Staroslovansko svetišče ali srednjeveški stolp na ptujskem gradu?
»Naj hudič vzame vse skupaj,« je arheolog Josip Korošec zapisal v terenski dnevnik 25. junija 1947 na ptujskem gradu. Kaj ga je prignalo do roba, da je poslal vse k vragu? Neposredno po koncu druge svetovne vojne v letih 1946 in 1947 so na Ptuju potekala največja arheološka izkopavanja v takratni Jugoslaviji. Med izkopavanji so odkrili objekt, ki ga je Korošec imel za staroslovansko svetišče, a ga je Franjo Baš razglasil za negativ srednjeveškega stolpa. Te tabu teme so se strokovnjaki najraje na veliko ognili ali pa njeno spornost omenili le bežno.
Slika 1 in 2: Dve interpretaciji izkopanega objekta na ptujskem gradu: ali staroslovansko svetišče ali srednjeveški stolp?
Zakaj so se v povojnih letih sploh lotili obsežnih arheoloških izkopavanj na Ptuju?
Da bi razumeli ta izkopavanja, se moramo pomakniti za pet let nazaj in dobrih 25 km proti severu. Po deževni noči se je na hladno in oblačno soboto, 26. aprila 1941, okrog 9:30 v Mariboru za kakšno uro nenapovedano oglasil Adolf Hitler. To je bila velika »čast«, če upoštevamo, da je bilo Hitlerjevo pojavljanje v (civilni) javnosti po izbruhu vojne zelo redko.
Maribor je spadal v njegovo novo pridobitev, Spodnjo Štajersko, s čimer je povezan njegov »ukaz« štajerskemu gauleiterju Sigfriedu Uiberreitherju: »Napravite mi to deželo spet nemško!« (Machen Sie mir dieses Land wieder deutsch!)
Slika 3 in 4: Adolf Hitler med vožnjo v Grajski ulici v Mariboru, kjer ga na Grajskem trgu pozdravlja navdušena množica. Adolf Hitler na Državnem (danes Starem) mostu v Mariboru. Levo od njega je štajerski gauleiter Sigfried Uiberreither. Oboje 26. aprila 1941.
Slika 5 in 6: Pripadniki nemške kolesarske enote, 183. pehotna divizija, na poti proti Ptuju skozi eno od okoliških vasi, 8. april 1941. Medtem so se že začele sabotažne akcije etničnih Nemcev na Ptuju, kamor so Nemci vkorakali okrog pol treh popoldne na isti dan. Z nacističnimi zastavami okrašena mestna hiša na Ptuju aprila 1941.
Pri tem ni šlo le za prazno politično floskulo, ampak za pravi ponarodovalni program, ki je sprva vključeval množične deportacije predvsem slovenskih intelektualcev, kasneje pa so germanizacijo prilagodili in jo izvajali s postopno akulturacijo (šolski pouk, uvajanje nemščine, birokracija). Ta program je temeljil tudi na delih nemških geografov, zgodovinarjev in arheologov, ki so redno sledili ali celo predhajali nacistični osvajalski stroj.
Eden izmed vodilnih nemških arheologov Karl Dinklage je v času po nemški okupaciji severne in severovzhodne Slovenije menil, da je »domov v rajh prišlo zelo staro nemško kulturno in naselbinsko območje iz slovanske tuje oblasti.« Podobno je prej »dokazoval« za območje Češke in kasneje za celotno Kranjsko.
Slika 7: Razprostranjenost puščičnih osti in posledično, po Karlu Dinklageju, »nemškega kulturnega prostora« okrog leta 1000. Materialna kultura seveda ni glasnik etnične identitete. Po logiki Karla Dinklageja in podobnih bi namreč danes vsi pivci Coca-Cole bili Američani ali vsi vozniki Toyote Japonci.
Po osvoboditvi Slovenije
Plošča se je obrnila in zdaj je bilo treba dokazati, da je to ozemlje bilo od nekdaj slovensko oziroma jugoslovansko. Na prvi seji ptujskega muzeja »v novi svobodni Jugoslaviji« 19. oktobra 1945 so bili prisotni predstavniki oblasti, ki so pokazali razumevanje za pomen Ptuja, potem ko je hotel »nacifašizem zatreti našo kulturno samobitnost in nas zbrisati s sveta… Dolžnost naša je, da se zanimamo za staroslovenske najdbe.« Zavedali so se še geografske pozicije in igrali na karto »obmejnega mesta«, zato je skrb za ptujski muzej voda na mlin za »težnje, zahteve in pravice v narodnostnem oziru«.
Prav tako se je za jugoslovansko arheologijo zelo zanimala Sovjetska zveza, ki je bila v tem času še glavni zaveznik Jugoslavije. Muzej so želeli urediti po ruskem vzoru in pokazati, »kako je povezan naš kmet s Slovani na severu, z Rusijo.«
Za prvi prvi maj v novi Jugoslaviji leta 1946 so pripravili posebno razstavo, ki so jo oglašali kot prvo staroslovansko razstavo v Sloveniji. Predsednik ptujskega Muzejskega društva Franc Stiplovšek je v uvodnem govoru izjavil: »Ker prvič praznujemo praznik dela v svobodi, je treba pokazati, da slovenski narod biva na tej zemlji že stoletja in stoletja. V svojem znoju in trudu jo je obdeloval… Le grobovi so tulili in pričali naše žrtve. A še te grobove so nam v polpretekli dobi osporavali…«
Slika 8: Priložnostna bronasta značka v obliki peterokrake zvezde z napisom STAROSLOVENSKA IZKOPAVANJA PTUJ 1946. Na sredini je naprava, ki je bila pogost pripomoček fizičnih antropologov v tistih časih.
Nekropola na ptujskem gradu
Toda kljub domačemu »motivacijskemu materialu« je bil ključni korak storjen v Zagrebu. Tam so spomladi 1946 na Medicinski fakulteti ustanovili posebni Antropološki zavod in sklenili, da bodo raziskali staroslovansko nekropolo. Zato so predlagali ptujskemu muzeju, da preučijo nekropolo na ptujskem gradu.
Uradna pobuda za izkopavanje je torej junija 1946 prišla od predstojnika zagrebškega zavoda Franja Ivanička. Ivaniček pa je imel vse prej kot čisto medvojno kartoteko, saj se je med drugim leta 1942 izobraževal v Berlinu, leta 1944 pa je izdal antropološki članek, s katerim je dokazoval, da so katoliški in muslimanski prebivalci Mostarja (takrat del NDH) predstavniki dela »najčistejšega etničnega in rasnega elementa hrvaškega naroda.« To je bilo v velikem nasprotju z njegovimi odkritji na ptujskem gradu po vojni.
Slika 9 in 10: »Okostnjaki v omari« na ptujskem gradu leta 1946. Dve hrvaški študentki pri antropološkem delu. Temeljni namen izkopavanj leta 1946 je bil dokazati napačnost nemških in madžarskih teženj po tem prostoru. Glavna metoda razpoznavanja etničnosti je bila še vedno fizična antropologija.
Izkopavanja staroslovenskih grobov
Po mnenju vodilnih strokovnjakov so »izkopavanja staroslovenskih grobov za slovensko arheologijo nadvse važno in pomembno delo.« Izkopavanja so v prvem letu namesto predvidenega enega meseca trajala kar pol leta zaradi izjemnih in presenetljivih odkritij. Ker so izkopavanja vzbudila tako veliko zanimanje (jugo)slovanske javnosti, so naslednje leto bila financirana s strani zveznega proračuna iz Beograda.
Na izkopavanjih je v določeni točki sodelovalo več kot 100 delavcev, študentov in nemških vojnih ujetnikov. Odkrili pa so preko 300 pokopov s pridatki iz zgodnjega srednjega veka, predvideno poznoantično trdnjavo in baziliko, več izjemnih najdb (zlati prstani in uhani), in seveda »staroslovansko svetišče«, ki je postalo osrednja sporna točka v naslednjih letih.
Slika 11 in 12: Nemški vojni ujetniki in njihovi stražarji na delu na ptujskem gradu leta 1946. Pogled na pokrito »staroslovansko svetišče« okrog leta 1949.
Več o poteku izkopavanj, na katerem so sodelovali arheologi iz vse Jugoslavije, drami med izkopavalci in o »staroslovanskem svetišču« pa lahko prisluhnete na predavanju v torek, 12. februarja 2019, ob 18:00. Predavanje bo v knjižnici Otona Župančiča v Ljubljani. Predaval bo magister arheologije in zgodovine Izidor Janžekovič. Več o predavanju >>
Več o izkopavanjih in zgodnjem srednjem veku na Ptuju lahko izveste tukaj >>
Avtor: mag. Izidor Janžekovič
