Konec februarja, med zimskimi počitnicami, smo se dve prijateljici in najina dva živahna desetletnika v iskanju sonca, morja in zasluženega oddiha podali na več kot 7.000 kilometrov dolgo pot s ciljem sredi Indijskega oceana. Naša končna destinacija so bili Maldivi.
Kdaj in kam?
Rajsko otočje, ki se nahaja jugozahodno od Indije ali severovzhodno od svojih prav tako opevanih »bratrancev« Sejšelov, sestoji iz 1.192 ločenih otočkov, povezanih v 26 koralnih atolov.
Ob turkiznem morju in sanjskih peščenih plažah s palmami, ki jih ponavadi gledamo le na ohranjevalnikih zaslona, Maldivi prepričajo še z idealno klimo preko celotnega leta. Povprečna mesečna temperatura se namreč giblje med 25 in 30 stopinjami, v podobnih okvirih pa beležijo tudi temperature morja. Od decembra do aprila je podnebje sončno in suho, od maja do novembra pa vas lahko preseneti občasen dež, – ki pa ga sonce in veter hitro posušita. Idealen čas za obisk Maldivov je zato – kadarkoli. Še posebej privlačno pa je na toplo skočiti takrat, ko pri nas v Sloveniji kraljujejo mraz, sivina in tema.
Čeprav je bilo še do nedavnega Maldive mogoče občudovati le iz turistom namenjenih resortov, se je posebej v zadnjem desetletju to bistveno spremenilo. Sedaj namreč mnogi obiskovalci izberejo izkušnjo na t. i. lokalnih otokih, torej tam, kjer živijo tudi domačini. Poseljenih je okoli 200 otokov, tako da je izbira kar pestra. Večina otočkov meri le nekaj sto metrov v dolžino in širino, na njih ni prometa, dostopni pa so le s čolnom ali ponekod s hidroletalom. Izbira otočka je odvisna od posameznikovih želja in pričakovanj glede dopustniških aktivnosti. Nekateri otoki so bolj umirjeni, primerni za družine, na drugih je več zabave, več možnosti za nakupe, spet tretji so bližje bogatemu podvodnemu svetu in torej bolj privlačni za potapljače …
Fulidhoo
Za naš prvi postanek smo si izbrali otok Fulidhoo, ki je od glavnega letališča na otoku Male oddaljen približno uro vožnje s hitrim čolnom. Na njem se nahaja nekaj manjših ponudnikov prenočišč, pa dve trgovini, nekaj gostiln, ena mošeja in … več ton belega peska.
Otok je velik približno 200 x 600 metrov, kar pomeni, da se po njem lahko prosto sprehajajo tudi manjši otroci – ne da bi vas skrbelo, da se jim lahko kaj pripeti. Ker ceste niso tlakovane, ampak peščene, tako kot tudi vsa preostala površina otoka, smo našim nogam povečini privoščili oddih od tesnih čevljev in se naokoli sprehajali kar bosi. Plaže, ki Fuldihoo obkrožajo z vseh strani, so prav takšne kot na večini drugih lokalnih otočkov – kot iz pravljice. Droben bel pesek, ki ga vedno znova zaliva toplo, čisto morje, ter vsi mogoči odtenki modre, zelene in turkizne barve, kolikor daleč nese pogled.
Zvečer do plaže priplavajo skati in morski psi, ki so navajeni, da jim domačini »postrežejo« z dnevnimi odpadki hrane. So tako rekoč njihovi »domači ljubljenčki« in skoraj popolnoma udomačeni.
Podvodni svet
A za doživetje pravega podvodnega sveta je vendarle potrebno ponovno skočiti na čoln in se odpeljati na bližnje koralne grebene ter do različnih skritih kotičkov, ki so jih lokalni vodiči pripravljeni deliti z obiskovalci.
Tako smo ob koralnih grebenih lahko občudovali nešteto rib in ribic, vseh oblik in barv, snorkljali okoli potopljene ladje, plavali z želvami, pa z delfini in tudi z morskimi psi. Slednje seveda pod budnim nadzorom izkušenih vodičev, ki divje živali – čeprav načeloma niso nevarne človeku – najprej dobro nahranijo z ribami ter poskrbijo za povsem varno, četudi nekoliko noro doživetje. Če ste ob tem opisu pomislili, da tega sami nikakor ne bi poskusili, vas bo morda spodbudilo dejstvo, da sta pri podvigu sodelovala tudi najina otroka – in to z največjim navdušenjem.
Zame še bolj posebno pa je bilo plavanje oziroma snorkljanje z mantami in z morskim psom kitovcem. Mogočna morska bitja, ki jih že ob nekdaj občudujem, so se kar naenkrat znašla le nekaj metrov stran od nas – in to ne v živalskem vrtu, pač pa sredi širnega morja, v svojem naravnem okolju. Čeprav kar nekajkrat večji od človeka (mante imajo razpon plavuti okoli 4 ali 5 metrov, naš »baby« kitovec pa jih je v dolžino meril okoli 6), ti miroljubni morski prebivalci delujejo nadvse graciozno, umirjeno in elegantno. Po navodilih vodičev smo se med plavanjem za nekaj sekund lahko tudi potopili ter si jih še pobliže ogledali v vsej njihovi veličini. Zares neponovljiva izkušnja, ki je navdušila tako odrasle kot tudi otroke.
Z otoka na otok
Med našimi dnevnimi izleti, ki so bili namenjeni spoznavanju Maldivov nad vodo in pod njo, smo se pogosto ustavljali na različnih otočkih, po navadi le za čas malice ali kosila, občasno pa tudi za sprehod med palmami in drugim zelenjem, ki značilno bujno prekriva vse večje rodovitne površine.
Nekateri otočki, ki smo jih imeli priložnost videti, so pravzaprav le sipine, ki se dvigajo iz morja, – in jih, kot napovedujejo, v nekaj letih ne bo več, saj jih bo v celoti prekrila dvigajoča se morska gladina. Ti bodo izginili prvi, do leta 2100 pa naj bi se celoten maldivijski raj znašel pod vodo … Tudi zato z obiskom ne gre odlašati.
Na sipine ali peščene rte otokov so naši lokalni vodiči postavili pisane senčnike, pod katerimi smo se okrepčali in brez besed občudovali umirjeno turkizno valovanje povsod okrog nas. Prizori, ki zagotovo ne potrebujejo nobenega filtra, saj so že sami po sebi dovolj neverjetni.
Poleg Fulidhooja smo izmed naseljenih otočkov za nekaj ur obiskali še Dhigurah, dolg in ozek otok, ki je priljubljena postojanka med izletom, namenjenim plavanju s kitovci, Thinadhoo z bližnjim koralnim grebenom in Gulhi, kjer smo našli največ stojnic s spominki ter eno izmed neštetih gugalnic v morju, ki so posute po vseh Maldivih – in ki nujno zahtevajo vsaj eno spominsko fotografijo.
Naša končna postojanka pa je bil otok Maafushi, kjer smo se, po tem ko smo z nostalgijo zapustili spokojni in ležerni Fulidhoo, nastanili vse do našega odhoda.
Nadaljevanje potepanja po Maldivih si lahko preberete v naslednji številki e-revije Potnik.si.
Avtorica članka: Jerneja Kimovec
