V prejšnji številki revije Potnik.si smo predstavili prvi del poti po Indiji, ki so jo raziskovali Uroš, Vesna in Matej. Tokrat pa si lahko preberete nadaljevanje zanimive poti. Obiskali so tempelj Karni Mata, kjer častijo podgane, v Kerali so uživali v družbi dobrih, nasmejanih in prijaznih ljudi ter se sprostili na čudovitih peščenih plažah. Pogledali so si tudi, kako kopajo slone, za konec pa si ogledali še največje indijsko mesto in četrto največje mesto na svetu – Mumbai. Spoznali so pravi obraz Indije, ki jo je potrebno občutiti in sprejeti z vsemi čutili ter jo sprejeti takšno, kakršna je.
Deshnok, Karni Mata in svete podgane
ki je šel pred mano proti oltarju mi je med ostalimi stvarmi tudi razložil, da
je največja čast za častilce, če lahko jejo iz iste posode skupaj s podganami. No ja, z Matejem ravno takrat nisva občutila kake pretirane lakote in sva se temu “privilegiju” odrekla. 🙂 V okolici dveh velikih kotlov, kjer so kuhali hrano, so vsi iskali belo podgano, ki je reinkarnacija Karni Mate, ženske, ki je bila čudežna zdravilka že kot otrok in je s polaganjem rok lahko ljudi tudi oživljala. Ko ji je nekoč pri oživljanju mladega fanta spodletelo se je razjezila na boga smrti Yamaraja in dejala, da se bo od takrat naprej njen rod reinkarniral v Kabe – svete podgane. No, ljudje, ki so na več mestih videli belo podgano, čeprav je menda v templju sploh ni, bi si gotovo lahko pomagali s požirki slovenske ayurvedske medicine. S seboj v Indiji sem namreč imel liter in pol slovenskega »šnopca« za razkuževanje prebavnega trakta. Vsak Indijec, ki bi napravil par požirkov, bi
zagotovo videl belo podgano, kjer bi jo hotel. Prav tisti dan, ko smo bili tam, je bil za Indijce pravi dan za poroke in tako sem naštel kar šest svečanih parov, ki so se poročili v templju.
En dan v Om ashramu
poslušanju prave glasbe, pa vendar Swamijija spoštujem. Ko sem pred tremi leti z Vesno 14 dni prebil v ašramu v Jadanu, sem videl, kaj vse je naredil za svoje ljudi v okolici ašrama, kaj je storil na področju šolstva in zdravstva na tem območju in mislim, da je kot človek res vreden vsega spoštovanja. Po prihodu v ašram nas je vse tri povabil k sebi in v kratkem pogovoru sva mu morala z Matejem povedati kaj vse sva doživela v puščavi, o najinih splošnih vtisih o Indiji. Eno noč sva prespala, naslednji dan pa smo vsi trije odleteli iz Jodhpurja preko Mumbaja v Keralo.
Kerala – monsun, prijazni ljudje, Stalin in kopanje slonov
Teh devet dni v Kerali pa nismo samo poležavali pod palmami na brezmejnih peščenih plažah. Odšli smo v zavetišče slonov, kjer smo na vhodnih vratih trčili ob napis »monday holidays«, nato smo se odpravili v botanični vrt in lejga zlodja spet »monday holidays«, ja in tam smo bili v ponedeljek. Kljub temu smo v zavetišču za slone vstopili skozi prva odprta vrata, ki smo jih našli. Zadaj sta se med palminimi drevesi pasla dva slona. Z Vesno sva začela fotkati kot nora, kar naenkrat pa so iz vseh vetrov pritekli pazniki in nas glasno podili stran. Pojma nisem imel zakaj, zunaj pa so nam v tišjem tonu in bolj prijazno povedali, da se beštiji za ograjo zdravita zaradi agresije. Debelo sem pogoltnil slino, ko sem pomislil, kaj bi takšna štiritonska kolosa lahko storila z nami. V drugi polovici ponedeljka smo se nato potepali najprej po Kočiju, sledila pa je še največja zanimivost, sprehod po ribji tržnici, kjer sem padel v fotografski trans. Motivi ribičev so se vrstili kot po tekočem traku in z lahkoto bi ostal na tistem prostoru par dni. Vesna se je šla nekaj dni potem na oftalmološki inštitut v Ernakulam pozanimat koliko stane operacija oči, privoščili smo si pa tudi tri ure čiste nirvane na križarjenju s čolnom po »backwaters«, zalednih sladkovodnih kanalih, kjer smo ob počasni, ležerni vožnji s čolnom po brezmejnih kanalih opazovali tamkajšnje življenje. S težkim srcem, smo se poslovili po devetih dneh od družine, Anoopa in od Kerale in odleteli nazaj v Mumbaj.
Mumbai – vzhodno spogledovanje z Zahodom, kontrast med revščino in bogastvom
Zadnja dva dni smo si vzeli za ogled največjega indijskega mesta in četrtega največjega mesta na svetu, ki ima, po članku v Mumbai News, že več kot dvaindvajset milijonov ljudi. Je pravi konglomerat slumov, kjer prebivajo reveži, in metropole iz jekla in stekla, kjer so doma bogati Indijci, svetovne banke, korporacije… Preplet vsega je fenomenalen. Na vsakem križišču stojijo berači, ki hočejo money, money, food, food, mimo njih pa se vozijo mercedesi, BMW-ji, porscheji s temnimi šipami. Na eni strani uboštvo in gorje, na drugi strani brezbrižnost in ležernost. V Mumbaju smo takoj začutili razliko med moderno in tradicionalno Indijo. V Leopold cafeju smo prvič na svoji poti videli, kako mlade Indijke pijejo pivo v družbi z zahodnjaki, tu so se pari držali za roke in se poljubljali, tradicionalne sarije in široka oblačila so zamenjale tesno oprijete kavbojke in preozke majice… saj ne, da ne bi ugajalo očem, vendar, to ni bila tista Indija, s katero smo se prej srečevali cel mesec.
Prvi dan v Mumbaju smo začeli z ogledom Mahalaxshmi dhobi ghata, največjega pralno–sušilno–likalnega stroja na svetu. Tu si v 1026 bazenih s kamni na katerih perejo perilo za mumbajske hotele in bolnice, pa tudi za običajne ljudi služi kruh približno 7000 ljudi. Delo v ghatu je nevetjetno organizirano. Vsak dan tu na roke operejo, posušijo in po večini z likalniki na žerjavico (videli smo le malo električnih) zlikajo na tone perila. Natančnost je tako presenetljiva, da se ne izgubi ali zameša skoraj nič perila ali posteljnine. Skozi ghat nas je vodil pralec, ki nas je najprej ustavil in prepovedal pot skozi prostor z bazeni, ko pa sem iz žepa potegnil 100 rupij mi je na stežaj odprl vrata.
Naslednja postaja je bila Gate to India, veličasten slavolok, postavljen leta 1911 v počastitev prihoda angleške kraljice, Taj Mahal, mumbajski hotel in Leopold cafe, ki sta bila med drugim tudi tarči terorističnih napadov leta 2008. Od tedaj naprej so vse znamenitosti in posebnosti namenjene širšim množicam v Indiji strogo varovane.
Bili smo tudi na Victoria railway
station ali Chatrapati Shiwaji terminus, čudoviti železniški postaji pod okriljem UNESCA, kjer plima in oseka ljudi naraščata in upadata z vsakim novim prihodom vlaka. Vrvež je neverjeten in pojem milijonska metropola šele tu dobi svoj pravi pomen. Naslednji dan, v nedeljo, smo začeli svoje potepanje na Juhu beach, plaži, ki je zelo znana, saj se na njej ob nedeljah zbere tudi več milijonov ljudi, toda… Tu smo doživeli svoje največje razočaranje v Indiji.
Vajeni umazanije, odpadkov in vse vrste druge nesnage, ki smo jo videli po Indiji, smo vkorakali proti Juhu beach. Že od daleč mi je postalo jasno, da se bodo vsi naši upi razblinili kot milni
mehurček. Juhu beach je bilo namreč najbolj neurejeno smetišče, kar sem jih kdajkoli videl v življenju. Morje, nekakšna črna brozga, je butala ob obalo, na kateri se je nahajalo na tone odpadkov vseh vrst izvora. Dobesedno se nam je obračalo v želodcih in prva misel je bila, kaj hudiča sploh ti ljudje, ki so trumoma prihajali, sploh tu počnejo. Nič nam ni bilo jasno in kar hitro smo pobrali šila in kopita.
Naslednji dve uri smo iskali lokal, kjer bi dobili pico, našli smo ga 200m stran od Juhu beach, po vsaj 70 prevoženih kilometrih, nato pa je voznik taksija Vesno odpeljal v Ganesha tempelj. Z Matejem sva sklenila, da je templjev dovolj in sva se medtem raje zunaj preizkušala v street fotografiji. Ko sta se Vesna in šofer duhovno zadovoljena vrnila iz templja, smo se odpravili nazaj proti hotelu. Pot nas je vodila mimo urejenega Worlijskega nabrežja. Šofer nas je vprašal, če bi se želeli ustaviti. Seveda smo se želeli. Tu je bila stvar povsem drugačna kot na Juhu beach. Urejeno, široko betonsko nabrežje, množica ljudi, ki je vidno naraščala vsakih pet minut, nas je posrkala vase. Tu bi lahko ostali cel dan. Žal je bilo tudi do sončnega zahoda predaleč, saj smo morali še nazaj v hotel, kjer je bilo treba spakirati stvari in se pripraviti za pot proti domovini.
Indija – sprejeti jo je potrebno takšno, kot je, revni a vseeno bogati ljudje …
Kaj povedati o Indiji na hitro. Razumem tiste, ki jih je izpljunila, razočarala in se tja ne želijo več vrniti. Če je nisi pripravljen sprejeti takšne, kot je, je bolje ostati doma. Zgodbe o posilstvih so stvarnost Indije, ki šteje milijardo in dvesto milijonov ljudi, prav tako pa so te zgodbe tudi stvarnost Amerike, Evrope, Slovenije… Vsak dan lahko preberemo in slišimo v medijih vse vrste negativizmov o Indiji. Držijo. Ampak dogajajo se tudi drugje, pa niso pol toliko »napihnjene«. Trenutno je na medijskem udaru Indija. V Indiji dejansko ni nobene okoljske zavesti. Odpadki in nesnaga so prisotni domala vsepovsod in za nas »civilizirance« je lahko to nesprejemljivo….
Pa kljub vsemu… nas tri je Indija objela z rokami vseh milijonov bogov, ki jih premore. Prava ayurveda Indije so ljudje. Revni, a vseeno bogati. Večina nima nič in hoče to deliti s teboj. Če bi želel opisati vse, bi moral opisovati tudi ljudi. Vodiča Pankača v Varanasiju, čigar ime je znala napisati komaj mama, ko jo je šel vprašat (njemu to nikakor ni uspelo), vodiča Cool Rahula, ki nama je z Matejem v Jaisalmerju razkrival zakonitosti kast in indijske družbe, pa dogovorjenih porok, ki jih zahodnjaki obsojamo, mladi Indijci pa spoštujejo, ker spoštujejo svoje starše. Seveda so naša razmišljanja potekala ob steklenici cerveze (piva po špansko), kot ga je imenoval. Pa taksista Agriwala, ki me je v Khajurahu objel kot brata ob slovesu. Tu je bila tudi Vesnina sestra Ranjana v Agri, lastnica homestaya, ki nas je komaj spustila od sebe, dva
pripadnika jainistične vere, ki sta na letališču v Mumbaju Mateju razložila, da
bo videl obličje boga kadarkoli bo pogledal mamo v obraz. Če ne verjame, da ima
mama božje obličje, pa naj devet mesecev nosi pet kilogramski kamen privezan
okoli pasu in videl bo, kaj je še pred njegovim rojstvom storila zanj,
prodajalec preprog iz Kašmirja, ki nas je po petnajst minutnem pogovoru povabil
na dom svoje enainpetdeset članske družine v Srinagar, pa seveda naša krščanska »žlahta« v Kerali, družina prečudovitih ljudi, ki nas je gostila devet dni, na koncu pa nam skoraj niso hoteli napisati računa za bivanje. Vrnite se še, naslednjič boste plačali samo vozovnico, bivanje boste imeli zastonj, je dejal Anoop, ki vodi homestay. Najtežje
je bilo prav slovo od njega na letališču v Kočiju, kamor nas je pospremil. To je pravi obraz Indije in kdor ga ne začuti, kdor ima samo dvoje čutil, vid in voh, tega Indija izpljune in je noče nikoli več videti.Spoznali smo tudi kopico popotnikov in popotnic skozi indijski prostor in čas. V kratkih kontaktih smo izmenjali gigabajte podatkov o poti, o svojih lastnih deželah, sledila so povabila, se vidimo pri nas doma. Iskreno upam, da kdo od njih pride… Vsi trije bi radi čimprej nazaj. Naslednjič v Kašmir in obvezno nazaj v Keralo… Pogledat, kaj počne naš Ivan. 🙂
Avtorji: Uroš, Vesna in Matej
