V zadnjih treh mesecih sem obiskala 7 evropskih držav, vozila sem se s transsibirskim vlakom skozi Mongolijo, spoznala nadvse zanimivo Kitajsko kulturo in se podala na avanturistični »roadtrip« po Avstraliji … V mojem zadnjem potopisu pa vas bom popeljala v deželo sreče, plesa, svobode in divje narave. Tako sem sama doživela Afriko! Srečna v Afriki. Počutila sem
se kot doma …
Zambijci vedo, kje je Slovenija
Moja afriška dogodivščina se je začela zelo stresno. Po zapletih zaradi pretečene vize sem morala pridobiti novo, kar je na črni celini izredno težko. Moški, ki mi je po dolgih pregovarjanjih izdal vizo za Zambijo, je ob pogledu na moj potni list dodal: »O Slovenija … Martin Strel!« Očitno Zambijci vedo, kdo smo in kje se nahajamo …
Veliko sonce, krokodili, podvodni konji, sloni in opice
Zambija me niti za minuto ni pustila ravnodušne. Najprej me je presenetila neznosna vročina, na katero sem se kasneje kar nekako navadila. Prispeli smo v mesto Livingstone, ki ima le eno glavno cesto, eno križišče in eno Spar trgovino, pa vendar v njem živi veliko veselih ljudi. Za počitek z ekipo nismo zapravljali časa. Že čez eno uro smo sedeli na barki na reki Zambezi in čakali na čudovit sončni zahod. Med vožnjo smo si od blizu ogledali slone, ki so se igrali v reki, povodne konje, krokodile (te z malo večje distance), opice in prelepo pokrajino. Ogromno oranžno sonce se je spustilo pod obzorje in takrat je na barki z 20 potniki prevladala popolna tišina. Neverjeten razgled na veliko sonce napolni človeka s spokojno energijo … Kmalu pa smo spoznali tudi slabo stran sončnega zahoda. Komarji takrat postanejo neverjetno lačni. Pri sebi nisem imela repelenta proti komarjem, v trgovini pa jih je zmanjkalo. Največjo neumnost pa sem storila, ker nisem jemala tablet proti malariji.
Smrtonosni rafting
Še danes me ob spominu na ta dan zmrazi. Rafting po reki Zambezi slovi kot najbolj ekstremni rafting na svetu. Strašljiva izkušnja se je za vedno vtisnila v moj spomin. Doživela sem najhujši strah v življenju. V vodo sem padla na vsaki brzici in močan tok me je vedno potegnil vase. V tistem strašnem trenutku nisem vedela, kam me bo reka potegnila. Ko dobiš sekundo za kratek vdih, pred seboj že vidiš val, ki te bo čez nekaj trenutkov posrkal vase. Preživiš še to in ko že misliš, da ti je uspelo, potem se zgodba ponovi. Po prvem ekstremnem padcu v brzice sem potrebovala še dolgo časa, da sem prišla k sebi, a so me naslednje brzice kaj kmalu spet potegnile medse.
Nevede sem plavala s krokodili
Ne znam opisati svojega strahu. Končno smo ugotovili, zakaj na vsaki brzici izgubimo vsaj enega potnika (jaz sem bila vedno med izgubljenci v reki) – puščal nam je čoln. Zahvaljujoč tej smrtonosni izkušnji sem doživela svoj največji življenjski strah! Na koncu raftinga sem v reki, v kateri sem se pred tem utapljala oziroma plavala, videla še krokodila. Ja … utapljala sem se v brzicah, kjer so bivali krokodili. Ko sem za malico dobila štručko s sirom in stotinami mravelj, sem se le nasmehnila in pošteno zagrizla. Nič me več ni presenetilo. To je bil moj prvi dan v fantastični Afriki. Dan, ki me je opomnil na krhkost življenja. Zato ga moramo le še naprej uživati.
Mucke – levi in gepardi ter jahanje slona
Po razburljivem rafting dnevu sem naslednji dan začela s prijetnim sprehodom. Okoli šeste ure zjutraj smo se pobližje spoznali s prelepimi muckami – levi in gepardi. Te ponosne, kraljeve in elegantne živali so me s svojo prijaznostjo neznansko presenetile. Kljub njihovi moči in divjemu karakterju se popolnoma prepustijo božanju. Med nepozabno izkušnjo sem eno izmed teh divjih mačk celo uspavala, gepard pa mi je zadal ljubezenski ugriz, ki po pripovedovanju oskrbnikov izkazuje naklonjenost.
Viktorijini slapovi – hudičeva kad in 120 metrska gugalnica nad reko krokodilov
Tudi naslednji dan smo izkoristili za adrenalinsko izkušnjo. Zaplavali smo nad Viktorijinimi slapovi v hudičevi kadi in se naslonili na rob teh visokih naravnih čudes. Strah pa me kljub višini slapov ni spremljal v tolikšni meri kot pretekle dni. Čutila sem le užitek. Moč narave in skrivnostnih tokov, ki so nam preprečevali, da nismo hkrati s slapom odplavali v dolino …
Skupaj z mojim irskim prijateljem Darrenom sva se v drugi polovici dneva odpravila na most med Zambijo in Zimbabvejem. Most adrenalinskih aktivnosti ponuja bungee jumping – 120 metrsko gugalnico, ki te zaguga proti reki, polni krokodilov, in zip-line, žico, po kateri se spustiš preko reke. Za preizkus gugalnice so me spodbujali še prodajalci spominkov, ki so med čakanjem na pravi trenutek za skok na mostu vzklikali moje ime. Vesela sem, da sem se opogumila in doživela to nadrealistično izkušnjo 🙂
Skupaj z mojim irskim prijateljem Darrenom sva se v drugi polovici dneva odpravila na most med Zambijo in Zimbabvejem. Most adrenalinskih aktivnosti ponuja bungee jumping – 120 metrsko gugalnico, ki te zaguga proti reki, polni krokodilov, in zip-line, žico, po kateri se spustiš preko reke. Za preizkus gugalnice so me spodbujali še prodajalci spominkov, ki so med čakanjem na pravi trenutek za skok na mostu vzklikali moje ime. Vesela sem, da sem se opogumila in doživela to nadrealistično izkušnjo 🙂
Lov na južnoafriško vizo
Naslednje dni smo skupaj s Sparovimi poročevalci obiskali Lusako, glavno mesto Zambije. Mesto je polno revščine. Najbolj so me šokirale tržnice, kjer med muhami prodajajo najrazličnejšo hrano. Najdejo pa se tudi velika nakupovalna središča in izredno lepo urejene trgovine. Lusaka sicer ni preveč zanimiva. Moj glavni cilj v tem mestu je bil dobiti južnoafriško vizo. Moja viza za JAR je bila namreč pretečena in posledično je bil moj vstop v državo zavrnjen. Prišla sem na ambasado in zagledala velike tiskane črke na informativni tabli, ki so sestavljale besedilo: Vizo izdajamo LE državljanom Zambije. Situacija v tistem trenutku ni bila kaj preveč obetavna. Vseeno sem uradniku samozavestno predala vse dokumente. Ko me je želel prijazno zavrniti, je zagledal papir, na katerem je bil velik logotip Spara. Prijel je Sparovo vabilo v trgovino v Južnoafriški republiki, ki je bilo naslovljeno name. Od tistega trenutka so z mano delali, kot z VIP gostjo. Vizo so potrdili v le nekaj dneh. Vendar sem kljub temu še dva tedna preživela v čudoviti Zambiji.
Moja prva blatna hiša
V Zambiji sem dodatna dva tedna izkoristila tako, da sem v mali vasici ob gradnji prve hiše iz blata spoznala čudovite ljudi. Pristna afriška vasica se je imenovala Mwandi. Takrat sem spoznala pravo Afriko. Zaradi močnega sonca so v »pravi Afriki« nujne dolge hlače in majice z rokavi. Naučila sem se paziti na vsak svoj korak, saj bi v nasprotnem primeru lahko stopila na smrtonosne kače. Navdušila me je prava »afriška mama«, ki mi je vestno kuhala njihove tradicionalne obroke. Najbolj pa so bili nad mano in mojimi dolgimi lasmi navdušeni vaški otroci.
Kamp za pomoč vaščanom
Nastanjena sem bila v kampu, ki ga vodi starejša, a mladostna hipijka iz Amerike. Lastnica štirih psov in prava klepetulja skupaj z Angležem Mattom vodi kamp. Matt se je pred šestimi leti zaljubil v Afriko in v eno od afriških princesk. Tam se je poročil in si ustvaril življenje. Kar Paula in Matt počneta v tem kampu, je občudovanja vredno. Ljudje iz vasi, ki so ostali brez strehe nad glavo, se vpišejo na seznam za blatno hišo. Matt jih obišče in se na podlagi zgodb odloči, komu bodo blatno hišo najprej zgradili. Mi smo zgradili hišo za starejšo gospo, ki skrbi za pet otrok. Njeno prejšnjo hišo je uničil močan dež. Vaščani obožujejo ljudi, ki v kampu gradijo hiše, saj vedo, da je tu pomoč na prvem mestu. Poleg gradnje hiš sem se z veseljem lotila tudi štetja tablet v lekarni, najraje pa sem obiskovala vaški vrtec. Otroci so me zagledali in se nemudoma zapodili vame, se obešali po meni, me objemali, se dotikali las, nog, rok. Plesali smo, prepevali, šteli in se igrali. Ob pogledu na njihove lepe oči te zaboli, saj se zaveš dejstva, da ima vsaj vsak sedmi afriški otrok virus HIV. Človek lahko le razmišlja, kako naj jim pomaga. Zaslužijo si življenje!
Afriško sporočilo
»Loving sister forever. Nice been my sister. Let not be the end to see u my sister. Travel well wherever you go. I Love u Sister. Take care and big smillig from your brother.« To je sporočilo, ki sem ga, obkroženega z velikim srcem, dobila od svojega novega prijatelja. Ti prijazni ljudje so polni ljubezni, dobrote, upanja in ciljev. Prav vsakemu, ki te na ulici ogovori, je vredno dati priložnost in ga spoznati. Kajti prav vsak ima ganljivo in zanimivo zgodbo. Vsak ima SANJE – sanje, da bo enkrat prišel v naš svet. V to deželo sem prišla polna pričakovanj. Čutila sem, da bo to moja najljubša na tem neverjetnem potovanju. Niti za trenutek me ni razočarala.
Ni vse rožnato
Niti približno se ne strinjam z nekaterimi afriškimi navadami in verovanji, ampak sem sprejela njihovo kulturo. Slednja je popolnoma drugačna od naše. Veliko bolj je tradicionalna. Ljudje so izredno verni in spoštujejo prav vse zahteve Biblije, razen če tradicija ne dovoljuje drugače. Poligamija je v nekaterih plemenih še vedno močno prisotna. Biti homoseksualec je tu ilegalno (5 let zapora za lezbijke, 25 let za geje). Poroka je tukaj nekako obvezna. Če nisi poročen, si samski! Tako ima fant lahko veliko “prijateljic”, ena od njih pa je posebna in jo zato okrona za bodočo ženo. Belce vidijo kot bogataše. Sploh si ne predstavljajo, da so tudi nekateri belci revni. Evropa je zanje obljubljena dežela. Tako tudi zase mislijo, da bodo oni v Evropi bogataši. “Prosim, najdi mi ženo v Sloveniji…” mi je prav vsak od mojih prijateljev prišepnil, ko smo se poslavljali.
Zaljubljena v Zambijo
Zambijo zaznamujejo ljudje, živali in ples. Glasba je zanje izrednega pomena. Vsi čutijo ritem in vsi uživajo v neverjetnih gibih, ki jih glasba prebudi v njih. Prazniki so polni zvokov bobnov in prelepih afriških glasov. Ljudje v cerkvah vsako nedeljo pojejo in plešejo. Na ta način ostanejo srečni. To nam manjka. Plešimo, bodimo sproščeni, srečni in samozavestni – uživajmo! V Evropi se bojimo uživanja. Če preveč uživamo, nas peče vest. Dajmo, ZAPLEŠIMOOO! 😉
Žalostne zgodbe afriških mam
Na kratko bi želela z vami deliti še eno izredno ganljivo izkušnjo. Ko sem se vozila s safarija, sem zagledala skupino 6 žensk v enakih »chitengah« (afriških rutah). Hodile so počasi z otožnimi obrazi. Prva je v rokah nosila dojenčka, zavitega v roza odejico. Z zanimanjem sem opazovala te ženske. Ko me je vodič pogledal, mi je pojasnil, da je to pogreb. Dojenček, ki ni imel niti pol leta, je mrtev počival v rokah svoje mame, ki ga je v solzah pokopala. To je trenutek, ki se ga bom z bolečino v srcu spominjala večno. Žal mame tu zelo pogosto pokopljejo svoje dojenčke. Nekatere večkrat.
Vesele, žalostne, šokantne, ganljive in nepozabne izkušnje sem pridobila v tej afriški domovini. Hvala, Zambija…
Vesele, žalostne, šokantne, ganljive in nepozabne izkušnje sem pridobila v tej afriški domovini. Hvala, Zambija…
Kaj pa Južnoafriška republika?
Res neverjetna zambijska izkušnja je nekako zasenčila Južnoafriško republiko. Po 12 državah je bila JAR na moji poti See the world with Spar zadnja postojanka. Capetown je mesto, kjer se ljudje med seboj ne razumejo. To mesto je zame sinonim za rasizem. Spore imajo še belci med sabo, ker so nekateri rojeni Afričani, drugi Britanci. Ta negativna energija je zasenčila še tako lepe plaže in naravne lepote.
To je zelo površinsko in na kratko vse o deželi, o kateri bi lahko pisala še in še. Moja najljubša Zambija, kamor se bom zagotovo še vrnila, se mi je zapisala v srce in prepričana sem, da bi se vsakomur.
Komentirajte!
Vam je potopis všeč? Ste že obiskali te dele Afrike? Se morda odpravljate tja in potrebujete dodatne informacije?
