Namibija je pravi popotniški in fotografski raj. Ne očara te le prostrana, veličastna pokrajina, ampak tudi ljudje. Je varna za potovanje. Tukaj lahko doživiš pravi afriški safari.
Če ste zamudili prvi del potopisa po čudoviti Namibiji, si ga lahko preberete tukaj>>.
8. dan (SWAKOPMUND – SPITZKOPE) – 150 km
Pred odhodom iz mesta sva jutranjo kavo popila v italijanski restavraciji, ki je bila opremljena v stilu Ferrarija.
Vožnjo sva nadaljevala do osamelcev Spitzkope, ki jim zaradi njihove oblike priljubljeno rečejo tudi Namibijski Matterhorn. Gre za več kot sto milijonov let stare granitne tvorbe. Okolica je na približno 1000 m nadmorske višine, najvišji vrh pa se dviga še 700 m višje. Vzpon na te vrhove je zaradi izjemno gladke strukture zelo zahteven. Prenočila sva v preprosti leseni hišici.
9. dan (SPITZKOPE – CAPE CROSS – UIS )
V Namibiji so lastniki oz. oskrbniki nastanitev večinoma belci, tukaj pa so bili oskrbniki črnci, ki so se trudili po svojih močeh in zmožnostih, čeprav imajo na voljo zelo malo denarnih sredstev.
Na ogled sva se odpravila kar sama, z avtom. Podnevi je zelo vroče. Park je res lep, pravi pohodni raj. Možen je vzpon na nekaj točk z lepim razgledom; ogled znamenitih ”arches” ( kamnitih lokov).
Vožnjo sva nadaljevala do Henties Baya, majhnega obmorskega letoviškega mesteca in še naprej do Cape Crossa, ki je eden največjih naravnih rezervatov več kot 100.000 glasnih in smrdečih kapskih morskih medvedov vseh starosti (na približno enem kilometru). Očitno imajo tukaj dovolj hrane. Sprehodila sva se po urejeni poti, ki omogoča opazovanje tjulnjev iz neposredne bližine. Samice so z mladiči nekoliko odmaknjene od obale, samci pa so bliže morju in tam razkazujejo svojo moč (en samec naj bi imel dobesedno harem 5-25 samic; teža 180-360 kg). Veliko tjulnjev je bilo tudi v morju, kjer so lovili hrano. V bližini so bili tudi šakali, ki z veseljem počistijo vso mrhovino.
Naprej se odpeljala proti urejenemu, nekoč rudarskemu mestu Uis, kamor sva prispela v večernih urah. V Uisu je bil nekoč rudnik kositra. Ko je cena tej kovini padla, se je mesto skoraj dobesedno čez noč spremenilo v mesto duhov. Danes ga, zlasti s turističnimi dejavnostmi, spet postavljajo na noge.
10. dan (UIS – BRANDENBERG WHITE LADY – TWYFELFONTEIN )
Zjutraj sva nakupila hrano in nadaljevala vožnjo do Brandberg White Lady.
Gre za svetovno znane bušmanske poslikave na skalah. Na samem območju pogorja Brandberg, ki je vulkanskega izvora in kjer je tudi najvišji vrh Namibije – 2573 m visok Konigstein, naj bi bilo več kot 1000 različnih poslikav na skalah in v jamah (stare naj bi bile več kot 3000 let). Ob vstopu v park plačaš vstopnino, nato pa sledi cca 45 min. hoje po pretežno skalnati poti po suhi rečni strugi, ki ni vedno dobro označena . Na koncu te pričaka lokalni vodič, ki ti pokaže v votlini več tisoč let stare bušmanske stenske poslikave in pove nekaj o njihovem nastanku in pomenu. Sledi pot nazaj. Za to pot priporočava pokrivalo, dobro obutev in veliko vode, ker je zelo vroče.
Prenočevanje v Twyfelfonteinu.
11. dan (TWYFELFONTEIN – OPUWO)
Zjutraj sva si najprej ogledala tako imenovane bazaltne stebre – orgelske piščali (Orgal Pipes) v bližini Twyfelfonteina, ki so nastali kot posledica toka lave skozi takratne kamnite strukture, ki so bile kasneje še oblikovane z erozijo (okoli 120 milj. let).
Ogledala sva si tudi okamenela drevesa (Petrified Forest), tam sva ob vstopu v park plačala vstopnino. Vodič Barnaba in njegova družina so se fotografirali z nama in še mimogrede prodali nekaj lesenih izdelkov. Ostanki dreves so dobesedno okameneli, sem pa naj bi jih zanesli ledeniki in naj bi bili stari od 240-300 milijonov let.
Tam sva videla tudi nenavadno rastlino velbičevko (Welwitschia mirabilis), ki je dobila ime po koroškem Slovencu, zdravniku in botaniku, Frideriku Velbiču in ki je to rastlino odkril leta 1859. Pravzaprav gre za grmu podobno, skrivenčeno, razcepljeno ter zaradi vetrov zvito endemično rastlino, ki se je popolnoma prilagodila puščavskim razmeram in večino vlage dobi z obalnimi morskimi meglicami. Preživi tudi dolgotrajno sušo in živi do 2000 let. Ni prav nič lepa. Je pa upodobljena na namibijskem grbu.
Med potjo proti Opuwu sva srečevala domačine (večina jih hodi peš, ker nimajo avtomobilov), ki so se želeli peljati z nama (”štoparjev” nisva nikoli jemala) ali pa so prosili za denar, hrano ali vodo. Otroci so se zelo razveselili bombonov. Če sva koga fotografirala, sva se z njim pogodila in mu dala moko, sladkor ali vodo (nekaj od tega sva vedno imela v rezervi). Ni vljudno delati posnetkov brez dovoljenja oz. plačila.
12. dan (OPUWO – EPUPA FALLS)
Opuwo je glavno mesto severne province Kunene in v plemenskem jeziku Himb pomeni nekaj takega kot konec nečesa. Severno od mesta ni več veliko infrastrukture. Mesto naj bi imelo približno 15000 prebivalcev, bolnišnico, več kot deset osnovnih in vsaj dve srednji šoli, nekaj trgovin, tržnico… in te preseneti z mešanico različnih prebivalcev (Herere, Himbe, Nami, Ovambo….). Vse se dogaja na ulicah, kjer lahko tudi ugodno kupiš spominke (verižice, zapestnice…).
Vožnjo sva nadaljevala proti slapovom Epupa, ki ležijo ob reki Kunene na meji med Angolo in Namibijo, na območju Kaokoland v regiji Kunene.
Vmes sva se ustavila v vasici, kjer živijo Himbe. Gre za avtohtono ljudstvo, ki še danes ohranja starodavne običaje. Vas je bila okroglo ograjena z vejami, znotraj pa so bile razvrščene stožčaste koče, zgrajene iz lesa, kravjih iztrebkov, blata in vode ter pokrite s suho travo. Bakreno rdeča polt in umetelne pričeske so razpoznavni znak ljudstva Himba. Dnevno si v kožo vtrejo mešanico rdečkaste zemlje in kravje masti – dandanes jo zamenjuje vazelin, da so po barvi podobne zemlji, izvoru življenja, hkrati pa jih ta gosta barva varuje pred močnim soncem, nadležnim mrčesom in praskami, ki jih lahko dobijo v pustinji.
Nekaj gotovine, moka, sladkor in bomboni za otroke so povzročili, da smo postali prijatelji in sva jih lahko tudi slikala. Seveda sva pri njih kupila tudi nekaj spominkov. Bilo je ceneje in bolj pristno, kot če bi k njim šla na obisk z agencijo.
Do slapov sva prispela pozno popoldne in že ob prihodu v čudovit kamp ob reki dobila ponudbo za ročno pranje oblek, možnost nakupa drv za peko, možnost dvournega vodenega sprehoda ob reki Kunene, v kateri so krokodili, in nazadnje še možnost rafta po reki. Vse ponudbe sva sprejela in seveda plačala.
13. dan (EPUPA FALLS)
Naslednje jutro sva dopoldne odšla na voden sprehod ob reki Kunene. Ni priporočljivo, da se sprehajaš sam, ker so v reki in ob njej krokodili. Videla sva krokodila in veliko glasnih ter hitrih opic, ki jih nisva uspela slikati, lahko pa sva posnela le navidezno zaspanega in nenevarnega krokodila. Vodič Peter, ki je bil iz plemena Himb, je govoril angleško in nama je povedal marsikaj zanimivega. Tako na primer, da ni dolgo tega, ko je nekdo kampiral ob reki, stran od kampa in ga je napadel krokodil, kako se včasih zgodi, da posejejo polja, pa pridejo sloni in jim vse poteptajo,…
Po končanem vodenem izletu sva odšla do mogočnih in lepih slapov Epupa, ki so v neposredni bližini kampa. Reka Kunene je tukaj široka približno pol kilometra in pada na razdalji več kot 1,5 km v slapovih, pri čemer je največji enotni padec 37 m. Epupa pomeni v hererskem jeziku pena, ki nastaja ob padanju vode.
Popoldne pa raftanje (zame prvič) po ne zelo, kar se tega tiče, zahtevni reki, vendar pa so ob njej krokodili. Že vožnja z džipom do reke je bila prava avantura. Vodič in njegov pomočnik sta imela vse pod kontrolo, videli smo nekaj krokodilov, čez brzice sva prišla srečno, sicer “rikverc” (leva je bila zame desna in obratno), nisva pa padla v vodo, kot se je zgodilo nekaterim. Krokodili so spet ostali brez kosila. Med izletom smo se ustavili na otočku, ki že pripada Angoli, in proslavili obisk brez potnega lista.
Ker je na tem območju možnost okužbe z malarijo, sva že nekaj dni prej jemala tablete Malarone.
14. dan (EPUPA FALLS – OPUWO – KAMANJAB – OUTJO – ETOSHA)
Celodnevna vožnja; bila sva presenečena, ker je bil velik del vožnje po asfaltu in sva zaradi tega pridobila veliko časa.
Vmes je bila tudi kontrola prenosa mesa in mlečnih izdelkov z enega območja na drugo. (Kontrole so zaradi epidemij slinavke in parkljevke, ki so v preteklosti na tem področju že povzročile na živalih veliko škodo; so pa označene na avtokartah.) Prenos mesa z enega območja na drugo je prepovedan (glede tega so zelo strogi in dosledni) !
Prenočila sva v Toshari Lodge, ki je 25 km oddaljen od glavnega vhoda (Anderson Gate) v Etosho. Lodge je zelo lep in velik. Zaposleni so med večerjo pripravili koncert in zapeli namibijske pesmi.
15., 16., 17. dan (ETOSHA)
Današnji narodni park Etosha je bil leta 1907 najprej razglašen za lovski rezervat, leta 1958 spremenjen v lovski park in kasneje v narodni park. Ime je dobil po tako imenovani veliki Etoški kotanji, ki je skoraj v celoti v NP. Je eden največjih namibijskih parkov divjih živali (22.270 km2), v katerem živi več sto vrst sesalcev, plazilcev in ptic. Med temi so tudi najbolj ogrožene vrste, kot je črni nosorog.
Vstala sva zgodaj in se po zajtrku odpeljala do glavnega vhoda (Anderson Gate) Etosha parka, kjer te popišejo, vstopnino plačaš nekaj kilometrov kasneje v turističnem centru Okakuene, kjer dobiš tudi karto parka z označenimi napajališči in centri za postanek.
Po parku se voziš sam, veliko je možnih poti, ki jih izbiraš sam. Pravilo je, da ne povzročaš hrupa, da ne greš iz avta, razen na označenih postajališčih. Na makadamskih cestah so stroge omejitve hitrosti. Ustaviš se lahko kjerkoli in opazuješ živali skozi okno ali jih slikaš. Večina turistov želi videti tako imenovani big 5 (slona, nosoroga, leva, leoparda in bivola). Vendar je v parku še ogromno drugih živali, ki so prav tako vredne ogleda. Videla sva veliko različnih vrst antilop, velike črede zeber, žirafe, hijene, levje krdelo (bolj od daleč), orikse, slone…. Neko popoldne sva doživela, da je stotine živali (zeber, antilop, oriksov…) obstalo in se ni premaknilo, dokler se levja družina ni odločila ali bo šla v lov ali ne. Ko so se levi premaknili in odšli drugam, so živali spet oživele in nadaljevale s pašo. Največ živali vidiš ponavadi ob napajališčih, za najbolj iskane pa moraš večinoma imeti srečo, da jih vidiš, kar pa je svojevrsten čar tega iskanja.
Med 12. in 14. uro priporočajo postanek v kakem centru, ker živali v tem času počivajo in jih vidiš manj. Park zapirajo ob sončnem zahodu (glavni vhod ob 17.30).
Ob vračanju iz parka (že tema) sva imela skoraj nesrečo zaradi divjega prašiča; cele družine tekajo čez cesto in popolnoma nič ne ”upoštevajo prometnih predpisov”.
18. dan: (ETOSHA-OTJIWARONGO-OTAWI-GRODFONTEIN-TSUMKWE)
Ta dan naju je čakala dolga pot proti vzhodu, proti mestecu Tsumkwe, ki leži ob meji z Botsvano. Večji del sva se vozila po makadamskih cestah in v celem popoldnevu srečala le šest avtomobilov. Pokrajina je bila lepa in malo poseljena. Vsake toliko časa sva prehitela kakega domačina, saj le ti nimajo avtomobilov, da bi se tako vozili kot mi, belci.
Za naslednja dva dneva sva rezervirala poldnevni izlet k Bušmanom in celodnevni izlet v NP Khaudum.
19. dan: TSUMKWE
Zjutraj naju je vodič (Bušman z angleškim vzdevkom T. C. Small Boy) odpeljal z džipom v bušmansko vas, ki je namenjena posebej za turiste (pametni domačini namreč živijo drugje), kjer naju je pričakala bušmanska družina. Ogledala sva si vas, naredila nekaj posnetkov, nato so naju peljali na pohod, kjer so nama prikazali, kako živijo in lovijo v divjini (bolj verjetno, kako so živeli včasih). Pokazali so nama nekaj značilnih rastlin, ki jih uporabljajo kot zdravila ali kot strupe za puščice, kako nastavljajo pasti, prižigajo ogenj brez vžigalic in iščejo vodo. Po vrnitvi v vas sva nakupila nekaj njihovih izdelkov, ki so bili cenejši kot v Windhoeku ali Swakopmundu, ugotovila pa sva, da so bili najcenejši v Tsumpkweju – v informacijskem centru, kjer jih tudi izdelujejo (5 krat cenejši).
Vsi skupaj, tudi Bušmani, smo se odpeljali z džipom nazaj v Tsumkwe.
Popoldne sva si ogledala mestece Tsumkwe, ki ima sodišče, trgovinico, bencinsko črpalko in ambulanto, ki dela enkrat tedensko. Še ne dolgo tega je bil to kraj, ki je bil dobesedno na koncu sveta, danes pa se tudi tukaj že marsikaj dogaja. Dobili so manjši računalniški center, gradijo izobraževalni center, v informacijskem centru pa izdelujejo bušmanske izdelke. Večina prebivalstva je zelo revna in živi v preprostih kolibah, narejenih iz kovinskih plošč, blata ali palic, ki pri nas spominjajo na fižolovke. Če jim podariš hrano, so tega zelo veseli. Prosjačenja je tukaj manj, vsi pa bi ti kaj prodali. Belci so tukaj krepko v manjšini, pa vendar spet najpremožnejši.
20. dan: TSUMKWE
Mrzlo jutro, zajtrk, nato pa smo se ob pol devetih odpravili na celodnevni izlet. Avto je bil velik, odprt džip, cesta takšna, da se sama po njej ne bi nikoli peljala in pa zelo mrzlo (kapa, rokavice; k sreči sva vzela po priporočilu lastnikov s sabo še dve odeji, v kateri sva se zavila). Pa vendar je bil ta izlet nekaj najlepšega, kar sva v Namibiji doživela.
Iz Tsumkweya do vhoda v NP Khaudum, kjer naj bi živelo okoli 3500 slonov in seveda še mnoge druge divje živali (levi, antilope, hijene…), je približno 60 km vožnje. Na poti nismo srečali nikogar, razen ob vstopu v park, kjer so nas popisali in smo plačali vstopnino. Na začetku glede slonov nismo imeli sreče. Park, ki leži v bližini Botsvane, je v vsakem pogledu divji in neposeljen in zato vreden ogleda. Šele popoldne, ko smo že malo obupali, smo ob neki opazovalnici ob umetnem napajališču, kjer smo malicali, naenkrat opazili večje število slonov, ki so se nam približevali. Občutek je bil veličasten. Bilo jih je veliko in opazili smo, da si niso vsi prijateljsko naklonjeni, prav tako pa tudi ne nam. Eden je bil zlasti vznemirjen in vodič nam je rekel, da bomo morali zelo hitro zapustiti opazovalnico, če ne bo usmeril pozornosti kam drugam. Vodič je nekajkrat plosknil in slon se je nerad umaknil. Spet smo lahko opazovali vse več slonov, ki so prihajali k napajališču, pili vodo, se z njo škropili in se kopali v blatu.
Nato spet vožnja po isti poti nazaj. V Tsumkwe smo prispeli pred mrakom.
21. dan: (TSUMKWE – GAM – EPUKIRO – GOBABIS – WINDHOEK)
Vožnja iz Tsumkweja do Windhoeka je trajala manj kot osem ur. Znaki, ki opozarjajo na prehode živali čez cesto (tudi slone), so se pokazali za zelo resnične, saj so se pred nama na cesti kar naenkrat pojavili sloni in mirno nadaljevali svojo pot skozi grmovje. Trk z njimi najbrž ne bi bil nekaj najboljšega.
Malo sva se še sprehodila po mestu, vendar se je že začelo mračiti, zato sva se s taksijem vrnila v hotel. Zvečer ni najbolj varno hoditi po mestu, sicer pa, kje to še sploh je.
Morava povedati, da je Namibija po najinih izkušnjah zelo varna država, saj se nikjer nisva počutila ogrožena. Policija je v Namibiji do žeparjev, zlasti črne polti, zelo stroga in kazni so po naših merilih precej hude in sramotne.
22. dan: WINDHOEK
Ker sva imela polet domov šele popoldne, sva se zjutraj s taksijem zapeljala do mesta in si ga še malo ogledala. Mesto je prestolnica države na gospodarskem, ekonomskem in kulturnem področju. Ker ni veliko (240-300 tisoč prebivalcev), se da mesto prehoditi peš. Videz mesta je zelo evropski, z lepimi in modernimi stavbami. Domačini pa seveda, kot vsepovsod po Namibiji, živijo v barakarskih naseljih na obrobju.
Prebivalstvo je zelo heterogeno (belci, pripadniki plemen : Herere, Himbe, Damaras, Ovambos..)
Avtorja članka: Janja in Filip Simoniti
