Namibija – popotniški in fotografski raj – 1. del

Namibija na severu meji na Angolo in Zambijo, na vzhodu na Bocvano in na jugu na Republiko Južno Afriko.  Večji del dežele je puščava ali polpuščava. Ko se je zaključevala ledena doba, je led lomil gorske verige, voda je odnašala skale, pri tem nastale gore so spet razpadle v pesek. Sredi vsega tega je puščava Namib, najstarejša puščava na svetu (od tod ime države – v jeziku domačinov pomeni praznina).

Namibija je približno 40 krat večja kot Slovenija (velikost Francije in Nemčije skupaj), v njej pa živita le dva milijona prebivalcev (je ena najredkeje poseljenih dežel na svetu).  Le na severu, v pokrajini Kavango (tu je tudi ena največjih znamenitost, NP Etosha – mesto prividov),  pade toliko dežja, da se lahko ukvarjajo s kmetijstvom.

Prvotni prebivalci Namibije so bili nomadski Bušmani, kar naj bi bilo priljubljeno ime za ljudstvo Sani. Število Bušmanov je bilo že takrat sorazmerno majhno, kasneje se je s prihodom drugih živinorejskih in pastirskih ljudstev (Herere in Name) še zmanjšalo. Danes jih v Namibiji živi le nekaj procentov. Polovica prebivalstva so ljudstvo Ovambo, ki živi na najgosteje naseljenem severu dežele, saj se je le tukaj možno ukvarjati s poljedelstvom. Slovenski državljani za vstop v Namibijo potrebujemo vizum.

Popotniški in fotografski raj

Dežela je pravi popotniški in fotografski raj. Ne očara te le prostrana, veličastna pokrajina, ampak tudi ljudje. Je varna za potovanje. Tukaj lahko doživiš pravi afriški safari. Večina cest je makadamskih, vendar zelo širokih in dobro urejenih, okoli večjih mest pa so ceste že asfaltirane. Velikih hotelov ni, so pa manjši lodgi in kampi, ki so res super urejeni in čisti.

Potovala sva sama, in sicer s terenskim avtomobilom. Avto je imel na strehi zelo udoben šotor, ki sva ga “postavila” vsak večer. Ker sva potovala v času njihove zime, sva od doma prinesla tudi rezervni spalni vreči, smučarsko perilo, kapi in rokavice. Čez dan sva bila oblečena v kratke hlače in majice s kratkimi rokavi, ponoči pa sva se zimsko oblekla.

1. dan (WINDHOEK – JEZERO OANOB)

Avtomobil sva prevzela v Windhoeku, glavnem mestu Namibije, kjer sva pristala z letalom.

Po dobri večerji, na kateri sva med drugim prvič zaužila slastnega oriksa, sva se oblekla zimsko, saj je bilo zunaj prijetnih 00C (pravi temperaturni šok po dnevnih veliko višjih temperaturah in kratkih hlačah), splezala v šotor, se zavila v tri spalne vreče in že ob sedmih zvečer zaspala kot ubita. V Namibiji sva se res naspala, saj  se večeriti prične okoli šeste zvečer in daniti okoli šeste zjutraj.Dan je kratek, noč pa dolga, če te le preveč ne motijo glasovi divjih živali.

2. dan (JEZERO OANOB – MALTAHÖHE)

Med vožnjo po  večinoma makadamskih cestah, ki so izredno široke,  sva se začela boriti s prahom v prtljažniku. Prtljago sva pospravila v velike plastične vreče in jih zamenjala, ko so bile  preveč umazane. Hrano sva dala v  plastične škatle in jo na ta način zaščitila pred prahom. Največja hitrost na takšnih cestah je 100 km/uro. Ker so ceste večinoma prazne, te kar hitro zanese pri hitrosti, kar sva opazila, ko so ponekod ob cesti ležali ostanki kakega prevrnjenega avtomobila.

Ves čas med najinim potovanjem po Namibiji sva pazila, da sva bila v kampu ob mraku, saj oznake na cestah zgovorno pričajo, na kaj vse lahko med vožnjo naletiš. Tudi kakšen slon se lahko sredi dneva nenadoma pojavi na cesti. Ob enem takšnih srečanj s slonom sva imela že pripravljen scenarij, kako voziti vzvratno, če bi se slon odločil, da naju želi pobliže spoznati. Skoraj slabo bi se končalo tudi ob srečanju z veliko svinjo bradavičarko, ki je imela s sabo mladiče in se je besno zagnala proti najinemu avtomobilu. Avtomobilov na cestah ni toliko kot pri nas, se pa ljudje prevažajo na različne, seveda počasnejše in nedvomno cenejše načine.

Mesto Maltahöhe ni veliko, ima trgovinico, v hotelu v centru mesta imajo internet. Sporazumevati se da v angleščini, ki jo večina zna, nekateri znajo tudi nemško, saj je bila Namibija v preteklosti nemška kolonija.

V večjih mestih so tudi dobro založene Sparove trgovine z evropskimi cenami. Priporočljivo je, da imaš vedno nekaj zaloge hrane v hladilniku, ker trgovin ni toliko kot pri nas. Najbolj pomembno je, da imaš vedno tudi zalogo pitne vode, ki je v Namibiji primanjkuje. V kampih in hotelih z njo ni problemov, vendar ni pitna. Potrebna je tudi zaloga bencina, saj so med bencinskimi črpalkami precejšnje razdalje, promet pa je marsikje zelo redek.

3. dan (MALTAHÖHE – GRAD DUWISIB – KOIIMASIS)

Grad Duwisib je evropskega, srednjeveškega videza in zato nekaj posebnega za Namibijo (nemška utrdba sredi ničesar). Ob njem je majhna restavracija, kjer prodajajo dobro kavo, pecivo in lepe spominke. Danes je grad pod nadzorom države Namibije.

4. dan (KOIIMASIS)

Farma Koiimasis leži v južnem delu Namibije, ob robu puščave Namib v osrčju pogorja Tiras. Dan, ki sva ga preživela na farmi, sva izkoristila za ogled farme, na kateri imajo veliko živali: različne vrste ptic v kletkah in celo noje. Noji ne letajo, tehtajo  pa lahko preko 100 kg.  V 18. stol. so skoraj izumrli – cenjeno je bilo perje, danes jih imajo na farmah in cenjeno je njihovo meso, ki je po okusu podobno kravjemu. Noji so hitri, saj lahko dosežejo tudi 70 km/uro, je pa bolje, da se jim izogneš, saj te lahko tudi napadejo.

Videla sva drevesa quiver (Aloe dichotoma), zelo značilna za Namibijo, ki v deblih kopičijo velike količine vode, veje pa se dajo izdolbsti in zato so jih Bušmani uporabljali kot tulce za puščice. Videla sva tudi drevesa z ogromnimi gnezdi ptičev (včasih se zgodi, da kaka kača spleza do gnezda in uniči ves zarod).

Sprehodila sva se po veličastni in divji pokrajini, med balvani, ki so zlasti lepi ob sončnem zahodu. Z lastnico farme sva odšla na nočno vožnjo v terenskem vozilu in opazovala divje živali v večernih urah. V  bližnjem lodgu pripravljajo odlične večerje, kjer ti ponudijo meso antilop in oriksov.

5. dan (FARMA KOIIMASIS – SESRIEM)

Med vožnjo sva videla zebre, antilope, puščavske lisice, orikse. Ob prihodu v Sesriem, ki je majhen turistični kraj, sva za naslednje jutro rezervirala polet z letalom čez puščavo Namib.

6. dan (SESRIEM – NAMIB NAUKLUFT LODGE)

Ta dan sva si ogledala dve največji znamenitosti Namibije. Zjutraj, ob sončnem vzhodu (okoli 6.00), sva z dvema pilotoma, v majhnem letalu, poletela čez del čudovite puščave Namib. Iz letala sva naredila kar nekaj fotografskih posnetkov puščave.

NP Namib Naukluft je velik del puščave Namib. Veter prestavlja rdeče sipine, ki se dvigujejo nekje do višine 325 metrov in jih vsak dan postavi drugače. Med dnevom se spreminjajo tudi barve sipin.

Nato sva se po asfaltirani cesti z avtom zapeljala mimo glavnega vhoda, ki ga odprejo ob sončnem vzhodu in zaprejo ob sončnem zahodu, do sipin Sossusvlei. Dopoldne je temperatura hitro naraščala, in ko sva se povzpela na najslikovitejšo in najpogosteje slikano sipino št. 45 (ker je 45 km oddaljena od Sesriema – vhod v puščavo), nama je bilo že presneto vroče.  Za precej naporen vzpon po puščavskem pesku na vrh 80 m sipine in veliko lažji spust sva potrebovala približno pol ure. Ampak se je splačalo.

Vožnjo sva nadaljevala do še ene velike znamenitosti Namibije, Deadvlei (v prevodu mrtva dolina). Gre za glinasto kotanjo z mrtvimi drevesi. Nekoč je to bila oaza z akacijevimi drevesi, ko pa je reka spremenila smer, se je posušila in posušila so se tudi drevesa. Ogledala sva si jo s terenskim avtomobilom, saj bi z najinim avtom zelo težko vozila po puščavskem pesku.

Po isti poti sva se vrnila do Sesriema in nadaljevala vožnjo do Namib Naukluft Lodga, kamor sva prispela zvečer. Do kampa, ki je od lodga oddaljen nekaj kilometrov, naju je s svojim avtom pospremil vodič. Presenečena sva ugotovila, da sva v kampu sama in da lahko izbirava med mnogimi praznimi prostori. Sama sredi divjine. Zaspala sva v šotoru na vrhu avtomobilske strehe v popolni tišini, nad nama pa je bilo neskončno veliko zvezd. Prizor, ki ga ne bova nikoli pozabila. Zjutraj je bilo okoli avtomobila veliko odtisov stopal različnih živali.

7. dan (NAMIBNAUKLUFT LODGE – SWAKOPMUND)

Zjutraj sva nadaljevala vožnjo do Solitairea. To je majhen kraj sredi puste pokrajine s kampom in muzejem starih avtomobilov na prostem. V nadaljevanju vožnje sva prečkala vzporednik Kozorogov ali južni povratnik (Tropic of Capricorn).

Nato sva se preko prelazov in kanjonov (Lunina dolina-Moon Valley) spustila do Swakopmunda (nemško: ustje reke Swakop). Mesto je drugo največje mesto v Namibiji. Leži ob morju in ima značilno kolonialno arhitekturo. Spominja na kako nemško mesto ob Baltiku. V mestu je kar nekaj manjših trgovinic s spominki, ki pa jih drugod po Namibiji kupiš bistveno ceneje. Dosti je novih naselij in hiš, veliko jih pripada belcem. Domačini živijo v skromnih delavskih naseljih.

Pot po Namibiji sva nadaljevala še naslednjih 14 dni. Kako se je najina pot nadaljevala in kaj vse sva še doživela in spoznala, pa preverite v drugem delu.

Avtorja članka: Janja in Filip Simoniti