Tokrat gostimo Boštjana Nachbarja, enega najbolj prijaznih slovenskih športnikov. Bil je eden stebrov slovenske košarkarske reprezentance in eden tistih, ki se je vedno z veseljem odzval vabilu selektorjev. V svoji karieri je igral za ugledne klube, med drugim je 6 let preživel tudi v najmočnejši košarkarski ligi NBA. Sedaj uspešno brani barve enega najbolj poznanih klubov v Španiji, Barcelone. Trenutno si prizadeva, da v četrtfinalu preskoči oviro, ki sliši na ime Olympiacos in se s tem uvrsti na sklepni turnir najboljše četverice klubov Stare celine.
V vseh klubih, v katerih sem do sedaj igral, niso bile organizirane nobene aktivnosti, razen tekem. Vsekakor je kdaj bila kaka priložnost skočiti na ogled znamenitosti v prostem času. Urnik klubov je zelo natrpan, tako da za ogled znamenitosti niti ni dosti časa. Zanimivo je, da sem v svoji karieri obiskal veliko mest v Evropi in Ameriki, nisem pa si še pobliže ogledal Eifflovega stolpa v Parizu ali pa recimo Empire State Buildinga v New Yorku. Ponavadi je za to veliko časa po sezoni ali pa še bolje po koncu kariere.
Za razliko od prejšnjih let, ko sem bil reprezentančno aktiven, smo si tokrat po sezoni z družino vzeli 14 dni časa za raziskovanje mesta Barcelona, saj časa med sezono nimam. Kasneje pa sem v sklopu aktivnosti UNICEF-a, kajti postal sem glavni obraz kampanje Glasovi otrok iz kriznih žarišč, odšel v Čad in se spoznaval z razmerami na terenu in kako otrokom iz te države pomagata EU in UNICEF. Pri tem projektu zelo rad sodelujem, saj želim na ta način pomagati soljudem.
Leta 2002 si prvič zaigral v NBA-ju za Houston Rockets. Kaj vse je bilo potrebno prej pripraviti za igranje v Ameriki?
NBA klubi so dobro pripravljeni na igralce, ki pridejo iz drugih držav. Poskrbijo za vse podrobnosti, da igralci ne bi izgubljali dragocenega časa za najrazličnejša dovoljenja, iskanje hiš,.. Klubi se zelo potrudijo, da igralec da vse od sebe na igrišču, sami pa poskrbijo za vse ostalo. Seveda je bilo potrebno pred odhodom v Ameriko poskrbeti za delovna dovoljenja, vendar na kake druge omembe vredne težave pri tem nisem naletel.
Kako je videti povprečen dan v ligi NBA, glede na to, da si tekme sledijo kot po tekočem traku?
V NBA-ju se trenira enkrat dnevno, kar meni zelo ustreza. Treningi niso naporni v smislu fizičnega napora, vendar so toliko bolj intenzivni in s poudarkom na podrobnostih. Trenerska ekipa posveča veliko pozornost podrobnostim, ki se dogajajo med tekmami in ki lahko odločajo pri zmagah in porazih.
Vsako tekmo, ki sem jo odigral v času mojega igranja v NBA-ju, sem odigral maksimalno angažirano. Zame ni bilo razlik, ali je proti meni igral Karl Malone ali nekdo, ki je igral tako imenovani “garbage time”, torej igralec, ki igra par minut na tekmo. Edina moja misel je bila, da pomagam ekipi po svojih najboljših močeh. Tista tekma je zame bila kot vsaka druga, vendar so mediji dogodke, ki so se zgodili na terenu, preveč potencirali, še posebej zato, ker sem bil jaz takrat zanje neznan igralec. Naj povem, da so take situacije za nas igralce normalne in temu ne posvečamo nobene posebne pozornosti. Če bi se danes srečala s Karlom Malonom, bi se temu gotovo nasmejala, kajti vse to je bilo v žaru borbe in zato del igre. Bi pa rekel, da je bil zame to lep dogodek, ni pa bil to nek mejnik moje kariere.
Soigralec, ki se mi je najbolj vtisnil v spomin glede zabavljaštva, je gotovo Marko Milič. On je bil vedno pripravljen nekaj ušpičiti in vsi so komaj čakali, koga si bo naslednjega privoščil. Zato je tudi tako priljubljen pri vseh, kajti čisto vsako situacijo je znal obrniti na smeh in zato je s svojim pozitivnim pogledom tudi velik motivator. Anekdot, povezanih z Markom, je veliko. Ena takih je, ko je na tekmi bila predstavitev igralcev pred tekmo in so ugasnili vse luči. Marko je ta trenutek izkoristil in zalučal žogo med gledalce. Ko so se prižgale luči, je oseba, v katero je priletela žoga začudeno gledala, od kod se je žoga vzela. Igralci pa, ki smo vedeli, kakšen hec je Marko ušpičil, smo se temu nasmejali. Na ta način nas je Marko pred tekmo razbremenil treme in poskrbel za prešerno vzdušje pred tekmo.
V svoji karieri sem treniral pod taktirko velikih trenerskih imen. Zato bi delal krivico, če bi nekoga posebej izpostavil. Vendar pa je trener, katerega metode so se mi vtisnile v spomin. In to je Mike D’Antoni, ki me je treniral v Benettonu. Njegovo dojemanje košarke je prvinsko. Košarko jemlje kot enostavno, sproščeno in instinktivno, zato svojim igralcem pušča veliko svobode. Je zelo odkrit in prijazen do vseh, zato ga imajo vsi radi. Zelo dobro povezuje igralce in zaradi tega je vodil veliko priznanih NBA ekip, kot so Phoenix Suns, L.A.Lakers in New York Knicks.
Zelo smo zadovoljni, da se je naš košarkarski kamp tako prijel. Letos bomo gostili že 9. po vrsti, zgodil pa se bo v malce kasnejšem terminu kot običajno, od 19.-27.7. Naše vodilo je, da se dela kvalitetno, da se otrokom ponudi kakovostne vadbe hkrati s čim obsežnejšimi obstranskimi aktivnostmi, da otroci uživajo v igri in medsebojnem druženju. Vsako leto povabimo v goste tudi priznana košarkarska imena, ki delijo svoje izkušnje (za več informacij kliknite tukaj). Glede prihodnosti kampa menimo, da Koper s svojo lego in infrastrukturo premore idealno lokacijo, skupaj z dvorano Bonifika, za res kakovostno delo. Prizadevali si bomo k povečanju prepoznavnosti kampa, tako v Sloveniji kot širše.
Glede nadaljevanje moje kariere drži dejstvo, da bom košarko igral vsaj še eno leto. Nisem tip igralca, ki bi v teku sezone razmišljal, kje bom v naslednji sezoni igral. Sezono želim zaključiti na najboljši možen način, zato bom počakal na konec sezone in takrat se bomo z vodstvom Barcelone usedli in ugotavljali, ali obstaja skupni interes po nadaljevanju sodelovanja. Lahko pa povem, da si oboji to želimo. Če bo sezona za klub uspešna, se bomo zagotovo pogovarjali naprej. Dejstvo pa je, da sem v Barceloni zelo zadovoljen. V igrah in na treningih zelo uživam, posebno pa sem zadovoljen z odnosom na relaciji igralec – klub in igralec – vodstvo, saj obstaja zelo globoko medsebojno spoštovanje.
Najprej si bom vzel čas za premislek, kaj želim po končani profesionalni karieri početi. Koliko časa bo to trajalo, ne vem, sem pa oseba, ki ni nikoli pri miru. Ali bodo moje aktivnosti povezane s košarko, v tem trenutku še ne vem, kajti zagotovo bom po zaključku profesionalne poti najprej nekaj časa posvetil moji družini, ki se ji sedaj zaradi vseh obveznosti ne morem v popolnosti posvetiti.
Po končani karieri se zagotovo ne vidim kot trener članskega moštva. Raje kot članski trener se vidim v vlogi trenerja oz. svetovalca mladih igralcev, ki so na pragu profesionalne košarke. Zanimiva mi je tudi vloga športnega direktorja v klubu, kjer bi lahko pomagal z znanjem, izkušnjami in poznanstvi, ki sem jih pridobil tekom kariere. Kot sem že prej omenil, ni izključeno, da bo moja prihodnost izven košarke.
Novinarka žilica je bila v meni vedno prisotna. V mladih letih sem sodeloval kot novinar na šolskem radiu. Zaradi pomanjkanja časa in zaradi moje košarkarske kariere sem moral misel na tovrstno kariero začasno opustiti. Podcast, ki ga skupaj z Anžetom Tomićem objavljava, je zagotovo ena od stvari, ki se ji bom v prihodnosti bolj posvetil. Zaenkrat to jemljem kot hobi, iz tega pa bi se znalo razviti kaj več. Morate vedeti, da so podcast objave v tujini zelo razvite, npr. v ZDA je na njih redno prijavljeno več kot 40 % Američanov. Nekateri imajo celo večjo poslušanost kot najbolj poslušane radijske postaje. Najin podcast niti ne vsebuje veliko športnih vsebin. Pogovarjava se z osebami z različnih področij, od znanosti, tehnologije, zgodovine, aktualnih dogodkov. Nisem eden tistih, ki bi cel dan govoril samo o košarki.
Neke določene priljubljene destinacije nimam, zame, ki 10 mesecev na leto živim v tujini, so počitnice že, ko pridem domov, v Slovenijo. Zelo rad se zadržujem ob morju, na obali. Bom pa več časa posvetil popotništvu, ko bom zaključil s profesionalno kariero. Eno od mest, ki ga bom obiskal, bo zagotovo New York, ki mi je zelo zanimivo in za katerega si nikoli nisem mogel vzeti dovolj časa za raziskovanje.
Nisem ena od oseb, ki bi tudi na počitnicah skakala od mesta do mesta, kajti 10 mesecev, kot traja košarkarska sezona, imam potovanj in avtobusnih prevozov zagotovo čez glavo. Ko sem na dopustu, sem len. Zelo nam je v spominu ostala Grčija, kjer mi nikoli ni bilo potrebno skrbeti za hrano, aktivnosti in sprostitev, saj za to poskrbi hotelsko osebje. Bolj so mi pri srcu all-inclusive počitnice, kot da bi dal nahrbtnik na ramo. Gledamo pa tudi na to, da imajo za otroke organizirane najrazličnejše aktivnosti.
Vso organizacijo glede počitnic prepustim ženi. Ponavadi ima zelo dobro žilico za te stvari, odkrije pa tudi dober program za dobro ceno, tako da se resnično ne morem pritoževati. Ponavadi vse rezervacije naredimo preko Interneta. Za letos se še nismo odločili, kam bi se odpravili, zagotovo pa bomo naš dopust preživeli nekje ob morju.
Ena od stvari, ki jo vedno vzamem na naša potovanja, je zagotovo prenosni računalnik. Sem ena tistih oseb, ki mora biti non-stop povezana s svetom. Tudi sončna krema je nepogrešljiv del moje prtljage. Glede na to, da sem najvišji v naši družini, bi pričakovali, da bi imel največ prtljage, vendar temu ni tako. V prtljago dam le najnujnejše, kar ponavadi ni veliko.
Zelo slabe izkušnje do sedaj nismo imeli. Mogoče se nam je kdaj zgodilo, da smo bili razočarani nad sobami, ki niso bile v takšnem stanju, kot so nam ga obljubljali. Da bi se nam zgodilo kaj hujšega, pa ne. Na dopustu se ne izpostavljamo radi in smo raje na enem mestu. Ponavadi niti ne hodimo na kraje, kjer je veliko ljudi. Smo bolj na easy, kot radi pravimo.
Do sedaj se nam ni dogodilo čisto nič pretresljivega, da bi si to zapomnil. Vedno so naše počitnice potekale točno tako, kot smo si predstavljali in pri tem nismo doživeli nobenih velikih pretresov.
Moram reči, da me adrenalinske aktivnosti izven sezone privlačijo. Poleg tega klavzule v pogodbah s klubi prepovedujejo tovrstne dejavnosti. Potrebno je spoštovati določila pogodbe tudi v času izven sezone. Sem pa slišal o poškodbah nekaterih igralcev, ki so se kljub prepovedi udeležili adrenalinskih aktivnosti v času dopusta in so imeli veliko težav s klubom zaradi tega.
V hrani smo vedno uživali, ko smo bili v Grčiji. Sem pa veliko pohval slišal o tem, da je v Turčiji, vsaj glede hrane, organizirano na visokem nivoju. Zaradi tega je Turčija vsekakor visoko na našem seznamu. Nisem posebej izbirčen, kar se hrane tiče, rad jem vse. Bi pa zaupal, da po koncu sezone za kak teden rad malo pozabim na pravilnik o dovoljeni hrani in si malo več privoščim.
Zagotovo bi sem uvrstil Grčijo, kamor smo z družino že večkrat šli. Pred leti sem obiskal tudi Mehiko, kjer nam je bilo tudi lepo. Si pa po zaključeni karieri želim obiskati tudi druge destinacije, kot so npr. Egipt in Južna Amerika (Argentina in Brazilija).
Najmanj mi je ostala v spominu Kitajska oz. Peking. To pa je zaradi slabega zraka in megle, ki je bila prisotna ves čas našega obiska Pekinga. Po drugi strani pa je bil obisk Šanghaja ravno nasprotno doživetje.
Včasih se zgodi, da me kdo prepozna, si želi, da naredimo skupni posnetek ali da spregovori kako besedo z mano. To kot profesionalni športnik vzamem v zakup in nimam posebnih težav s tem. Zaenkrat pa se nam še ni zgodilo, da bi nam kdo namenoma sledil. Seveda si pri planiranju dopustov želimo iti tja, kjer nas pustijo pri miru.
Potrebno je vedeti, da smo igralci med sezono polno zasedeni in da časa za obiskovanje niti ni. Po koncu sezone si vsak želi preživeti čas s svojimi bližnjimi. Zelo rad se po sezoni dobim z bivšimi soigralci iz reprezentance na kaki pijači in se pogovorimo o vseh stvareh, ki so se nam zgodile med sezono.