Konec prejšnjega leta in v začetku tega leta sva obiskala tri države jugovzhodne Azije in prav Kambodža se mi je najbolj vtisnila v spomin. Kljub kruti zgodovini so ljudje tam izjemno prijazni, hvaležni za vsak kovanec, dobrosrčni, navajeni trdega dela in še vedno polni življenja. Takšni ljudje, kakršnih v Evropi ne srečaš prav pogosto. Otroci bosi tekajo po prašnih makadamskih ulicah, se kopajo v škafu vode ter živijo v majhnih hiškah iz naravnega materiala skupaj s svojimi starši.
KAMPOT in Nacionalni park Bohor
Po enournem čakanju na meji z Vietnamom sva se odpravila iz mesta Ha Tien z avtobusom do mesta Kampot. Vizo za Kambodžo dobiš na meji in stane 35 dolarjev, če greš z vietnamsko agencijo (na uradni strani je cena 30 dolarjev, če greš čez mejo sam). Dobra stran agencije je le to, da imaš na drugi strani prevoz zagotovljen.
Kambodža je edina azijska država, v kateri je prevladujoča vera budizem. Kip Bude lahko srečaš kjerkoli, tudi na vrhu gore Bohor v nacionalnem parku, kamor sva se odpravila s skuterjem naslednji dan. Skuter je namreč najboljše prevozno sredstvo v Aziji, saj si najhitreje z ene točke na drugi. Bencin je noro poceni. Na cesti srečaš domačine, ki na motorju prepeljejo vse, od par vreč do sena, kosov pohištva in tudi vseh družinskih članov.
Na vrhu Bohorja so poleg omenjenega kipa še ruševine nekdanje francoske postaje, ruševine nekdanje vladarjeve Črne palače na klifu in ruševine nekdanjega prestižnega hotela in casinoja. Pokrajina je čudovita in ima super razglede na Tajski zaliv in na največji vietnamski otok Phu Quoc; obiščeš pa lahko tudi slap Popokvil. Mine so še vedno velik problem v Kambodži. Država velja za eno najbolj posejanih območij z minami na svetu, zato je svetovano hoditi le po utrjenih poteh.
Ker ob reki precej promovirajo ogled kresnic, sva se tudi sama spontano vkrcala na ladjo. Večerja na vrhu ladje, poslušanje glasbe in ogled kresnic je bil čudovit zaključek dneva.
Kampot je majhno simpatično mesto ob Tajskem zalivu z restavracijami na zasidranih ladjah in s hišami v francoskem stilu v centru mesta. Značilna kamboška (kmerska) hrana je amouk (najbolj znana riba), juhe (bučkina, ribja, s curryjem), pekoči rezanci z mesom. Tom yum juha, vegetarijanski zvitki pa so vpliv iz Tajske. Začimbe, ki jedem dajo poseben okus, so čili, limonina trava, limeta, kokos, ingver…
Tam ljudje delajo za od 30 do 300 dolarjev na mesec, kar je za nas nepredstavljivo. Njihovi glavni pridelki so riž, ribe in poper, v dolini Kampota pa še sol. Sama sva se odpravila tudi na podeželje, kjer sva ob solinah opazovala sončni zahod, naslednji dan pa sva se odpravila s kajakom na reko. Reka je zelo široka, v njej se lahko tudi kopaš. To sem preskočila, saj sva videla vodno kačo, sva se pa s kajakom odpravila v mangrove in skozi kanale, ki pa so bili precej umazani. V Kambodži je namreč onesnaženje velik problem.
Phnom Penh
Phnom Penh je glavno in najbolj naseljeno mesto Kambodže z 1,5 milijona ljudi. V glavno mesto sva prišla popoldne z vlakom (»Royal Train«). Vožnja iz Kampota do Phnom Penha je trajala približno 5 ur z zamudo. Na vlaku, ki mimogrede pelje samo enkrat na dan, smo bili večinoma samo tujci. Pokrajina je slikovita, mimo hribov, polj in dolin smo se pripeljali na onesnaženo obrobje mesta. Vlak pelje mimo s smetmi obdanih barak do centra mesta, kjer te na vhodu železniške postaje pričakajo domačini s tuk tuki.
Phnom Penh se nahaja ob rekah Tonle Sap in Mekong, glavna znamenitost pa je kraljeva palača, kjer je sedež kraljeve družine. Obiskala pa sva tudi Wat Phnom, enega prvih verskih objektov tam. Po mestu sva se vozila z najbolj priljubljenim prevoznim sredstvom, tuk tukom. V azijskih državah je pomembno barantanje – pogajanje, saj prvotno ceno lahko zmanjšaš za več kot pol!
Ker sva mesto obiskala v začetku januarja, so bile glavne ulice in promenada še vedno okrašene z lučkami in lahko si čutil božično vzdušje. Obiskala sva tudi »food« market, kjer sva poskušala nove kamboške jedi. To je bil prvi market, kjer sva se nato sezula in usedla na preprogo. »Food marketi« so v Aziji namreč tradicija in so zelo priljubljeni. Šele tu lahko spoznaš pravo kulturo hrane, nove začimbe in tudi za vegetarijance se najde veliko.
Siem Reap in Angkor Wat
Glavni cilj obiska Kambodže pa je bil Siem Reap in tempelj Angkor Wat.
Siem Reap je mesto ob jezeru Tonle Sapu na severozahodu in je priljubljeno mesto ter izhodišče za tempelj Angkor Wat. Siem Reap je pravi kraj za »food« market in za nočno življenje. V centru mestu se nahaja pub ulica (»pub street«), ob kateri se nahajajo restavracije, bari, nudijo pa ti tudi masaže, pedikure in manikure ter ribje terapije. Na ulici pa lahko poskusiš tudi pečene pajke, vodne kače in različne žuželke.
Angkor Wat je največji verski objekt na svetu in spada pod UNESCO-vo zaščito, kjer mrgoli turistov. Še preden sva vstopila v tempelj, naju je šofer tuk tuka odpeljal na drugi konec mesta, kjer sva kupila dnevno vstopnico (37 dolarjev); kupiš lahko tudi večdnevno. Najboljša možnost je, da najameš tuk tuk za cel dan, saj si tako lahko hitro organiziraš dan in ne izgubljaš časa za iskanje novega šoferja pred vhodi v templje.
Poleg Angkor Wat sva obiskala tudi Ta Prohm (prizorišče snemanja Tom Raiderja), Bayon tempelj, Angkor Thum ter na koncu še hrib Bakheng, kjer sva uspela občudovati sončni zahod. Tempelj na hribu za sončni zahod sprejme le prvih 300 obiskovalcev, nato tempelj zaprejo.
Veličastni masivni kamni s tropskimi ovijalkami sredi džungle so pokazatelj, kako so Kmeri gradili svoj tempelj, posvečen kralju. Templji so res navdihujoči in enostavno izgubiš občutek za čas. Vseeno menim, da je en dan dovolj za raziskovanje. Templji se odprejo ob pol osmih zjutraj in se zaprejo ob pol šestih zvečer (izjema Angkor Wat, ki se odpre že ob petih zjutraj).
Nasvet: V templje te spustijo le primerno oblečenega; obleka mora segati čez kolena in ramena morajo biti pokrita!
Kambodža me je naučila veliko novih življenjskih stvari, ki se jih v šoli ne da naučiti. Država, ki te navdihne s preprostostjo in v kateri spoznaš, kaj je resnično pomembno v življenju. V Kambodži je družina na prvem mestu in je pomembnejša od katerekoli plače. Otroci se podijo po makadamskih cestah umazani in srečni. Na cestah ni pravil in je pravi kaos. Država, v kateri nasmeh šteje in kjer dobrota ne pozna meja.
Za boljše poznavanje zgodovine in vladavine Rdečih Kmerov v Kambodži je Angelina Jolie režirala film z naslovom Najprej so ubili mojega očeta (They first killed my father) iz leta 2017. Zgodba je posneta po resničnih dogodkih avtorice Loung Ung in prikazuje kruto zgodovino prebivalcev Kambodže pod nasilnim kmerskim režimom. Priporočam!
Za več zgodb mi lahko sledite na moji spletni strani: Travelbirdyslo.com
Avtorica članka: Maša Slatnar
