Tina Zorman, doktorica biotehniških znanosti, je pred enim letom morala zapustiti Jemen, ki je od leta 2006 njeno stalno prebivališče, zaradi vojne, ki se odvija v tem delu sveta. Reševanje je bilo filmsko, saj je bila primorana zapustiti državo s svojima dvema mladoletnima otrokoma in njeno mamo, ki je bila ravno v tistem času pri njej na obisku. Kasneje pa se jim je v Sloveniji pridružil tudi njen mož. V Jemnu se je preživljala kot lastnica turistične agencije, po spletu naključij pa je bila nominirana za najboljšega turističnega vodnika na svetu. Lahko se pohvali s tem, da je bila edina ženska kandidatka, tako da lahko z gotovostjo trdimo, da je bila takrat najboljša turistična vodnica.
Kako se je pravzaprav začela tvoja zgodba z Jemnom?
V Jemen sem prišla prvič novembra 2003 preko slovenske turistične agencije, ki je želela začeti organizirati potovanja v to deželo. Po slabem mesecu raziskovanja smo izvedli prva potovanja tja. Dežela me je takoj prevzela in po nekaj mesecih sem tja vodila novo skupino turistov, takrat sem svoje bivanje v Jemnu že podaljšala za slab mesec. Kasneje so sledili novi in novi obiski tako sem večkrat v Jemnu ostala do naslednje ture, torej po nekaj mesecev skupaj. Tako sem se postopoma privajala na deželo, jo bolj in bolj spoznala in se počutila vedno bolj domače.
V Jemen sem prišla prvič novembra 2003 preko slovenske turistične agencije, ki je želela začeti organizirati potovanja v to deželo. Po slabem mesecu raziskovanja smo izvedli prva potovanja tja. Dežela me je takoj prevzela in po nekaj mesecih sem tja vodila novo skupino turistov, takrat sem svoje bivanje v Jemnu že podaljšala za slab mesec. Kasneje so sledili novi in novi obiski tako sem večkrat v Jemnu ostala do naslednje ture, torej po nekaj mesecev skupaj. Tako sem se postopoma privajala na deželo, jo bolj in bolj spoznala in se počutila vedno bolj domače.
Kdaj si se odločila, da se tja preseliš?
Po nekako dve in polletnem spoznavanju z Jemnom sem se odločila, da mi je Jemen všeč bolj kot le za občasne obiske. Z Waleedom, mojim možem, sva se odločila za skupno življenje in tako sem jeseni 2006 šla v Jemen z namenom, da tam ostanem. Kasneje sem se v Slovenijo vračala poleti za počitnice in včasih tudi vmes.
Po nekako dve in polletnem spoznavanju z Jemnom sem se odločila, da mi je Jemen všeč bolj kot le za občasne obiske. Z Waleedom, mojim možem, sva se odločila za skupno življenje in tako sem jeseni 2006 šla v Jemen z namenom, da tam ostanem. Kasneje sem se v Slovenijo vračala poleti za počitnice in včasih tudi vmes.
Na kakšne izzive si tam najprej naletela in kako si se spopadla z njimi?
V Jemen sem prišla kot vodička in če si v neki novi deželi v službi ali na dopustu, je razlika. Prvi izzivi so bili povezani z različnim razumevanjem pojma odgovornosti. Mi si to razlagamo na svoj način, oni na svoj. Pri delu s turisti sem želela imeti stvari urejene in pod določeno “kontrolo”, tu se je večkrat zataknilo: kaj zame pomeni, da je stvar urejena, in kaj zanje. Pri vodenju tur sem morala paziti, da sem kot vodička stvari peljala tako, da je med mano, lokalnimi vodniki in šoferji vladalo medsebojno spoštovanje – sicer se je hitro sprevrglo v nekakšno izkazovanje moči. Spoznati sem morala tudi določena nepisana pravila, katerih sem se morala držati, da nisem užalila domačinov ali veljala za nespodobno.
V Jemen sem prišla kot vodička in če si v neki novi deželi v službi ali na dopustu, je razlika. Prvi izzivi so bili povezani z različnim razumevanjem pojma odgovornosti. Mi si to razlagamo na svoj način, oni na svoj. Pri delu s turisti sem želela imeti stvari urejene in pod določeno “kontrolo”, tu se je večkrat zataknilo: kaj zame pomeni, da je stvar urejena, in kaj zanje. Pri vodenju tur sem morala paziti, da sem kot vodička stvari peljala tako, da je med mano, lokalnimi vodniki in šoferji vladalo medsebojno spoštovanje – sicer se je hitro sprevrglo v nekakšno izkazovanje moči. Spoznati sem morala tudi določena nepisana pravila, katerih sem se morala držati, da nisem užalila domačinov ali veljala za nespodobno.
Kakšne so kulturne razlike med prebivalci Jemna in Slovenije?
Na začetku se ti zdi, da je razlik ogromno, ker predvsem gledaš zunanjo sliko: način oblačenja, pokrita dekleta, nošenje noža za pasom pri moških….Vendar kasneje, dlje ko si v deželi in bolj ko jo razumeš, vidiš, da razlike seveda so, da pa ne bi bile tako velike, če bi čas v Evropi zavrteli za recimo 70 let nazaj. Jemenci živijo zelo tradicionalno – ampak, kot sem rekla, nekako je življenje primerljivo z življenjem na našem podeželju pred kakimi 70 leti.
Razlike so seveda v veri, predvsem v tem, da je vera vpeta v vse pore življenja, medtem ko je pri nas bolj ločena. Same vrednote pa so v islamu in krščanstvu zelo podobne.
Najbolj očitna razlika je ta, da je zunanji svet v Jemnu predvsem moški svet, medtem ko se dekleta ne izpostavljajo in njihovo sicer zelo pestro družabno življenje poteka znotraj hiš oziroma tam, kjer jih moške oči ne vidijo.
Medtem ko Slovenci (in ostali Evropejci) varčujemo, imamo razne pokojninske in druge sheme, Jemenci živijo za danes. Ostalo jih ne zanima. Prihodnost je v božjih rokah. Mislim pa, da tak način življenja ni povezan le z vero, temveč tudi z burno zgodovino Jemencev, polno vojn ali manjših spopadov. Prav zato ljudem prinašajo zadovoljstvo osnovne stvari: zdravje, družina, otroci, delo za preživetje. Večina ljudi, če ima to, je srečna. Ljudje so zelo nenavezani na materialne stvari, mislim da prav zato, ker so tako pogosto izkusili, kako je izgubiti vse, se biti prisiljen izseliti, izgubiti družinske člane. Ko pa imajo nekaj več, to z veseljem zapravijo zase, si privoščijo. Če gredo na potovanje, ne varčujejo na poti….
Kakšno je bilo stanje družbe (odnosi v družini, socialne razlike,..) v Jemnu pred vojno?
Družba še vedno funkcionira kot družba. Družina je osnovna celica družbe. Družina je opora v dobrem in slabem. Verjamejo, da je dobro imeti veliko otrok, saj si bodo med seboj v oporo. Oče je sicer glava družine, vir dohodka, vendar mama je najbolj spoštovana v družini. Kot matica v panju. Še vedno je hierarhija po starosti.
Družba še vedno funkcionira kot družba. Družina je osnovna celica družbe. Družina je opora v dobrem in slabem. Verjamejo, da je dobro imeti veliko otrok, saj si bodo med seboj v oporo. Oče je sicer glava družine, vir dohodka, vendar mama je najbolj spoštovana v družini. Kot matica v panju. Še vedno je hierarhija po starosti.
Povezanost se z družino ne konča. Posamezne družine na določenem območju so povezane v pleme. Pleme nudi družini zaščito, je njeno zavarovanje, seveda pa ima vsaka družina enake dolžnosti tudi do plemena.
Do približno leta 2000 je bila jemenska družba tudi kastno razdeljena. V zadnjih letih se te meje zabrisujejo, kajti denar je sveta vladar in pogosto imajo prav ljudje najnižjih slojev najrazličnejše posle, kajti lotijo se lahko česarkoli. Za ljudi najvišjega sloja se naprimer ne spodobi ukvarjati se z določeno rokodelsko obrtjo, kot naprimer imeti frizerski salon in podobno. Glede na priimek se točno ve, kateremu sloju pripadaš.
Socialne razlike v jemenski družbi so ogromne. Srednjega sloja praktično ni. Obstaja majhen promil nemarno bogatih ljudi, ljudi, katerih družinski član je na kakem izmed najvišjih vladnih položajev. Največji legalni in nelegalni posli v državi so rezervirani za te družine in bolje, da se ne poskušaš vriniti v njihove posle. Svoje deleže dobivajo od vsega denarja, ki pride v državo. Poleg teh je v državi nekaj sto večjih šejkov, ki dobivajo ogromne štipendije od vlade, da “kontrolirajo” svoje območje. Potem imamo majhen delež ljudi, ki pripadajo višjemu sloju in imajo službe v državnem aparatu ali pa so lastniki zemljišč. Ti so dobro stoječi, ne pretirano bogati ljudje, ampak v primerjavi z ostalimi še vedno premožni. Potem sledijo ostali ljudje, ki so kmetje in imajo košček zemlje ter so še vedno priviligirani pred družinami, ki životarijo po mestih, od katerih ima morda 1 od 15 družinskih članov kak minimalen dohodek.
Kljub temu v jemenski družbi do zadnje vojne, ki se je začela marca 2015, od lakote ni umrl nihče. Prav vera, ki jo živijo, jim narekuje, da se pomaga revnim – daje se jim hrano, daje se obvezen islamski davek (pri katerem verjamejo, da jim bo bog namenil zaslužek, če ga bodo redno dajali). Določeni bogataši financirajo mošeje, ki potem delijo hrano in podobno. Prav tako Jemenci dajejo ogromno drobne denarne pomoči: večkrat dnevno, če imaš, daš. Verjamejo, da bog to vse vidi in jim bo na nečem povrnil.
Ena stvar, ki pa je značilna za Jemen: služb primanjkuje, od države ne dobijo socialne pomoči ali pa zelo majhno. Ampak če želijo delati, jim država tega ne omejuje. Če ne drugega, se lahko postaviš na križišče in prodajaš vodo, robčke in vse, kar misliš, da bodo vozniki kupili. Ali pa kupiš premični voziček in prodajaš hrano. Uradno ni dovoljeno, v resnici pa teh ljudi nihče ne preganja. In prav je tako. Sicer ne bi mogli preživeti.
Kakšen pomen ima žvečenje kata za Jemence?
Kat je za Jemence vse. Ali pa bi lahko rekli, da je najpomembnejša nepomembna stvar. Ne morem si zamisliti popoldneva v severnem Jemnu brez kata. Kot gremo mi s kom na kavo, da se srečamo, da se pogovorimo o poslu ali čem drugem, se Jemenci ob katu dogovorijo o vsem. To je cel ritual, nekako med 11. in 13. uro gredo kat kupit, potem ga je treba oprati, sledi obvezno kosilo, – kajti na prazen želodec ne moreš žvečiti – potem pa se zberejo pri enem ali drugem prijatelju in začnejo žvečiti. Najprej je razprava o vsem aktualnem, o politiki, o problemih, o tem, kdo se je s kom poročil, kdo je kupil nov avto in podobno. Potem postanejo manj zgovorni in počasi preidejo na tisto, kar naj bi bilo bistvo pogovora. Tudi spor med določenimi ljudmi se reši z mediacijo ob žvečenju kata. Praznovanje rojstva otroka, pogrebščine in seveda poroke – bistveni del vsega tega je popoldansko druženje ob žvečenju kata. Žvečijo tako ženske kot moški, čeprav je pri moških več žvečilcev kot pri ženskah. V vročih regijah južnega Jemna se je kat tudi žvečil, vendar v precej manjši meri kot na severu.
Žvečenje kata ni zato, da bi bil zadet, ampak zato, da se družiš. Je družabna aktivnost in odvisnost je predvsem družbena. Ko greš iz Jemna, na kat pozabiš, telesne odvisnosti ni.
Kat je za Jemence vse. Ali pa bi lahko rekli, da je najpomembnejša nepomembna stvar. Ne morem si zamisliti popoldneva v severnem Jemnu brez kata. Kot gremo mi s kom na kavo, da se srečamo, da se pogovorimo o poslu ali čem drugem, se Jemenci ob katu dogovorijo o vsem. To je cel ritual, nekako med 11. in 13. uro gredo kat kupit, potem ga je treba oprati, sledi obvezno kosilo, – kajti na prazen želodec ne moreš žvečiti – potem pa se zberejo pri enem ali drugem prijatelju in začnejo žvečiti. Najprej je razprava o vsem aktualnem, o politiki, o problemih, o tem, kdo se je s kom poročil, kdo je kupil nov avto in podobno. Potem postanejo manj zgovorni in počasi preidejo na tisto, kar naj bi bilo bistvo pogovora. Tudi spor med določenimi ljudmi se reši z mediacijo ob žvečenju kata. Praznovanje rojstva otroka, pogrebščine in seveda poroke – bistveni del vsega tega je popoldansko druženje ob žvečenju kata. Žvečijo tako ženske kot moški, čeprav je pri moških več žvečilcev kot pri ženskah. V vročih regijah južnega Jemna se je kat tudi žvečil, vendar v precej manjši meri kot na severu.
Žvečenje kata ni zato, da bi bil zadet, ampak zato, da se družiš. Je družabna aktivnost in odvisnost je predvsem družbena. Ko greš iz Jemna, na kat pozabiš, telesne odvisnosti ni.
Kakšen je bil Jemen pred vojno, s stališča turizma?
Jemenski turizem ima vzpone in padce, resnično ima cikluse. Ko sem prvič prišla v Jemen, je bil poceni, ker si je počasi poskušal opomoči po slabih letih 2001-2002, ko je bilo nekaj ugrabitev, pa bombardiranje ameriške letalonosilke v Adenskem zalivu…. Leta med 2004 in do sredine 2007 so bila odlična za turizem. Potem so se od julija 2007 do februarja 2009 zgodili trije teroristični napadi na skupine turistov in v njih je bilo 13 žrtev. To je negativno vplivalo na turizem, vendar vsakič po dogodku le za nekaj mesecev. Turizem se je ponovno povzpel, od 2009 dalje pa je imel Jemen že slab image zaradi AQ – vendar je bilo turizma takrat še vedno dosti. 2011 je bila revolucija in eno leto praktično ni bilo turizma, potem je spet sledil vzpon in druga polovica 2012-2013 ter začetek 2014 so bili v redu. Takrat se je začelo ponovno krhati in jeseni 2015 je bilo ogromno odpovedi zaradi grozeče državljanske vojne. Vseeno so ture, ki so bile, potekale normalno, vsa območja, kjer je bila potencialna nevarnost, so pa zaprli za turiste. Tako so turisti tik pred sedanjo vojno lahko obiskali Sano, zahodni Jemen in pa otok Sokotra.
Jemenski turizem ima vzpone in padce, resnično ima cikluse. Ko sem prvič prišla v Jemen, je bil poceni, ker si je počasi poskušal opomoči po slabih letih 2001-2002, ko je bilo nekaj ugrabitev, pa bombardiranje ameriške letalonosilke v Adenskem zalivu…. Leta med 2004 in do sredine 2007 so bila odlična za turizem. Potem so se od julija 2007 do februarja 2009 zgodili trije teroristični napadi na skupine turistov in v njih je bilo 13 žrtev. To je negativno vplivalo na turizem, vendar vsakič po dogodku le za nekaj mesecev. Turizem se je ponovno povzpel, od 2009 dalje pa je imel Jemen že slab image zaradi AQ – vendar je bilo turizma takrat še vedno dosti. 2011 je bila revolucija in eno leto praktično ni bilo turizma, potem je spet sledil vzpon in druga polovica 2012-2013 ter začetek 2014 so bili v redu. Takrat se je začelo ponovno krhati in jeseni 2015 je bilo ogromno odpovedi zaradi grozeče državljanske vojne. Vseeno so ture, ki so bile, potekale normalno, vsa območja, kjer je bila potencialna nevarnost, so pa zaprli za turiste. Tako so turisti tik pred sedanjo vojno lahko obiskali Sano, zahodni Jemen in pa otok Sokotra.
Jemen ni dežela za masovni turizem in takoj, ko je mir, individualni turisti pridejo. Seveda je pa skupin malo. V primerjavi s kako Turčijo lahko rečemo, da turizma v Jemnu skoraj ni. Turistična infrastruktura je zelo omejena. Gre za čisto drug pristop, butični turizem, a la carte. Svojo noto dajo tudi vojaška spremstva turistov, turistična dovoljenja, specifični pogoji za pridobitev vizuma, tako da backpackarstvo v Jemnu v zadnjih 5 letih skoraj ni bilo možno.
Katere znamenitosti najbolj zaznamujejo Jemen kot turistično destinacijo?
Glavna znamenitost je prav gotovo mesto Sana’a, za katerega stari pregovor pravi, da ga enkrat v življenju moraš videti, pa naj bo pot do njega še tako dolga. Stara Sana’a, kot imenujejo znamenito staro mestno jedro, sicer ogromnega glavnega mesta, odlikuje edinstvena arhitektura. 4-6- nadstropne stavbe, zgrajene iz opek, krasijo ornamenti iz gipsa in line za svetlobo, pravi vitraži, narejeni iz gipsa in barvnih stekel. Tuji obiskovalci so očarani nad sanaansko tržnico, ki je v mnogočem še vedno taka kot pred stoletji. Na trenutke se ti zazdi, da si v nekem drugem časovnem obdobju. Sanaanci so morda najbolj tradicionalni od vseh Jemencev in nekako je obisk Sane podoben obisku muzeja na prostem.
Glavna znamenitost je prav gotovo mesto Sana’a, za katerega stari pregovor pravi, da ga enkrat v življenju moraš videti, pa naj bo pot do njega še tako dolga. Stara Sana’a, kot imenujejo znamenito staro mestno jedro, sicer ogromnega glavnega mesta, odlikuje edinstvena arhitektura. 4-6- nadstropne stavbe, zgrajene iz opek, krasijo ornamenti iz gipsa in line za svetlobo, pravi vitraži, narejeni iz gipsa in barvnih stekel. Tuji obiskovalci so očarani nad sanaansko tržnico, ki je v mnogočem še vedno taka kot pred stoletji. Na trenutke se ti zazdi, da si v nekem drugem časovnem obdobju. Sanaanci so morda najbolj tradicionalni od vseh Jemencev in nekako je obisk Sane podoben obisku muzeja na prostem.
V zadnjem času je magnet za turiste edinstven otok Sokotra, ki velja za eno naravnih čudes sveta. Otok odlikujejo nenavadne rastline, ki so se oblikovale v tem izoliranem okolju, pozabljenem od ostalega sveta. Poleg tega je otok raj za ljubitelje samotnih plaž, za ljubitelje pohodov, za botanike, geologe in za vsakogar, ki uživa v čudoviti naravi in mu ni mar za hotelsko udobje. Na otoku je sicer en dober hotel in nekaj slabih, vendar je doživetje neprimerno močnejše, če se odločiš za taborjenje, saj si tako v naravi ves čas. Sončni vzhodi in zahodi v edinstvenem okolju so neprecenljivi in prav vsak dan ponuja drugačen tip nenavadne pokrajine.
Edinstvene so tudi jemenske gorske pokrajine, kjer je kar težko reči, katera je najlepša. Izjemno zanimivo je Haraško gorovje, ki je zato, pa tudi zaradi bližine Sane, najbolj obiskano. Tam obiskovalci lahko pridejo v stik s pravim plemenskim življenjem, običaji, spoznajo pa tudi domačo hrano in plese.
Meni osebno je noro lepa pokrajina Hadramawt, na vzhodu Jemna. Gre za sistem dolin, vrezanih v kamnito planoto, ki nekako spominjajo na Grand Canyon, vendar v nedrjih skrivajo tako odbite vasice, da obiskovalci včasih zajokajo. Preprosto ne morejo verjeti, da kaj takega obstaja. Arhitektura, način življenja, noše ljudi…
Kako se je bilo gibati po Jemnu kot turist?
Predvsem se počutiš dobrodošel. Kjerkoli v Jemnu. Ne samo, ker slišiš besedo “Welcome”, ampak dobrodošlico v resnici tudi čutiš. Ljudje na vseh koncih bi se pogovarjali s teboj, bodisi v arabščini bodisi s tistimi nekaj besedami angleščine, ruščine ali italijanščine, ki jih poznajo. Če obiskovalci, posamezniki ali skupina, naletijo na poroko, jih takoj povabijo. Sprehod po stari Sani v času kosila pomeni, da te bodo na vsakih nekaj metrov povabili, da z njimi počepneš h kosilu – tako namreč na tržnici jedo –počepnejo, na hitro pojejo, potem pa nazaj na delo. Dobrodošlo se počutiš tudi v stiku z vojaki, policaji in drugimi uradnimi osebami. Niso tako formalni, bolj so sproščeni, veliko se smejejo. Turisti v Jemnu opazijo občutno razliko od ostalih arabskih dežel, predvsem zato, ker ti v Jemnu ne poskušajo na vsakem koraku kaj prodati. Veliko bolj se lahko vživiš v deželo. Ljudje so veseli že srečanja s teboj. Če pa te povabijo na dom in se odzoveš, so še bolj počaščeni.
Predvsem se počutiš dobrodošel. Kjerkoli v Jemnu. Ne samo, ker slišiš besedo “Welcome”, ampak dobrodošlico v resnici tudi čutiš. Ljudje na vseh koncih bi se pogovarjali s teboj, bodisi v arabščini bodisi s tistimi nekaj besedami angleščine, ruščine ali italijanščine, ki jih poznajo. Če obiskovalci, posamezniki ali skupina, naletijo na poroko, jih takoj povabijo. Sprehod po stari Sani v času kosila pomeni, da te bodo na vsakih nekaj metrov povabili, da z njimi počepneš h kosilu – tako namreč na tržnici jedo –počepnejo, na hitro pojejo, potem pa nazaj na delo. Dobrodošlo se počutiš tudi v stiku z vojaki, policaji in drugimi uradnimi osebami. Niso tako formalni, bolj so sproščeni, veliko se smejejo. Turisti v Jemnu opazijo občutno razliko od ostalih arabskih dežel, predvsem zato, ker ti v Jemnu ne poskušajo na vsakem koraku kaj prodati. Veliko bolj se lahko vživiš v deželo. Ljudje so veseli že srečanja s teboj. Če pa te povabijo na dom in se odzoveš, so še bolj počaščeni.
Kakšna je bila turistična infrastruktura (hoteli, letališče, prevozi,…)?
Turistična infrastruktura v Jemnu je še zelo v povojih. Jemen ni za zelo razvajene turiste. Hoteli 5 zvezdic so le v Sani, v nekaj mestih so hoteli 4 zvezdic, sicer pa v večini mest le s 3 zvezdicami. V gorah so le družinski penzioni, ki ponujajo preproste namestitve, vendar so prav te tiste, ki obiskovalcem najbolj ostanejo v spominu.
Turistična infrastruktura v Jemnu je še zelo v povojih. Jemen ni za zelo razvajene turiste. Hoteli 5 zvezdic so le v Sani, v nekaj mestih so hoteli 4 zvezdic, sicer pa v večini mest le s 3 zvezdicami. V gorah so le družinski penzioni, ki ponujajo preproste namestitve, vendar so prav te tiste, ki obiskovalcem najbolj ostanejo v spominu.
Restavracije so za domačine, v Sani je nekaj dražjih restavracij, ki si jih lahko privoščijo premožnejši ali tujci. Vsepovsod so zelo preprosta stranišča, taka, da je morda bolje iti v naravo….Dejansko ni shopping centrov, kjer bi turisti našli kaj zase. Obstajajo malli, ki pa ponujajo bolj izdelke za domačine. Shopping si turisti lahko privoščijo na tržnici v Sani, Taizzu, sicer pa na posameznih turističnih točkah prodajajo kak nakit, rute in kaj podobnega. Jemen ima v okviru ministrstva za turizem odbor za promocijo turizma in glavna aktivnost so bile predstavitve na turističnih sejmih, vsakih nekaj mescev so izdali revijo, sicer pa drugih aktivnosti niso imeli.
Turisti so v zadnjih letih lahko potovali po Jemnu le organizirano, kar pomeni z najetimi avti z voznikom. Večina turistov se prevaža z landcruiserji. Sicer je v Jemnu med mesti dobro razvit avtobusni promet in prevažanje s taksiji za več oseb. Po mestu in do bližnje okolice se pride s taksiji ali z mini busi, in to ni drago.
Jemen ima nekaj mednarodnih letališč, vendar je bilo zaradi posebne politike z vizami nekako potrebno pristati v Sani ali na otoku Sokotra. Večina velikih mest ima svoje letališče in med njimi sta leteli dve letalski družbi: Yemenia in Felix airways. Trenutno je zaradi vojne zračni prostor pod kontrolo Savdske Arabije in po nekaj mesecih brez komercialnih letov, sedaj leti samo Yemenia v Jordanijo ali Egipt 4-5x tedensko.
Kako si se znašla kot kandidatka za najboljšo turistično vodnico na svetu?
Potniki, ki so nekaj let pred tem potovali z nami, so me opozorili na ta natečaj priznane potovalne revije Wanderlust in rekli, da so me predlagali. Potem sem o tekmovanju obvestila precej bivših potnikov in očitno so se odzvali ter napisali dobre komentarje. Med več tisoč nominiranimi kandidati sem prišla v ožji izbor, med osem najboljših vodičev na svetu. Takrat je bil to velik dosežek, saj so bili ostali finalisti iz turistično mnogo bolj obiskanih dežel – z veliko večjim številom ljudi, ki so potovali z njimi – poleg tega sem med osmerico najboljših bila edina punca.
Potniki, ki so nekaj let pred tem potovali z nami, so me opozorili na ta natečaj priznane potovalne revije Wanderlust in rekli, da so me predlagali. Potem sem o tekmovanju obvestila precej bivših potnikov in očitno so se odzvali ter napisali dobre komentarje. Med več tisoč nominiranimi kandidati sem prišla v ožji izbor, med osem najboljših vodičev na svetu. Takrat je bil to velik dosežek, saj so bili ostali finalisti iz turistično mnogo bolj obiskanih dežel – z veliko večjim številom ljudi, ki so potovali z njimi – poleg tega sem med osmerico najboljših bila edina punca.
Kako si skrbela za promocijo Jemna v tvoji turistični agenciji?
Pogosto in redno sem pisala članke o Jemnu oziroma o posamezni jemenski tematiki ali jemenski regiji za časopise iz različnih dežel in tudi za jemensko ministrstvo za turizem. Imela sem precej radijskih intervjujev, nekaj iz Slovenije, sicer pa iz različnih dežel. Postali smo jemenski predstavnik za nekaj online portalov, ki propagirajo ekološke destinacije in turizem, od katerega ima korist tudi lokalna skupnost.
Pogosto in redno sem pisala članke o Jemnu oziroma o posamezni jemenski tematiki ali jemenski regiji za časopise iz različnih dežel in tudi za jemensko ministrstvo za turizem. Imela sem precej radijskih intervjujev, nekaj iz Slovenije, sicer pa iz različnih dežel. Postali smo jemenski predstavnik za nekaj online portalov, ki propagirajo ekološke destinacije in turizem, od katerega ima korist tudi lokalna skupnost.
Seveda smo uporabljali tudi socialna omrežja, FB, Twitter, blog, imela sem potopisna predavanja, sodelovali smo na turističnih sejmih in podobno. Pri promociji je bila vedno nekako dilema, koliko vložiti v to, kajti zaradi nestabilne politične situacije si nekako nihče ni upal iti v drage kampanje. Na srečo socialna omrežja omogočajo, da dejansko tudi brezplačno lahko narediš veliko.
Kakšen je na splošno položaj žensk v Jemnu?
To je vedno vprašanje, na katerega ni lahko odgovoriti. Stereotip je, da so ženske v islamu, torej tudi v Jemnu, zatirane. Moram reči, da to ni tako. Preprosto gre za drugačno kulturo, kjer ima ženska še žensko vlogo, torej skrbi za dom, za otroke, kuha, pospravlja. Večina Jemenk ni v službi. Če sodimo z našega zornega kota, bomo morda rekli, da so zatirane. Ampak gledati moramo skozi njihove oči. Dekle, ki se je v tej družbi rodilo, ki od malega spremlja mamo v družabnem življenju žensk, si želi podoben način življenja. Večini takih deklet lahko ponudiš možnost iti ven, se izpostavljati kot Evropejke, vendar tega ne želijo in se počutijo nelagodno. Vedno pa so dekleta, ki izstopajo, ki želijo nekaj več. In kar se tiče države, njenih zakonov, ženska to lahko naredi. Državni zakoni ženskam dovolijo, da hodijo v službo, imajo volilno pravico, vozijo avte, potujejo itd. Omejitve so zaradi nepisanih pravil, družbenih norm, o tem, kaj se spodobi in kaj ne. Večina žensk se teh pravil drži. Poznam pa veliko žensk in deklet, ki se jih ne, in se morajo na začetku spoprijeti z opazkami in komentarji, kasneje pa se to umiri. Ker ženske, ki gredo izven kroga varnosti, v življenju kaj dosežejo, se kasneje, ko to dosežejo, družina z njimi rada pohvali. No, lahko rečemo, da je s Slovenci podobno. Marsikateri slovenski znanstvenik doma ne dobi službe, ko pa gre v tujino in zaslovi, se pa ponašamo z njim.
To je vedno vprašanje, na katerega ni lahko odgovoriti. Stereotip je, da so ženske v islamu, torej tudi v Jemnu, zatirane. Moram reči, da to ni tako. Preprosto gre za drugačno kulturo, kjer ima ženska še žensko vlogo, torej skrbi za dom, za otroke, kuha, pospravlja. Večina Jemenk ni v službi. Če sodimo z našega zornega kota, bomo morda rekli, da so zatirane. Ampak gledati moramo skozi njihove oči. Dekle, ki se je v tej družbi rodilo, ki od malega spremlja mamo v družabnem življenju žensk, si želi podoben način življenja. Večini takih deklet lahko ponudiš možnost iti ven, se izpostavljati kot Evropejke, vendar tega ne želijo in se počutijo nelagodno. Vedno pa so dekleta, ki izstopajo, ki želijo nekaj več. In kar se tiče države, njenih zakonov, ženska to lahko naredi. Državni zakoni ženskam dovolijo, da hodijo v službo, imajo volilno pravico, vozijo avte, potujejo itd. Omejitve so zaradi nepisanih pravil, družbenih norm, o tem, kaj se spodobi in kaj ne. Večina žensk se teh pravil drži. Poznam pa veliko žensk in deklet, ki se jih ne, in se morajo na začetku spoprijeti z opazkami in komentarji, kasneje pa se to umiri. Ker ženske, ki gredo izven kroga varnosti, v življenju kaj dosežejo, se kasneje, ko to dosežejo, družina z njimi rada pohvali. No, lahko rečemo, da je s Slovenci podobno. Marsikateri slovenski znanstvenik doma ne dobi službe, ko pa gre v tujino in zaslovi, se pa ponašamo z njim.
Toda če o nečem sodimo, moramo vedno pogledati z različnih zornih kotov. Evropska ženska ima službo, mnoge tudi gradijo kariero, imajo otroke, in ko se vrnejo iz službe, jih doma čaka vse gospodinjstvo, tudi razvažanje otrok na aktivnosti in še same so športno aktivne. Zelo busy urnik.
Jemenska ženska se dopoldne ukvarja z gospodinjskimi opravili, po kosilu še pomije, potem pa je čas za druženje. Ženske se uredijo, make up, frizure, lepe obleke in gredo na poroko, zaroko ali preprosto na obisk k drugim ženskam. Vse opravke zunaj hiše (nakupe, prevoze) opravijo moški. Tako se moramo zavedati, da smo v njihovih očeh me boge, ker mnogo več delamo.
Kako so gledali nate kot na podjetnico? Je bilo zate lažje, ker si bila tujka?
Ja, morda je bilo lažje, ker sem tujka. In lažje, ker sem preko dela prišla v Jemen. Preprosto sem prišla kot vodička in tako tudi nadaljevala. Odprtje agencije je bilo samo nadaljevanje in zaradi tega nisem imela nobenih problemov. Tako so me sprejeli tudi v moževi družini in od mene niso pričakovali, da bom kot žena Jemenca ostala doma.
Ja, morda je bilo lažje, ker sem tujka. In lažje, ker sem preko dela prišla v Jemen. Preprosto sem prišla kot vodička in tako tudi nadaljevala. Odprtje agencije je bilo samo nadaljevanje in zaradi tega nisem imela nobenih problemov. Tako so me sprejeli tudi v moževi družini in od mene niso pričakovali, da bom kot žena Jemenca ostala doma.
Morate pa vedeti, da so jemenske ženske tudi zelo podjetne in iznajdljive. Mnoge se ukvarjajo z različnimi stvarmi, da zaslužijo denar, čeprav to ne pomeni, da imajo svoje podjetje: šivajo, izdelujejo in kreirajo obleke, opravljajo kozmetične in frizerske storitve, pečejo domače vrste kruha, sladic in piškotov in jih prodajajo na ulicah, kjer se vozijo jemenski businessmani. Nekatere se v šolah dogovorijo z ravnateljico, da pripravijo obroke in jih potem prodajajo na šolskem dvorišču in podobno. Dobra stvar je v tem, da jih država ne preganja s kakšnimi davki, pač lahko delajo in zaslužijo nekaj malega.
Kako bi si s stališča kulinarike najbolj zapomnili Jemen? Kakšna hrana je najbolj značilna za Jemen?
Izraz, s katerim bi lahko označili jemensko hrano, je, da je preprosta in zdrava. Jemenci niso gurmani in ne obstaja na stotine jemenskih jedi. Jedo, da živijo, in ne obratno.
Izraz, s katerim bi lahko označili jemensko hrano, je, da je preprosta in zdrava. Jemenci niso gurmani in ne obstaja na stotine jemenskih jedi. Jedo, da živijo, in ne obratno.
Ljudje v celotni regiji, naprimer povsod po gorah jedo podobno. Obmorske pokrajine imajo nekoliko drugačen jedilnik, vendar je spet v vseh družinah podoben. Variira morda predjed. Uporabljajo ogromno začimb, zelišč, dišav, med katerimi so po naše tako imenovane super foods, kot so črno seme, grško seno, kurkuma, origano, cimet, ingver, kardamon, klinčki ipd.
Nekateri radi rečejo, da je Jemen dežela riža, kruha in fižola. Tega se res poje veliko. Meso se je, ampak ker je dražje, si ga mnogi sploh ne morejo privoščiti ali pa samo ob posebnih priložnostih. Veliko je jedi iz različnih žitaric. Med njimi imam jaz zelo rada hareesh., ki je neke vrste kuhano proso, ki ga jedo z juho, medom ali mlekom. Všeč so mi njihove močne juhice, zelo dobra jed je soussy. Božanski pa so njihovi sokovi….
Morda najbolj pogrešam prav jemenski kruh, katerega imajo pa res veliko vrst. Meni osebno so najbolj okusni hlebčki, imenovani kudam, pa seveda ogromen, ploščat, okrogel kruh, imenovan rashush.
Ob kosilu, ki je najpomembnejši obrok dneva, se zbere cela družina, kar pomeni vsaj kakih 8 ljudi. Zato se pripravijo številne jedi, vendar količinsko vsak ne poje veliko. Kar ostane, se poje preko popoldneva ali zvečer. Hrane se skoraj ne meče stran – družine so le tako velike, da gre vse v promet. Seveda je število jedi pri kosilu odvisno od socialnega stanu družine. Ogromno revnih družin za kosilo dneve in dneve je le riž, kruh in pekočo paradižnikovo omako.
Kakšno je stanje v Jemnu danes?
Tega se ne da opisati na hitro. Politična situacija je zelo zapletena. V nekaj besedah…iz danes na jutri je 26. marca 2015 Savdska Arabija s koalicijo 8 arabskih držav (in ob podpori US, UK) napadla Jemen.
Tega se ne da opisati na hitro. Politična situacija je zelo zapletena. V nekaj besedah…iz danes na jutri je 26. marca 2015 Savdska Arabija s koalicijo 8 arabskih držav (in ob podpori US, UK) napadla Jemen.
Deset držav je začelo bombardirati Jemen in ga sesuvati v prah. Zaprli so zračni prostor, zbombardirali letališča, pristanišča, vojaške objekte, mostove, ceste, večino vseh tovarn, športne objekte, skladišča, cementarne, rafinerije, desalinacijsko tovarno, mnoge bolnišnice (med njimi take, kjer so delali MSF – Medicinci brez meja – Francija). Bombardirajo tudi gorovja znotraj mesta Sana, kjer so skladišča orožja, kar ima za posledico ogromne eksplozije jedrskih razsežnosti, in takrat so bila prizadeta cela rezidenčna območja v bližini teh gora. Ogromno bombardiranj na civilne stavbe, bloke, hiše, na poročne šotore, tržnice, center za slepe in podobno. In seveda, kar se tiče bogate jemenske zgodovinske in kulturne dediščine: uničili ali poškodovali so že okoli 26 zgodovinskih točk, med njimi muzej v Taizzu, Adenu, Dhamarju, trdnjavo v Taizzu, tempelj v Baraquishu in Maribu in ogromno zgodovinskih točk na severu Jemna.
Svet se ne zaveda, da se prav v Jemnu trenutno dogaja ena največjih nepravičnosti na svetu. Ta država ni ogrožala nikogar, ni se vpletala v druge scene, problem je le ta, da ima najslabšo možno sosedo ter da ima strateško lego in naravna bogastva.
Uradni razlog za napad je ustoličenje legitimne vlade, pod predsednikom Abdurabu Manur Hadijem. To vlado so želeli vreči Hutiji, gibanje s severa, ki se je borilo za neskorumpirano državo, pravice tudi za ljudi s skrajnega severa in razvoj vseh regij. Ker stvari že dolgo niso funkcionirale, so vrgli vlado (začeten zagon pa jim je sicer dala vlada sama, ker jih je najela, da so pregnali islamiste). Savdska Arabija je prekomerno poudarjala povezavo med Hutiji in Iranom –češ da so Hutiji orodje Irana, da šiizem zavlada tudi na jugu Arabskega polotoka.
Vse to je bla bla bla. Prvo, kar je: Savdijci želijo, da Jemnu vlada puppet predsednik, – ki bo delal tako, kot hočejo oni. Zato želijo ustoličiti nazaj predsednika Hadija, kajti Hutiji se njim definitivno ne bi uklanjali (Problem 1).
Drugo dejstvo: Če Jemen ne bi imel ogromnih zalog nafte in zemeljskega plina (čeprav se je to v zahodnih časopisih vedno zanikalo – do pred tednom dni), strateške lege ob Arabskem morju-Indijskem oceanu (kar želi SA imeti, da njihovi plinovodi in naftovodi ne bi šli na Rdeče morje ali Perzijski zaliv, temveč direktno dol na Indijski ocean) in pod kontrolo preliva Bab al Mandab (od prostega pretoka tega je odvisen promet na Suez), Savdske Arabije in Američanov ne bi prav nič zanimalo, če želi kdo vreči vlado ali ne.
Jemen tudi nikoli ni bil sektaški (suniti-šiiti obstajajo, vendar so bile meje med njimi zabrisane, pripadnost enim ali drugim se ni nikoli omenjala ali poudarjala-pomembnejša je pripadnost plemenu), sedaj pa želijo dejstvo, da v Jemnu obstajajo suniti in šiiti, prikazati kot razlog za vojno med posameznimi deli Jemna.
Si bo Jemen kot turistična destinacija kdaj opomogel od vojne?
Kljub temu da si morda mislite, da ne, sem prepričana, da se bo. Uničenih ali poškodovanih je 26 zgodovinskih točk. Veliko od teh je v območjih, kamor turisti zaradi varnosti nismo mogli iti. Še vedno trdim, da je Jemen preprosto izJemen. Kljub temu da so ogromno uničili, ostaja čudovita in raznolika jemenska narava, možnosti pohodov, stara Sana’a, čudovite obalne regije, ogromno različnih gorskih pokrajin, od katerih vsaka postreže s svojo arhitekturo, manjša zgodovinska mesteca in seveda magični otok Sokotra, katerega se vojna agresija ni dotaknila.
Kljub temu da si morda mislite, da ne, sem prepričana, da se bo. Uničenih ali poškodovanih je 26 zgodovinskih točk. Veliko od teh je v območjih, kamor turisti zaradi varnosti nismo mogli iti. Še vedno trdim, da je Jemen preprosto izJemen. Kljub temu da so ogromno uničili, ostaja čudovita in raznolika jemenska narava, možnosti pohodov, stara Sana’a, čudovite obalne regije, ogromno različnih gorskih pokrajin, od katerih vsaka postreže s svojo arhitekturo, manjša zgodovinska mesteca in seveda magični otok Sokotra, katerega se vojna agresija ni dotaknila.
Moč Jemna je v njegovih ljudeh, v njihovem značaju, trdnosti, pozitivizmu, spontanosti in to je tisto, kar potnike najbolj navduši. Stik z domačini, neverjetna skladnost med okoljem-prebivalci-življenjem-tradicijo (ker se je od preteklosti malo spremenilo) je tisto, kar ljudi očara. Tradicija, ki jo živijo in jo spoznaš, če se dotakneš plemenskih pokrajin, obiščeš šolo, obiščeš poroko, greš k domačinom na kosilo ali kat –in to se ne bo nehalo.
Jemen že tako ali tako ni imel turističnih točk, urejenih na način, kot so naprimer v Egiptu – hočem reči, da stvari niso bile tako obnovljene, urejene, zraven ni bilo infrastrukture….v tem pogledu se bo spremenilo malo.
Jemenci imajo izredno moč “pognati na novo”. Ko se bo nehala agresija zunanjih dežel na Jemen, seveda ne bo še miru v slovenskem pomenu besede, veliko bo še trenj, ampak to je bilo že prej in te stvari se turistov ne dotikajo. Mislim pa, da bodo ljudje željni delati, želeli bodo usmeriti svojo energijo v nekaj pozitivnega in Jemen si bo opomogel. Jemen ni kar tako, to je več kot tritisočletna civilizacija, ki obstaja v težkem naravnem okolju in ima globoke korenine. Potrebuje nekaj kapljic vode in vzklije na novo.
Morda se vam zdi neverjetno, ampak tudi sedaj, ko je vojna, smo imeli 1-2 povpraševanji na teden po potovanju v Jemen….
Kakšni so tvoji plani glede vašega povratka v Jemen in s čim se v tem vmesnem času ukvarjaš?
Takoj ko se zunanja agresija ustavi in se vzpostavijo redni komercialni leti z vsaj kako od letalskih družb, ki so delovale v Jemnu (Turkish airlines, Egypt air, Royal Jordanian in podobno), bi se radi vrnili v Jemen. Nameravamo delovati naprej s svojo turistično agencijo, – četudi ne bi bilo tujih turistov, se lahko s svojimi storitvami usmerimo na drugo publiko, ki je že v Jemnu.
Takoj ko se zunanja agresija ustavi in se vzpostavijo redni komercialni leti z vsaj kako od letalskih družb, ki so delovale v Jemnu (Turkish airlines, Egypt air, Royal Jordanian in podobno), bi se radi vrnili v Jemen. Nameravamo delovati naprej s svojo turistično agencijo, – četudi ne bi bilo tujih turistov, se lahko s svojimi storitvami usmerimo na drugo publiko, ki je že v Jemnu.
Sem v stiku z nekaj mednarodnimi šolami, in če ne drugega, bi lahko takoj začela učiti naravoslovne predmete in še kaj (kar sem v preteklosti že delala).
Planiram pa še neke nove zadeve, ki pa naj zaenkrat ostanejo še skrivnost.
V Sloveniji občasno vodim turistične skupine izven Slovenije. Občasno prevajam iz arabščine v slovenščino. Pišem analize o Jemnu, sicer pa se posvečam svojima otrokoma, ki to v teh letih zelo potrebujeta. To leto je za njiju, omogočili smo jima vse živo – to prehodno obdobje, za katerega smo želeli, da bi bilo krajše, pač jemljem kot darilo, da sem lahko več s svojima otrokoma.
Vseeno si sedaj želim neko stalno službo za začasno obdobje. Iščem in prijavljam se, vendar prave priložnosti še ni bilo.
Kako se je bilo ponovno vrniti v Slovenijo?
Ko se je začelo bombardiranje sredi noči, smo bili dopoldne morda še v malem zanikanju, češ da bo minilo. Nismo se še hoteli zavedati groznega položaja. Že popoldne pa sem bila odločena, da poskušam z otrokoma in mojo mamo (ki je bila na obisku) čimprej zapustiti državo.
Ko se je začelo bombardiranje sredi noči, smo bili dopoldne morda še v malem zanikanju, češ da bo minilo. Nismo se še hoteli zavedati groznega položaja. Že popoldne pa sem bila odločena, da poskušam z otrokoma in mojo mamo (ki je bila na obisku) čimprej zapustiti državo.
Vsa koordinacija, da bi nas evakuirali iz države, je potekala slab teden. Dogovarjali smo se z MZZ iz Ljubljane, veleposlaništvom v Kairu, IOM v Jemnu in z nekaj prijatelji na dobrih položajih. Vse je potekalo iz minute v minute, prav tako se je spreminjal položaj, vse skupaj je bilo zelo stresno,ampak ko gre za preživetje, o tem ne razmišljaš. Samo ukrepaš. Ko smo zapustili Jemen, se mi je odvalil kamen od srca, hkrati mi je bilo hudo za možem, za katerega smo se odločili, da ostane.
V Sloveniji sem najprej poskrbela, da sta se otroka vključila v vrtec in šolo. To nam je uspelo v tednu dni. Potem pa smo urejali druge stvari. Ker smo bili v Sloveniji tudi prej vsako leto, vrnitev ni bila težka, ampak biti toliko časa spet tu, ni lahko. Gre za to, da imamo vse svoj stvari v Jemnu, ves naš posel je tam, hiša, avti, pač naše življenje je tam. Tu smo prehodno, in ko to ni več le prehodno in traja dlje, ni tako dobro. Nisi ne tam ne tu. Sredi leta se nam je potem pridružil še moj mož, tako da smo v tem obdobju skupaj vsaj kot družina. Moj mož je tipičen Jemenec, ni Jemenec, ki bi študiral v Evropi itd…, tako da mu biti tu ni ravno življenjski cilj. Vsekakor si želimo, da gremo nazaj v Jemen, ki ga imamo vsi v krvi.
Komentirajte!
Se tudi vam Jemen zdi očarjiv. Ga boste obiskali, ko se bo vojna končala?
