Polletno odkrivanje in raziskovanje JV Azije

Nina in Luka Vodišek

O daljšem potovanju sva se pogovarjala, že vse odkar se poznava, in čas po zaključku študija se nama je zdel idealen za polletno potovanje po Aziji. Pripravljati sva se začela že nekaj mesecev prej – tako finančno kot z nakupom opreme, cepljenji, predvsem pa z zbiranjem informacij. Za Azijo sva se odločila, ker je kulturno in zgodovinsko bogata, potovanje je relativno enostavno in predvsem zelo poceni. Imela sva strogo omejen proračun, saj sva bila v času potovanja brez prihodkov – izračunala sva, da lahko za oba skupaj povprečno porabiva 27 € na dan. Z letalskimi kartami, cepljenji in preventivnimi antimalariki vred sva na koncu za potovanje porabila 6.800€. Prepotovala sva Tajsko, Laos, Kambodžo, del Burme, zahodni polotok Malezije in Šrilanko. Na poti sva bila 181 dni in premagala 17.600 kilometrov.

Skrivnostni Mjanmar – Burma – dobrosrčni ljudje, čajnice, popljuvana tla, templji, …

Najbolj naju je očaral skrivnostni Mjanmar – predvsem zaradi svoje edinstvenosti, dobrosrčnih ljudi in še ne pretirano razvitega turizma. Zanimivo je bilo že prečkanje meje v državo, saj so se kopenske meje s Tajsko za tujce odprle le nekaj mesecev pred najinim prihodom, tako da je bila ta pot vstopa v državo marsikomu tuja in je bilo pridobivanje informacij še posebej težavno. Videla sva manjši del države, saj so ceste v slabem stanju (ali jih ni), avtobusne linije pa se ponekod šele razvijajo. Prenočišča so v primerjavi z ostalimi državami veliko dražja, zato nama najin proračun ni dovoljeval daljšega obiska. V zadnjih letih Mjanmar namreč doživlja povečan val obiskovalcev, saj se država turistično šele razvija, število prenočišč pa je omejeno, saj vlada za gradbena dovoljenja pobira vrtoglave zneske. Zaradi omejenega proračuna in dolgih voženj sva večkrat potovala z nočnim avtobusom, da sva prihranila na nočitvi in se izognila celodnevni vožnji. Avtobusi so, za razliko od cest, vrhunski.
Ena izmed stvari, v kateri sva v Burmi najbolj uživala, so bile čajnice, kjer strežejo močan črni čaj z mlekom. Za drobiž prodajajo domače slaščice, polnjene z orehi in marcipanom, ki včasih za domotožnega turista kar malo preveč spominjajo na dom. Nasploh je vpliv britanskega kolonializma mogoče zaslediti na vsakem koraku. Tla so povsod po državi popljuvana z rdečo slino zaradi uživanja betela – oreščka, zavitega v tobačni list, ki povzroča evforičnost, prodajajo pa ga dobesedno na vsakem vogalu. Zasvojenost je v državi grozljivo visoka. Ljudje so kljub nasilni zgodovini zaradi zatiralske vlade zelo odprti do tujcev, radi pomagajo in so še najbolj pristno prijazni v primerjavi z ostalimi državami, ki sva jih obiskala.
Picture
Čajnice so priljubljeno zbirališče domačinov.
Picture
Templji Bagana.
Prebivalstvo je pestro, saj v Mjanmarju domujejo tako ljudje s strogimi azijskimi potezami kot temni potomci Indijcev. Tako ženske kot moški nosijo tradicionalno oblačilo –  krilu podobne longy-je. Brez besed so naju pustile starodavne stupe in templji v Baganu, ki jih je več kot 10.000. Ogledala sva si tudi najdaljši tikov most na svetu v okolici Mandalaya, edinstven pa je bil obisk jezera Inle, na katerem ljudje še vedno živijo v vaseh na vodi. Tam so najbolj znameniti ribiči, ki veslajo z eno nogo, medtem ko roke uporabljajo za ribarjenje. Vlada računa mastne vstopnine za vse vsaj približno zanimive turistične destinacije, domačini pa žal tega denarja nikoli ne vidijo.

Laos – hiše iz lesa, živina se prosto sprehaja, še danes veliko mrtvih otrok zaradi min

Laos s svojo čudovito naravo je bil prav tako eden izmed vrhuncev najinega potovanja. Je ena izmed zadnjih komunističnih držav z enostrankarskim političnim sistemom, kjer ljudje trpijo zaradi revščine in visoke stopnje brezposelnosti. Hiše večinoma gradijo iz lesa in ostalih naravnih materialov, živina pa se prosto sprehaja po vasi.Večina države še zmeraj trpi za posledicami t.i. skrivne vojne, ki je trajala med leti 1964 in 1973 (v času Vietnamske vojne). Američani so pred vsem svetom skrivali bombardiranje Laosa zaradi njegovega strateškega položaja in z namenom preprečevanja širjenja komunizma. V 580.000 bombnih misijah so na Laos odvrgli več kot 270 milijonov kasetnega streliva. Kar 30% se ga ob stiku s tlemi ni aktiviralo, zaradi česar je še danes vsako leto približno 300 novih žrtev – kar 40% od tega so otroci. Nedetonirane bombe so namreč za domačine še vedno odličen vir kvalitetnega jekla.

Avtobusni prevozi so bili prava nadloga, saj so na večini relacij vozili samo enkrat na dan, ceste so neskončne vijuge, ki se vijejo med vasmi in prepadi, ponoči pa ne uporabljajo vedno luči (ali pa enostavno ne delujejo). Na hribovitem severu sva se dnevno vozila tudi po 8 ali 9 ur. Državo sva si temeljito ogledala in tako prepotovala v 31 dneh 2.800 kilometrov – skupno sva preživela kar 68 ur na avtobusih.Med redkimi vasmi so umazana mesta, v katerih so je turizem razvil preko vseh mej dobrega okusa – v mestu Vang Vieng, kjer tubing (vožnja po reki na zračnici) privablja množice mladih iz vsega sveta, vsako leto zaradi utopitve pod vplivom alkohola in drog umre okoli 20 ljudi. Laos je ena izmed redkih držav, kjer je še mogoče videti izumirajoče sladkovodne delfine.

Tajska – turizem na vrhuncu, zgodovinski biser, boks, opice živijo med ljudmi

Največ časa sva preživela na Tajskem, saj je bila najina izhodiščna točka za okoliške države. Prečesala sva jo po dolgem in počez, obiskala pa sva tudi nekaj otokov na jugu države. Tajska je dobro razvita država, turizem je na vrhuncu in potovati tam je izjemno enostavno. Avtobusne povezave so dobre, pogoste in ugodne. Prenočišč je dovolj za vse vrste popotnikov in predhodne rezervacije niso potrebne. Država je pravi zgodovinski biser s svojimi dobro ohranjenimi starodavnimi svetišči v zgodovinskih parkih v Ayutthay-i, Sukhothai-u in Rhanom Rung-u.Najbolj nama je bil všeč sever, predvsem mestece Mea Sariang na skrajnem severozahodu, kjer sva se kopala v toplem vrelcu, imela pa sva tudi srečo in ujela ceremonijo ob prazniku polne lune, ki jo budisti praznujejo vsak mesec. Predstavila so se manjšinska plemena, vse pa se je zaključilo na lokalni tekmi v tajskem boksu.
Picture
V Bangkoku življenje poteka na ulici…
Picture
… kjer je cel dan pestro in zanimivo dogajanje.

Bangkok je velemesto v pravem pomenu besede, kjer življenje poteka dobesedno na ulici. Tam sva se znašla tudi v času demonstracij, ki so nato postopoma zajele državo in trajajo še danes. Edinstveno je bilo mesto Lopburi, kjer živijo opice kar med ljudmi, veselo skačejo po avtih in kradejo vrečke iz rok neprevidnim mimoidočim (kar sva izkusila na lastni koži).

Šrilanka – povsod gneča, vsiljivi domačini, poceni avtobusi, super hrana, sveta skala …

Šrilanka je ena izmed najbolj gosto naseljenih držav, gneča je prav na vsakem koraku in vse, vključno z ljudmi, je videti zelo indijsko. Domačini so vsiljivi in ti želijo na vsakem koraku nekaj prodati, kar hitro postane zelo moteče in včasih se je potrebno znajti, da lahko uživaš v vsej naravni lepoti, ki jo ima Šrilanka. Dobra stran gneče so zelo pogosti avtobusi, ki te pripeljejo kamorkoli. So v katastrofalnem stanju, vendar noro poceni – za skupno 840 prevoženih kilometrov z avtobusom sva za oba plačala 16€. Poleg Kambodže je bila Šrilanka še najbolj poceni – kljub dražjim prenočiščem sva dnevno porabila le 24€ za hrano, spanje in prevoz.

Hrana je bila super, mnogo bolj pestra in okusna kot v preostalih državah. Končno ni vse temeljilo na rižu, ampak na, kot se za potomce Indijcev spodobi, palačinkah in curry-jih. Kottu rotti, sesekljano palačinko z zelenjavo, mesom in jajci sva jedla skoraj vsak dan. Videla sva znamenito sveto skalo v Sigiry-ji, obiskala nacionalni park Uda Walawe, ki nudi zavetišče divjim slonom, krokodilom, pavom, šakalom, vodnim bivolom… Na podeželju s čudovitim razgledom na hribovito deželo sva nabirala novih moči v vaseh Ella in Haputale ter se sprehajala med neskončnimi nasadi čaja, obiskala pa sva tudi prvo tovarno Sira Thomasa Liptona, v kateri še danes pridelujejo črni čaj. Nekaj dni sva preživela tudi ob čudoviti obali, kjer sva šla na opazovanje sinjih kitov in delfinov, kar je resnično nepozabna izkušnja za ljubitelje živali. Zaradi dobrih valov sva se lahko preizkusila tudi v jahanju le teh.

Malezija – osupljivo razvita, poceni elektronika, nasadi čaja in jagod, džungla …

Malezija je osupljivo razvita v primerjavi z ostalimi državami jugovzhodne Azije, kar se pozna tudi pri ljudeh, ki so ponekod kar malo neprijazni do tujcev. Večina prebivalstva je strogih muslimanov. Restavracije s hitro prehrano, znane v naših državah, so tam prav na vsakem koraku, zabavna elektronika pa zelo razširjena, in kar je najboljše, poceni. V Maleziji sva preživela le 14 dni, a vendar sva videla takorekoč vse: višavja Cameron Highlands z znamenitimi nasadi čaja in jagod, čisto pravo malezijsko džunglo v Taman Negari, kjer sva šla na nočni treking med nevarnimi štiri do osemnožnimi živalmi, se sprehajala po razviti prestolnici in si ogledovala čisto evropsko Melako.

Kambodža – pazite se goljufov, templji Angkor Wat, pestre tržnice, zapor S-21, plaže …

Kambodža se nama je zdela še najmanj zanimiva. Bila je tretja država, ki sva jo obiskala, in po napornem Laosu sva bila že utrujena. K dobremu mnenju tudi ni pripomoglo, da so naju že takoj na meji ogoljufali (tako kot vse turiste) z nudenjem dragega prevoza ali še dražjega spanja. Po tem sva se pred domačini nekoliko zaprla in si nisva pustila do živega. Prav tako so se nama domačini večkrat zdeli že naveličani vseh turistov in od naju želeli le denar. Videla sva znamenite templje Angkor Wat-a, obiskovala zanimive in pestre tržnice, kjer se da kupiti vse mogoče – od živih rib, do kozmetike.

 

Picture
Domačini vztrajno dokazujejo, da se na motorju da prepeljati vse….
Picture
… tudi krsto (Ali je polna ali prazna pa nisva izvedela.).

V prestolnici Siam Reip sva si ogledala zapor S-21, muzej genocida Tuol Sleng, kjer so v času grozovite vladavine Rdečih Khmerov šolo spremenili v zapor, kjer so mučili in pobijali ljudi. Tam je bilo med leti 1975 in 1979 zaprtih približno 17.000 ljudi, vključno z otroci, mamami z dojenčki, menihi… V času Khmer Rouhe je umrlo približno 2 milijone ljudi! Oddahnila sva si na deželi, kjer sva si ogledovala naravne znamenitosti – med drugim tudi gozd mangrovih dreves. Videla sva najdaljši bambusov most, ki ga morajo vsako leto po koncu deževnega obdobja na novo zgraditi, saj ga mogočna reka Mekong odnese. Nekaj dni sva se zadržala v prikupnem mestecu Kampot, ob novem letu pa sva si privoščila pravi oddih na rajskem otoku Koh Rong, na katerem ni cest in elektrike, le neskončne peščene plaže.

Za konec – kljub nekaterim nevščečnostim je bilo nepozabno

  • Večinoma sva potovala z javnim prevozom – predvsem z avtobusom, na Tajskem in na Šrilanki pa tudi z vlakom. Za oglede sva večkrat najela skuter ali kolo ali pa šla kar peš.
  • Nekajkrat sva zbolela, ampak na srečo ni bilo nikoli nič hujšega, saj sva bila pri uživanju sveže hrane na začetku zelo pazljiva.
  • Zaradi strogega proračuna sva kar nekajkrat spala v obupnih sobah, na umazani posteljnini, s kakšnim ščurkom ali dvema. Voda v kopalnici je v večini primerov bila hladna, v vsaki državi pa so si naju vsaj enkrat privoščile posteljne stenice.
  • Proti koncu potovanja sva oba shujšala – tudi zaradi varčevanja in izbirčnosti, vendar sva si v zadnjem mesecu na Šrilanki ob okusni hrani kar hitro opomogla.
  • Za Slovenijo razumljivo ni vedel skoraj nihče. Presenetili so naju na Šrilanki, kjer so pogosto vedeli, da je del nekdanje Jugoslavije, tajski voznik tuktuk-a pa je vedel, da imamo dobro nogometno ekipo.
  • Slovence sva srečala nekajkrat na Tajskem, pa tudi v Kambodži in Mjanmaru.

Zdaj sva doma že kak mesec, videla sva vse prijatelje in se naužila časa z družino, počasi pa naju že vleče novim dogodivščinam naproti.

Komentirajte!

Kako pa je vam všeč JV Azija? Ste jo že obiskali oziroma se tja odpravljate? Kaj menite o polletnem potepanju Nine in Luka?

SORODNI ČLANKIMORE FROM AUTHOR