Roundtrip (popotovanje) po Vzhodni Evropi – 1.del

Z avtodomom potujeva od leta 2005 dalje. Znaten del najinih potovanj je usmerjen v vzhodnoevropske države. Tokrat sva nameravala obiskati Volgograd v Rusiji. Zaradi težav s pridobivanjem vstopne vize za Rusko federacijo sva se zadovoljila s ponovnim obiskom Ukrajine. Del poti sva izkoristila za obisk Moldove in severne Romunije. Zaradi visokih temperatur (do 40 stopinj Celzija) sva potovanje dopolnila z obiskom osrednjega dela slovaških Karpatov (Visoke in Nizke Tatre).

Kampi ali postajališča za avtodome v Ukrajini so redki. Z malo iznajdljivosti pa je potovanje kar prijetno. Ob magistralnih cestah se ob večjih krajih avtobusna postajališča za t. i. maršrutke. Za njimi so ponavadi zidana stranišča s septičnimi jamami, kjer se lahko zlije vsebino kemičnega WC. Oskrba s pitno vodo je možna iz vodnjakov na vreteno ob poteh in cestah. Na vreteno se navija ali odvija veriga z vedrom, zato je potrebno imeti v avtodomu tudi navadno kanglo za vodo. Prenočevanje je znosno na t. i. TIR parkiriščih ob črpalkah, ki so odprte 24 ur na dan.

Ljubljana – Lendava – Kiszhvarda (22. in 23.6.2012)

Na pot sva krenila 22. 6. popoldan. V Lendavi sva natočila gorivo in ugotovila, da imava preluknjan hladilnik motorja. Poklicala sva AMZS. Njihov predstavnik si je zadevo ogledal in nama odsvetoval potovanje. Za vsak slučaj smo v hladilno tekočino zlili trdilec na bazi svinca in z olajšanjem sva po prespani noči na parkirišču pri Bukovniškem jezeru ugotovila, da je trdilec opravil svojo nalogo in zatesnil luknjo v hladilniku. Po krajših pripravah, ki so vključevale nakup elektronske vinjete za vožnjo po madžarskih avtocestah, sva se mimo Balatona in po obvoznici jugovzhodno od Budimpešte pripeljala do Nierhaze. Po magistralni cesti sva nadaljevala pot do Kiszhvarde, v bližini mejnega prehoda Zahony, kjer sva na parkirišču pred trgovskim centrom Tesco prespala brez problemov, če odštejeva hrup prometa z okoli 100 m oddaljene magistralne ceste.

Kiszhvarda – Skoli (24.6.2012)

Prečkanje meje med Madžarsko in Ukrajino se je od leta 2007, ko sva prvič potovala po Ukrajini, poenostavilo in ne predstavlja več posebnih težav. Na madžarski strani je ostal popis zaloge nafte v rezervoarju in stanja števca, ker imajo občutno dražjo nafto od tiste v Ukrajini. Na ukrajinski strani je potrebno biti pozoren zaradi višinskih ramp na pasovih za osebna vozila in je potrebno zapeljati na pas, namenjen avtodomom in kombijem.
Po nekaj kilometrih vožnje sva prispela v Užgorod, administrativno središče Zakarpatske oblasti. Po točenju nafte (0,90 €/l) in dvigu griven (10 griven = 1 €) na bankomatu sva z avtodomom zapeljala v zgodovinski del mesta na griču, ki je v sklopu nekdanje trdnjave (forticija, zamok ali krepost). Vmes sva srečala povorko vernikov. V ekumenskem duhu so v povorki korakali tako pravoslavni kot katoliški duhovniki. Povorko so ozaljšale mlade deklice z venci cvetja na glavah, ki so potresale cvetne liste na poti povorke.
Znotraj obzidja starega dela mesta na griču so upravno administrativna poslopja pokrajine (oblasti). V tem sklopu je tudi trdnjava. V njej je regionalni muzej, ki prikazuje etnografske, naravne in zgodovinske poteze Zakarpatske Ukrajine, ki je bila leta 1946 priključena Sovjetski zvezi in je danes del Ukrajine. Posebnost območja je mešana narodnostna struktura prebivalstva (Ukrajinci, Madžari, Rusi, Rusini in Slovaki). Vstopnina v muzej je nizka (5 griven). Ogled muzeja traja okoli dve do tri ure.
Ukrajina - Užgorod
Verska povorka v Užgorodu s katoličanskimi in pravoslavnimi duhovniki.
Ukrajina
Karta Užgoroda.
Po tem sva se odpravila v mestno jedro Užgoroda na desni obali reke Už. Ker je bilo mesto do leta 1918 del Avstro-ogrske je ohranilo tipične srednjeevropske poteze razmestitve stavb in trgov. Privoščila sva si sladoled (5 griven – ena kepica) in pivo (8 griven – ½ l vrček).
Ta dan je bil namenjen tudi praznovanju plodnosti, ki so ga popestrile skupine deklet, oblečenih v poročne obleke. Namen tega običaja naj bi bil dvig natalitete in urejeno zakonsko življenje. Moške je vse skupaj bolj malo brigalo in so si medtem raje privoščili pivo, zabeljeno s šilcem vodke.
Ukrajina - praznik plodnosti
Praznik plodnosti…
Ukrajina - ženske in praznik plodnosti
…kjer se dekleta sprehajajo v poročnih oblekah, moški pa v baru pijejo pivo.

Zaradi vročine sva sklenila, da se odpeljeva v smeri Mukačeva in naprej po magistralni cesti v smeri Lviva. Cesta je solidna, ponekod so pasovi za počasna vozila. Del trase ceste poteka po dolini Podolice, vzvodno in se zlagoma vzpenja proti osrednjemu prelazu v tem delu Karpatov Srednji Veretskiji pereval. Tu se začenja Lvivska administrativna oblast. Na prelazu sva prečkala razvodnico Donave in Dnjestra. Pot naju je vodila po dolini reke Striya. Vzporedno ob cesti poteka trasa plinovoda. Po njem se pretaka plin iz Sibirije proti Srednji Evropi na Slovaško, Češko, Madžarsko, Avstrijo in Hrvaško.

Ukrajina - Veretskiji pereval
Pogled: Srednji Veretskiji pereval.
Ukrajina - dolina Striya
Skulptura svobode v dolini Striya. Trobilca z rogovoma oznanjata osvoboditev Karpatov. Nad njima bdi rdečearmejec.

Ob slikoviti in panoramski cesti so številni prodajalci ponujali sveže borovnice. Cena za litrski kozarec je nihala od 40 do 20 griven. Privoščila sva si nakup večje količine borovnic. Kar jih nisva pojedla, sva jih zamrznila.

Ponudba svežih borovnic.
Ukrajina - obcestni prodajalci
Ob cesti prodajajo vse mogoče.
Zlagoma sva mimo zimsko-športnih območij privozila v dolino pri kraju Skole, kjer sva na TIR parkirišču ob črpalki Lukoil, odprti 24 ur na dan, prespala. Parkirnina je bila 20 griven. Poleg so bile urejene sanitarije in na drugi strani bife s poceni pivom.

Skoli – Jaremče (25.6.2012)

Ker sva po Ukrajini potovala v času nogometnega prvenstva, sva se odločila, da se izogneva Lvivu, poleg tega pa sva tam bila že leta 2007. Usmerila sva se proti Ivanofrankovsku in v Jaremče, kjer je osrčje ukrajinskega dela Karpatov. Postanek v Ivanofrankovsku je bil po prevoženih 150 km dobrodošel. Mestno jedro je grajeno v srednjeevropskem stilu. Obvezen je obhod tržnice. Sorazmerno poceni se lahko kupi praktično vse (lepa srajca s kratkimi rokavi stane 120 griven). Poceni je ajdova kaša (griša, 1kg stane 0,8 €). Polno je novih lokalov, cene hrane so zmerne, pivo je stalo 10 griven.
Izhod iz mesta v smeri Jaremče je nekoliko kaotičen, saj ni dovolj oznak, ter popestren z luknjastim cestiščem, vendar ni panike. Do cilja v Jaremčah je 70 km regionalne ceste, ki ni v najboljšem stanju.
Po prihodu v Jaremče sva najprej dopolnila zalogo pitne vode iz izvira na levi strani ceste, ki vodi čez Jablonitskij pereval v dolino Tise. Jaremče nima kampa. Parkirala sva na avtobusni postaji (avtovokzal). Povsod se intenzivno gradi, del stavb ni dokončan. Očitno je zmanjkalo denarja. Na sprehodu po glavni ulici naletiva na policijsko patruljo. Policista pobarava, ali so morebiti kaki problemi in zadržki za prenočevanje na parkirišču. Policista nama zagotovita, da ne bo nobenih problemov. V zahvalo za informacijo jima podariva dve pločevinki “uniona”. Ponoči naju uspava dež. Prespiva brez problemov.

Jaremče – Hotin (26.6.2012)

Po jutranji kavi se odpraviva v smeri Černivcev. Vmes načrtujeva ogled muzeja velikonočnih jajc – pisanic – v Kolomiji. Cesta se vije po obronkih jugovzhodnega dela ukrajinskih Karpatov. Izmenjujejo se planote, podolja in zaobljeni hrbti tega dela Karpatov. Slikovita pokrajina nekako odtehta slabše in luknjaste odseke ceste. Kolomija ima za spremembo od drugih ukrajinskih mest boljše cestne vpadnice. Mogoče je razlog temu tudi boljše stanje gospodarstva, saj je v bližini velik lesnopredelovalni kombinat.
Ukrajina - Kolomija
Osrednji trg v mestu Kolomiji.
Ukrajina - muzej pisank Kolomija
Muzej pisank v Kolomiji.
Muzej pisank je v mestnem jedru, ki je v enem delu zaprto za promet in popestreno z gostinsko ponudbo na prostem (stoli, mize  in senčniki). Parki so negovani. Očitno prihajajo v mesto na ogled muzeja tudi tujci. Muzej pisank je prava paša za oči. Kdor išče primerne etnografske spominke, jih bo tu našel v podobah ornamentov na poslikanih lupinah kokošjih, račjih in gosjih jajc. Imajo tudi pisanke, izdelane iz slame in prodnikov. Na tržnici kupiva dober kruh in češnje.
Pot nadaljujeva proti Černivcem. Ob poti ponujajo mlad krompir, kumare, mlado koruzo in mleko. Vse je dražje kot na tržnici. Kljub nekoliko monotoni vožnji prispeva v Černivce, ki so jugovzhodno središče karpatskega dela Ukrajine. Začuti se pridih srednje Evrope in romunski vpliv. Mesto so pred 1. sv. vojno poseljevali potomci Sasov, saj so okoliški hribi rudonosni. Ulice v centru mesta so tlakovane, kar ni prijetno za vožnjo z avtodomom. Černivci so univerzitetno središče. Industrija na obrobju mesta je propadla, namesto tega rastejo nakupovalna središča. Prvič vidiva tudi več vojaških objektov in veliko vojašnico. Očitno se ukrajinske oblasti zavedajo občutljivega položaja mesta in nacionalno mešanega prebivalstva.
Ukrajina - Černivci
Černivci in…
Ukrajina - Černivci in okolica
…lep pogled na bližnjo in daljno okolico.
Najin cilj je Hotin – trdnjava, ki je predstavljala v srednjem veku (do konca 18. stoletja) pomembno utrjeno točko ob Dnjestru. Lastili so si jo kijevski knezi, Poljaki, Turki, Rusi in Romuni. Danes je državni spomenik Ukrajine. Notranjost trdnjave ni nič posebnega. Preseneča pa njena velikost in obod, utrjen z nasipi ter obrambnimi stolpi.
Veliko parkirišče, nekoliko v klancu, je primerno za prenočitev, vendar je potreben predhodni dogovor z varnostnikom. Za prenočitev na varovanem parkirišču sva plačala 50 griven. V bližini so imeli študenti zgodovine na univerzi v Černivcih seminar iz arheologije – izkopavanje ostalin iz srednjega veka. Zapletel sem se z njimi v pogovor. O Sloveniji ne vedo praktično nič. Tudi EU jim ni najbolj poznana. Vrstijo se vprašanja, kako vidimo pri nas Ukrajino, kaj menimo o političnih razmerah pri njih. Opozarjajo na različne pritiske. Dobim vtis, da so na območju prisotna občasna mednacionalna trenja.
Ukrajina - trdnjava Hotin
Informativna tabla na parkirišču pred trdnjavo Hotin. Njena vsebina odraža odločno prepričanje ukrajinskih oblasti o teritorialni celovitosti in umeščenosti tega dela porečja Dnjestra v ozemlje Ukrajine.

 Hotin – Medžubiž (26.6.2012)

Zjutraj občudujeva sončni vzhod in lesket gladine Dnjestra. Usmeriva se proti Kamjenec-Podolskemu. To mesto z mogočnim gradom smo podrobno prečesali že med našim prvim obiskom Ukrajine julija 2007. Mesto se ni kaj dosti spremenilo. Ponoven ogled starega dela mesta z gradom naju nekako ne pritegne. Posvetiva se raje obnovi zalog v avtodomu. Trgovski centri rastejo hitro, predvsem tisti z gradbenim in tehničnim blagom. Najdeva primeren market. Cene v njem so podobne našim. Izjemo predstavlja kruh, slaniki, ajdova kaša in nerafinirano sončnično olje. Ja, precej se je podražilo od leta 2007.
Po opravljenih nakupih se usmeriva proti Hmeljnickemu. Na cesti se menjujejo odseki z normalnim asfaltom in predeli z luknjami, kolesnicami in grobim asfaltom. Hmeljnicki je tipično realsocialistično mesto z okoli milijonom prebivalcev. Mestno jedro ni kaj posebnega. Zaradi prihajajočega praznika (dan ustavnosti Ukrajine 27. 6.) so trgovine in banke delale zgolj do 16.00. Pobriševa jo iz centra in jo mahneva do trdnjave ob sotočju Velikega in Malega Buga – Medžubiž. Spotoma kupiva od kmeta vedro (cca 7 kg) višenj za 30 griven. Dovolj jih imava za ves čas potovanja po Ukrajini. Najin cilj je trdnjava. Ko prideva do nje, ugotoviva, da jo odprejo za oglede ob 9. uri naslednjega dne.
Ukrajina - Medžubiš
Parking avtodoma.
Ukrajina - pastir v Medžubižu
Pastir gosi v Medžubižu.
Poleg trdnjave je opuščena šola. V njej so bivali študenti univerze v Umanu, ki so na območju trdnjave imeli arheološki raziskovalni seminar. Povprašam vodjo tabora, ali bi bilo možno parkirati avtodom na ograjenem dvorišču šole. “Ni problema,” mi odvrne. Vodji se nato naslednji dan ob odhodu zahvaliva z 20 dkg kave in zemljevidom Slovenije s posvetilom. Zvečer pri tabornem ognju vzpostavim stik s študenti. So nekoliko zadržani, vendar jih zanima, od kod prihajava in kam greva. Pojasnijo nama, da izkopavajo ostaline dela trdnjavskega kompleksa iz obdobja srednjega veka (12.-18. st.).
Odpraviva se na ogled kraja, ki je nekoč bil razvito gospodarsko središče. Vidna je zajezitev Buga z ostanki mlina. Na hribu nad trdnjavo so ostanki dominikanske katedrale iz 12. st. Nekoliko stran je obnovljeni del sinagoge. Brez problemov in seveda zastonj prespiva na dvorišču šole.

Medžubiž – Odesa (27.6.2012)

Zjutraj si vzameva čas za ogled trdnjavskega kompleksa. Vstopnina je simbolična (0,20 €). V obnovljenem delu trdnjave so prikazani fragmenti ostalin in ponazoritev poselitve območja od paleolitika do 20. st. Prijazna kustosinja si vzame čas in nama posreduje dodatne informacije o življenju in usodi prebivalcev območja. Izpostavi, da je bilo pred 1. sv. vojno na tem območju 75% prebivalcev židovske veroizpovedi. Praktično vse Žide s tega območja (99%) so leta 1941 iztrebili (pobili) Nemci. Trdnjava je povezana tudi z usodo Romanovih. Sestra carja Nikolaja je na vzhodnem delu trdnjave imela svoj letni dvorec, ki so ga boljševiki razdejali.
Trdnjava v Medžubižu

Ostali so zgolj glavni zidovi. Poseben sklop muzeja predstavlja prikaz t. i. gladomora, ko je zaradi obveznih oddaj žita, prisilne kolektivizacije in pošiljanja v taborišča izginilo z območja Hmeljnickega in Vinice tri milijone (ocena) ljudi. Znaten del prebivalstva, predvsem otroci in starejši, je zaradi stradeža umrl. Sposobne za delo so odpeljali v taborišča. Podrobneje o gladomoru piše Solženicin v znameniti trilogiji in študiji “Arhipelag Gulag”. Leta 2008 je muzej obiskal predsednik Ukrajine. V muzeju zbirajo prispevke za dopolnitev in razširitev zbirke.

Po ogledu nadaljujeva potovanje v smeri Vinice. Državna cesta v tem delu Ukrajine je slabša. Veliko je zakrpanih jam, asfalt ni enakomerno položen. Na vozišču so kolesnice. Menjujejo se polja in gozdovi. Ob cesti je velika ponudba gob. Kupiva lisičke (3 kg za 5 €).

Mimo naselij in mest so speljane obvoznice za tovorni promet. Na njih prežijo na potnike prometni policisti. Iščejo dodaten zaslužek v obliki izreka kazni za navidezen prekršek. Potrdila o plačilu kazni ne izstavijo. Tudi midva jim nisva ušla. Za sumljiv prekršek (prevozila naj bi polno črto) plačava 100 griven, ker se nama ne ljubi pregovarjati v nedogled z njimi. Morda bi bilo najbolje, da bi poskušala z njimi komunicirati zgolj v angleščini, kar se je kasneje izkazalo za najboljšo rešitev.

Zapustiva Hmeljnjicko in vstopiva v Čerkeško oblast. Takoj se vidi sprememba. Ob cesti so ilegalni prodajalci naftnih derivatov in motornih olj, ki so cenejša za 10 % od uradne cene. Verjetno so jih skrivaj pretočili in pobrali iz kolhoznih skladišč. Ob cesti je dovolj motelov za prenočitev, vendar parkirišča ob njih bolj ali manj samevajo zaradi nizke kupne moči Ukrajincev. Tujci v tem delu Ukrajine so redki. Pri Umanu se cesta priključi avtocestni povezavi Kijev – Odesa. Oddahneva se. Naenkrat sva na avtocesti. Tresenje, ropotanje in luknje v cesti ostanejo za nama. Hitrost potovanja se poveča na 90 km/h. Ob avtocesti se vrstijo nepregledna polja žita, sončnic in detelje.

Ukrajina - njiva sončnic
Njiva sončnic, velika okoli 1 km2…
Ukrajina - njiva lana
…in podobno velika njiva lanu.

Na križišču, kjer avtocesta preseka magistralno cesto za Kirovgorod,  je odcep do nekdanjega izstrelišča medcelinskih raket z jedrskimi konicami (SS 18 – SATAN) v bližini Pervomajska. Izstrelišče so leta 2005 spremenili v Muzej raketnih vojsk. Navedeni kompleks sva obiskala leta 2007. Tam je po dogovoru tudi možnost prenočitve. Ker je pozno popoldne, cesta do tja pa ne preveč primerna za avtodom, se odločiva za nadaljevanje vožnje proti Odesi.

Ohišje medcelinske rakete SS 18 in ob njej parkiran najin avtodom v Pervomajsku leta 2007.
Kakih 50 km pred Odeso se ustaviva na TIR parkingu. Obkroži naju skupina potepuških psov, ki jim gre v slast tudi suh kruh. Za silo jih nahraniva. Poležejo se v okolici avtodoma. Varna sva. Za parking plačava 25 griven. V bližnjem bifeju si privoščiva pivo (po 8 griven). Naveževa pogovor s šoferjem pri sosednji mizi. Pravi, da prevaža avtomobile iz Italije v Ukrajino. Pozna Slovenijo. Časti naju s porcijo suhih rib – ukrajinski čips, ki postanejo dober prigrizek k pivu. Skupaj si ogledamo nogometno tekmo med Italijo in Nemčijo. Nato se odpraviva spat. Zjutraj varnostniku na TIR parkingu ponudiva šilce žganja. Pobožno ga srka, zato mu natočiva še enega. Zahvali se nama in oddolži s pitno vodo, ki jo natočiva do vrha. Pred tem se še temeljito stuširava.

Odesa (28.6. – 2.7.2012)

Smer Odesa. V predmestju tega milijonskega mesta brez težav natočiva nafto, ki jo plačava z maestro kartico. Dobiva napotek, kako do centra mesta. Hitro najdeva železniško postajo (vokzal). Prodajalka v trafiki nama pokaže plačljivo in varovano parkirišče kakih 100 m zahodno od vokzala. Parkirava in se dogovoriva za ceno parkiranja za tri dni (75 griven). Del dneva počivava, nato pa na kolesa v raziskovanje tega velikega obmorskega mesta. V naslednjih dneh obiščeva vse znamenitosti (Potemkinove stopnice, kip Katarine Velike, mestno jedro, pristanišče in mestno plažo).

Opraviva nakupe na tržnici. Skratka, dva dni se intenzivno potepava po mestu. Za orientacijo uporabljava trase tramvajske proge, ki se stekajo k vokzalu. Jeva odličen gruzinski kruh, ki ga pečejo v kiosku. Privoščiva si kosilo (pelmani). Pogovarjava se z domačini. Starejši žalujejo za ugodnostmi, ki so jih imeli v času SZ.

Pozno popoldan se prebijeva do Vilkova, kjer je sedež ukrajinskega dela naravnega parka delte Donave. Obkrožijo naju ponudniki turističnih storitev, ki so tudi za nas drage (ena ura vožnje s čolnom po kanalih Donave med naselji Vilkova znaša od 25 do 30 €). Kampiranje za eno noč je nadaljnjih 10 do 15 €. Znebiva se ponudnikov.

Ukrajina - Vilkovo
Prihod v Vilkovo.
Ukrajina - spomenik žrtvam poplav
Spomenik žrtvam poplav Donave.

Skupino mladeničev v centru mesta pobarava za izliv Donave in možnost kopanja v kanalih Donave. Povabijo naju, da jim slediva. Po suhi kolovozni poti se pripeljeva do izliva večjega kanala Donave. Okopava se. Pokažejo nama način ribolova z mrežo. V parih minutah se vanjo ujame 60 cm dolga ščuka.

Ukrajina - ribič
Ročno lovljenje rib z mrežo.
Ulov – 60 cm dolga ščuka.

Iz pogovora izveva, da je primernejša obala za kopanje (mivka in brez trstičja) v 10 km oddaljenem kraju Primorskoje, kjer je tudi kamp. Kljub utrujenosti se odpraviva tja. Odcep za kamp naju usmeri na najslabšo cesto odkar sva v Ukrajini. Tudi do pol metra globoke luknje naju prisilijo k vožnji do 10 km/h. Najdeva kamp. Cena prenočitve je zasoljena (50 griven). Parkirava v bližini družine iz Moldove, ki hiti postavljati šotor in nadstrešek. Predstaviva se, povabijo naju na večerni klepet, ki se zavleče pozno v noč. Vmes nas neusmiljeno pikajo komarji kljub spreju, dimu in kadilu. Odpraviva se spat.

Ukrajina - Primorskoje
Peščena plaža v Primorskoje.
Ukrajina - bar v Primorskoju
Lepo urejen gostinski lokal.

Primorskoje – Izmail (3.7.2012)

Zjutraj naju ob sončnem vzhodu zbudi hrupna disko glasba iz zvočnikov avtomobilov. Skupine mladih so prišle ob povratku iz diska pozdravit sončni vzhod – “party on the beach”. Hrup postane nevzdržen, zato se ob 5.00 odpeljeva. Ta dan imava zares smolo. Na izhodu iz mesta zgrešiva odcep in se odpeljeva proti Kiliji v smeri Izmaila. Cesta na posameznih mestih dobesedno razpada. Domačini na teh odsekih vozijo kar po poljskih poteh, vzporedno s traso ceste. Prevoziva kakih 20 km. Obupava, saj sva za to razdaljo potrebovala 40 minut. Obrneva. Vrneva se do križišča in nato po boljši cesti narediva ovinek, dolg kakih 30 km. Ko pri kraju Spaskoje zapeljeva na magistralko, ki povezuje Odeso in Izmail, si oddahneva. Sledi dvourna vožnja do Izmaila. Ob ostankih trdnjave nad pristaniščem ob levem bregu Donave parkirava avtodom v senci akacij. Meditirava in se skušava spočiti. Vroče je (okoli 35°C v senci).
Popoldne zavijeva v center mesta. Ohladiva se v nakupovalnem centru. Cene so ugodne. Obnoviva zaloge hrane, sadja in pijače. Ogledava si center mesta. Arhitektura je realsocialistična. V središču se pred stavbo oblasti bohoti okoli pet metrov visok kip Lenina. Očitno tu še ni prišlo do ideološkega očiščenja. Ljudje še vedno uporabljajo besedo rubelj kot nadomestek za grivno. Naju to ne moti. Na drugi strani Donave je že Romunija. Mobilni telefon preklopiva na romunskega operaterja in po bistveno nižji ceni telefonirava domov, da izveva novice iz Slovenije po 14 dneh potepanja. Iz vodnjaka pri gradbišču cerkve natočiva vodo. Pomaga nama pravoslavni duhovnik. Poslovimo se. Prenočiva na bližnjem parkirišču vulkanizerske delavnice. Nočni čuvaj je bil izjemno prijazen in ustrežljiv.

 

Piše: Zvonimir Bratun

Komentirajte!
Bi imeli kakšno vprašanje za Zvoneta in Alenko glede potovanja po Ukrajini?

SORODNI ČLANKIMORE FROM AUTHOR