Sveta dežela, polna skrivnosti, barv, zanimivih obrazov in rojenih trgovcev. Indijo težko opišeš z eno besedo, saj je izjemno raznolika. Ne glede na to, kam greš oziroma kaj počneš, je nikoli ne pozabiš. Med popotniki velja: ali jo ljubiš ali sovražiš. Vmesne poti ni. Sama sem zapriseženo v prvi skupini, kar je vsekakor razlog, da sem jo obiskala že drugič, tokrat v precej krajši, 18 dnevni izvedbi.
Pot naju je vodila Delhi – Rajasthan – Agra – Orcha – Varanasi – Delhi.
Pričelo se je nadvse zanimivo. Tek po terminalu v Istanbulu, izgubljena prtljaga v Delhiju, let še isti dan naprej v 800 km oddaljen Jodhpur, kjer seveda kot zaprisežena »backpackerja« nisva imela hotelske rezervacije, kamor bi lahko naslovili prtljago, ki je ostala v Istanbulu.
Kako razložiti človeku pri okencu za izgubljeno prtljago, da ne veva, kje bova ostala več kot tri dni? Težko, oziroma nemogoče. Končni sklep je bil, da nama jo pošljejo na letališče v Jodhpuru z naslednjim letalom. Seveda tega letala ni in ni bilo. Po treh dneh vrhunsko dišečih nogavic, vroče linije z letališčem v Delhiju, grozenja, da bom umrla, ker imam v prtljagi neka pomembna zdravila, jim je nekako uspelo prtljago le dostaviti.
Rajasthan – dežela kraljev
Pa sva pričela najino pot po deželi kraljev, ki jo krasijo modra, roza in zlata mesta.
Po Rajasthanu je najlažje potovati, če si najameš avto z lokalnim voznikom, saj je javni prevoz samo na relaciji večjih mest. To ti uredijo v vsakem hotelu, se pa vozniki razlikujejo predvsem v znanju angleščine. V bistvu znajo zelo malo ali pa nič.
Najin ni znal nič, samo nekaj besed, ki jih pod nobenim pogojem ni znal zložiti v stavek. Je bil pa prisrčen, zabaven in nadvse »iznajdljiv«.
Jodhpur
Prva postojanka je bil Jodhpur – modro mesto. Prvotno so hiše pobarvali zato, da so ločili hiše svečenikov, ki predstavljajo najvišjo kasto, od ostalih. Danes pravijo, da naj bi modra barva odganjala komarje.
Glavna zanimivost mesta je ogromna utrdba Mehrangarh, očarljiva kamnita struktura, z zanimivo palačo, v kateri je urejen muzej, ki vas popelje v preteklost.
Ker nama je ena izmed pomembnih stvari na potovanju preizkušanje lokalnih dobrot, sva se ustavila v najbolj znameniti »Omelette shop«, kjer dnevno porabijo več kot 15.000 jajc. Lastnik naj bi se s poslom ukvarjal že več kot 30 let. Zaslovel je, ko so ga uvrstili v popotniški vodič Lonely planet.
Vsak gost se mora vpisati v zvezek, napisati svoj komentar za naslednje goste in se slikati s šefom. Ko sva povedala, da prihajava iz Slovenije, je takoj potegnil ven nekaj zvezkov in nama pokazal komentarje naših slovenskih kolegov.
Jaisalmer
Pot nas je vodila naprej v Jaisalmer, zlato mesto.Tako se imenuje, ker se ob sončnem zahodu stavbe, narejene iz peščenjaka, svetijo kot zlato. Jaisalmer je nekaj posebnega. Skriti zaklad sredi puščave, tik ob meji s Pakistanom, te ne pusti ravnodušnega. Sredi puščave se dviga mogočno, 80 m visoko obzidje, znotraj katerega te prevzamejo templji, hiše in palače, dekorirane z lesenim in peščenim rezbarjenjem.
Mesto je izjemno popularno tudi med domačimi turisti, tako da sva imela kar nekaj težav, da sva našla dostojno prenočišče zunaj obzidja, saj sva bila tam med novoletnimi prazniki. Na koncu nama je uspelo najti fenomenalni hotel s pogledom na obzidje.
Ulice so polne malih trgovin, kjer prodajajo različen tekstil – šale, torbe, preproge in usnjene izdelke. Na vsakem vogalu čaka trgovec, ki te vabi v trgovino. Najpogostejši stavek je: »Pridi, samo poglej, gledanje nič ne stane.« Ko enkrat vstopiš in pokažeš zanimanje za nek izdelek, se je treba dobro pogajati za ceno. Razmerja so smešna, ni pravila, za koliko odstotkov lahko znižaš, včasih lahko tudi za 90%.
V Indiji spoznaš, da nobena knjiga o marketingu in prodaji ni tako dobra, kot so znanje in triki lokalnega prodajalca. Vedno ti obljubijo najboljšo ceno, saj si seveda njihov prijatelj.
Tipičen prizor na ulici. Svete krave se sprehajajo prosto naokoli. V preteklosti je imelo vsako gospodinjstvo krave, ki so bile del družine, z imeni in osebnostjo. Včasih človek dobi občutek, da so krave nekakšen koš za smeti, saj pojedo tudi plastične vrečke. Seveda košev za smeti na ulicah zlepa ne boste našli, tako da vam ne preostane drugega, kot da smeti vržete na tla.
Rajasthan je poznan po lepih in barvitih turbanih, ki so pomemben del tradicionalnega moškega oblačila. Najdete lahko nešteto različic, ki naj bi se po velikosti in stilu spreminjale vsakih 15 kilometrov.
Indija je tudi dežela beračev, otroške delovne sile, velike revščine, onesnaženosti in prenatrpanih mest. Na ulici je več smeti in umazanije, kot si sploh lahko predstavljate. K temu lahko dodamo še neprestano trobljenje rikš in avtomobilov, vpitje prodajalcev in beračev in mešanje čudnih in manj čudnih vonjev.
Bikaner
V času, ko sva bila v Rajasthanu, je v Bikanerju potekal kamelji festival, ki je potekal dva dni. Te enkratne priložnosti , kjer je prikazana kultura in tradicija Rajasthana, seveda nisva hotela zamuditi. Kamele kot tudi lastniki so odeti v najboljša oblačila, nakit in dodatke. Barvite uzde, okrašeni vratovi, žvenketajoče zapestnice na nogah in dolge kamelje sence na peščenih sipinah ustvarjajo magično in nepozabno atmosfero.
Večji del festivala se odvija v vasici 30 km izven Bikanerja, v Laderi, katero smo po velikih naporih najinega voznika sicer našli, a se nama je med potjo zazdelo, da do tja ne bomo nikoli prišli. Še ena fascinantna lastnost Indijcev je, da ne bodo nikoli priznali, da česa ne vedo. To pomeni, da če vprašaš na cesti nekoga za smer, njemu pa niti malo ni jasno, kaj ga sprašuješ, te bo vseeno nekam usmeril.
Kamele tekmujejo v spretnosti, lepoti, plesu, molzenju in drugih tekmovanjih. Vrhunec festivala pa predstavljajo kamelje dirke, kjer se kamele zapodijo v galop.
Na festivalu je ogromno tudi drugih športnih in kulturnih aktivnosti, v katerih se lahko pomeri kdorkoli, ki se prijavi. Med drugim se lahko pomerite v rokoborbah…
Polna vtisov s festivala sva se odpravila na silvestrsko večerjo, ki pa je izgledala kot vsaka prejšnja. Sredi puščave v bistvu človek čisto pozabi na praznično novoletno vzdušje.
Nov dan pred nama je postregel z nadvse zanimivo izkušnjo, in sicer sva obiskala Karni Mata tempelj ali podganji tempelj.
Na tisoče podgan tukaj živi gosposko življenje. Kamorkoli se ozreš, vidiš podgano. Če slučajno ubijete eno izmed njih, jo morate nadomestiti z zlatom. Naj še omenim, da v tempelj lahko vstopite samo bosi! Samo upaš lahko, da se ne bo ena izmed njih sprehodila po tvojih nogah.
Puskhar
Zadnji del poti z najinim šoferjem nas je vodil do Puskharja, pomembnega romarskega kraja, ki naj bi ga vsak pravi Hindujec obiskal vsaj enkrat v življenju. Poleg romarjev so čar tega mesteca že dolgo nazaj odkrili popotniki, ki sem pridejo eksperimentirat z duhovnostjo, marihuano in hipijevskim življenjem.
V Puskharju sva se poslovila od najinega šoferja Napazina, ki nama je s svojo pantomimo in nekaj besedami angleščine vsak dan čaral nasmehe na obraz. Vrhunec našega skupnega potovanja je bil obisk kameljega sejma. Tudi zanj je bilo to prvič in težko opišem njegov srečni obraz, ko sva ga opazovala iz daljave.
Jezero v Puskharju zavzema pomemben del v življenju Hindujcev. Okopati se je možno na 52 vstopnih točkah, to so v bistvu serije stopnic, ki vodijo do vode.
S kopanjem v jezeru naj bi se očistil grehov in pozdravil kožne bolezni.
Okrog jezera najdete tudi preko 500 templjev.
Mesto je polno ravnih ulic, kjer najdete zanimive trgovinice in stojnice s hrano. Gospod na sliki cvre slaščico, ki je tako sladka, da človeka zaskeli za ušesi.
Tržnica z zelenjavo in sadjem je kar na tleh.
Piše: Špela Kržišnik Mesarić
