše: Darja Del Fabro

Komentirajte:

Bi si tudi sami želeli obiskati Gvatemalo? Bi tudi vi šli raziskovati majevsko civilizacijo in tradicijo? Vas zanima še kaj v zvezi z Maji ali Gvatemalo?