O daljšem potovanju sva se pogovarjala, že vse odkar se poznava, in čas po zaključku študija se nama je zdel idealen za polletno potovanje po Aziji. Pripravljati sva se začela že nekaj mesecev prej – tako finančno kot z nakupom opreme, cepljenji, predvsem pa z zbiranjem informacij. Za Azijo sva se odločila, ker je kulturno in zgodovinsko bogata, potovanje je relativno enostavno in predvsem zelo poceni. Imela sva strogo omejen proračun, saj sva bila v času potovanja brez prihodkov – izračunala sva, da lahko za oba skupaj povprečno porabiva 27 € na dan. Z letalskimi kartami, cepljenji in preventivnimi antimalariki vred sva na koncu za potovanje porabila 6.800€. Prepotovala sva Tajsko, Laos, Kambodžo, del Burme, zahodni polotok Malezije in Šrilanko. Na poti sva bila 181 dni in premagala 17.600 kilometrov.
Skrivnostni Mjanmar – Burma – dobrosrčni ljudje, čajnice, popljuvana tla, templji, …
Laos – hiše iz lesa, živina se prosto sprehaja, še danes veliko mrtvih otrok zaradi min
Avtobusni prevozi so bili prava nadloga, saj so na večini relacij vozili samo enkrat na dan, ceste so neskončne vijuge, ki se vijejo med vasmi in prepadi, ponoči pa ne uporabljajo vedno luči (ali pa enostavno ne delujejo). Na hribovitem severu sva se dnevno vozila tudi po 8 ali 9 ur. Državo sva si temeljito ogledala in tako prepotovala v 31 dneh 2.800 kilometrov – skupno sva preživela kar 68 ur na avtobusih.Med redkimi vasmi so umazana mesta, v katerih so je turizem razvil preko vseh mej dobrega okusa – v mestu Vang Vieng, kjer tubing (vožnja po reki na zračnici) privablja množice mladih iz vsega sveta, vsako leto zaradi utopitve pod vplivom alkohola in drog umre okoli 20 ljudi. Laos je ena izmed redkih držav, kjer je še mogoče videti izumirajoče sladkovodne delfine.
Tajska – turizem na vrhuncu, zgodovinski biser, boks, opice živijo med ljudmi
Bangkok je velemesto v pravem pomenu besede, kjer življenje poteka dobesedno na ulici. Tam sva se znašla tudi v času demonstracij, ki so nato postopoma zajele državo in trajajo še danes. Edinstveno je bilo mesto Lopburi, kjer živijo opice kar med ljudmi, veselo skačejo po avtih in kradejo vrečke iz rok neprevidnim mimoidočim (kar sva izkusila na lastni koži).
Šrilanka – povsod gneča, vsiljivi domačini, poceni avtobusi, super hrana, sveta skala …
Hrana je bila super, mnogo bolj pestra in okusna kot v preostalih državah. Končno ni vse temeljilo na rižu, ampak na, kot se za potomce Indijcev spodobi, palačinkah in curry-jih. Kottu rotti, sesekljano palačinko z zelenjavo, mesom in jajci sva jedla skoraj vsak dan. Videla sva znamenito sveto skalo v Sigiry-ji, obiskala nacionalni park Uda Walawe, ki nudi zavetišče divjim slonom, krokodilom, pavom, šakalom, vodnim bivolom… Na podeželju s čudovitim razgledom na hribovito deželo sva nabirala novih moči v vaseh Ella in Haputale ter se sprehajala med neskončnimi nasadi čaja, obiskala pa sva tudi prvo tovarno Sira Thomasa Liptona, v kateri še danes pridelujejo črni čaj. Nekaj dni sva preživela tudi ob čudoviti obali, kjer sva šla na opazovanje sinjih kitov in delfinov, kar je resnično nepozabna izkušnja za ljubitelje živali. Zaradi dobrih valov sva se lahko preizkusila tudi v jahanju le teh.
Malezija – osupljivo razvita, poceni elektronika, nasadi čaja in jagod, džungla …
Kambodža – pazite se goljufov, templji Angkor Wat, pestre tržnice, zapor S-21, plaže …
V prestolnici Siam Reip sva si ogledala zapor S-21, muzej genocida Tuol Sleng, kjer so v času grozovite vladavine Rdečih Khmerov šolo spremenili v zapor, kjer so mučili in pobijali ljudi. Tam je bilo med leti 1975 in 1979 zaprtih približno 17.000 ljudi, vključno z otroci, mamami z dojenčki, menihi… V času Khmer Rouhe je umrlo približno 2 milijone ljudi! Oddahnila sva si na deželi, kjer sva si ogledovala naravne znamenitosti – med drugim tudi gozd mangrovih dreves. Videla sva najdaljši bambusov most, ki ga morajo vsako leto po koncu deževnega obdobja na novo zgraditi, saj ga mogočna reka Mekong odnese. Nekaj dni sva se zadržala v prikupnem mestecu Kampot, ob novem letu pa sva si privoščila pravi oddih na rajskem otoku Koh Rong, na katerem ni cest in elektrike, le neskončne peščene plaže.
Za konec – kljub nekaterim nevščečnostim je bilo nepozabno
- Večinoma sva potovala z javnim prevozom – predvsem z avtobusom, na Tajskem in na Šrilanki pa tudi z vlakom. Za oglede sva večkrat najela skuter ali kolo ali pa šla kar peš.
- Nekajkrat sva zbolela, ampak na srečo ni bilo nikoli nič hujšega, saj sva bila pri uživanju sveže hrane na začetku zelo pazljiva.
- Zaradi strogega proračuna sva kar nekajkrat spala v obupnih sobah, na umazani posteljnini, s kakšnim ščurkom ali dvema. Voda v kopalnici je v večini primerov bila hladna, v vsaki državi pa so si naju vsaj enkrat privoščile posteljne stenice.
- Proti koncu potovanja sva oba shujšala – tudi zaradi varčevanja in izbirčnosti, vendar sva si v zadnjem mesecu na Šrilanki ob okusni hrani kar hitro opomogla.
- Za Slovenijo razumljivo ni vedel skoraj nihče. Presenetili so naju na Šrilanki, kjer so pogosto vedeli, da je del nekdanje Jugoslavije, tajski voznik tuktuk-a pa je vedel, da imamo dobro nogometno ekipo.
- Slovence sva srečala nekajkrat na Tajskem, pa tudi v Kambodži in Mjanmaru.
Zdaj sva doma že kak mesec, videla sva vse prijatelje in se naužila časa z družino, počasi pa naju že vleče novim dogodivščinam naproti.