Začetek, vznemirjenje, povišan pritisk… Vse to so simptomi, ki jih človek doživi pred potovanjem. Pa ne kar pred kakršnimkoli, ampak pred znamenitim potovanjem v Afriko! Safari, Serengeti, o tem sem poslušala že kot otrok; afriško sonce, divjina v srcu…
Čaka nas dolga pot
6. februarja 2021 smo krenili na pot in se s kombijem odpeljali iz Ljubljane do Milana. Imeli smo zelo razgledanega šoferja, ki je znal povedati vse, kar se dogaja na mejah, v italijanskem gospodarstvu, o letališčih in situaciji v zvezi s korono. Po 5 urah vožnje smo prispeli na letališče, ki je bilo na moje presenečenje – ali pa tudi ne – povsem prazno.
Počasi smo se prebijali čez vse formalne zadeve in seveda uslužbenci niso mogli iti preko tega, da nas ne bi povprašali o korona testih. S ponosom smo pokazali svoje negativne teste, potlej pa smo se končno vkrcali v letalo in se podali proti Rimu, nato pa od tam naprej proti Etiopiji.
Preko Zanzibarja do končne točke
Let je trajal šest ur in zjutraj smo pristali v Adis Abebi, glavnem mestu Etiopije. Vstopili smo na letališče in ugotovili, da smo že malo bliže ekvatorju – sklenila sem, da se bom raje preoblekla v poletna oblačila. Nekaj časa smo pohajkovali po letališču, potem pa vstopili v naslednje letalo, ki nas je popeljalo – ne do Kilimandžara, kamor smo bili namenjeni – ampak najprej do Zanzibarja, po besedah tistih, ki so že bili tam, rajskega otoka s palmami.
Ko smo pristali na Zanzibarju, nas je močno zatreslo, potniki pa so ob pogledu na prijeten in topel otok začeli ploskati. Zelo veliko je bilo čeških in slovenskih turistov. Letalo se je skoraj spraznilo, in če bi imela svobodno voljo, bi se tudi jaz z veseljem izkrcala kar tu. Morje, plaže, sonce, kaj bi lahko bilo še boljšega. Ker pa sem si obljubila, da tokrat ne bom trmasta in povzročala težav, sem skupaj z mojimi kolegi – naj omenim, da nas je bilo pet: mami, brat David, mamina prijateljica Nataša ter njena navihana in prikupna hči Sanja ter na koncu še moja malenkost – pridno počakala na letalu. Vsi izmučeni od dvodnevnega potovanja smo s težkim srcem pričakovali našo končno postajo.
Prvi vtisi
Po eni uri leta smo jo dočakali in to je bilo najbolj mično grajeno letališče, kar sem jih v življenju videla – Kilimandžaro. Majhno, skromno, z rožami na vhodu. Naenkrat sem začutila pot na telesu – seveda, saj smo prišli v tropske kraje. Na letališču smo že spet morali čez vse formalnosti, najbolj smešno pa mi je bilo, ko sem zagledala plakat, s katerim opozarjajo na simptome ebole – kazalo je tudi, da dobiš rdeče pike po telesu, tako da me je precej spomnilo na norice. Očitno ni korona edina kraljica med boleznimi. Pobrali smo svoje kufre in se z navdušenjem zapodili v nov svet.
Na izhodu nas je že čakal naš šofer – Charles, ali po naše Čali. Čeprav nas je zelo dolgo čakal, nas je sprejel z velikodušnostjo in takoj poskrbel, da smo se v njegovi družbi odlično počutili. Zunaj so mi najprej vzbudila pozornost krasna drevesa, s prelepimi oranžnimi cvetovi – kako lepo bi bilo plezati po njih. Čali nas je vkrcal v džip – Nataši se je prav zares zdelo, kot da se vkrcavamo na ladjo, avtomobilski motor je namreč imel podoben zvok.
Voznik nam je pred odhodom in začetkom naše avanture povedal dvoje: prvič, da je zdaj za vse poskrbljeno in da se bomo z njim imeli odlično in drugič, da če kaj rabimo, naj mu samo povemo. Tako prijaznost še v Prekmurju težko doživiš. Zabrnel je motor in naš avto je bil že na poti do Arushe, kjer je bil situiran naš prvi hotel. Komaj smo krenili, pa smo se že soočili s prvim presenečenjem: v Tanzaniji se vozi po levi strani, tako kot v Angliji in Avstraliji.
Vožnja do Arushe je trajala slabi dve uri. Ta čas smo porabili za to, da smo Čalija povprašali o vseh značilnostih in navadah v Tanzaniji. Povedal nam je, da tu živi 60 mio. ljudi, in ko smo ga vprašali, zakaj imajo na letališču sliko predsednika, je povedal, da jo imajo skoraj povsod, saj je zelo priljubljen. John Magufuli je ta veliki mož.
Na poti smo ob cesti opazili tudi nekaj kolib, trgovin, stojnic in ogromno ljudi. Vse se dogaja ob cesti, eni prodajajo na stojnicah, drugi samo posedajo in se pogovarjajo, tretji – in teh ni malo – se v parih vozijo na motorju, tako da je življenje kar pestro in dvomim, da kdo trpi zaradi osamljenosti. Opazovali smo tudi naravo – zelenje, palme, bananovce. Za nas je bilo vse zanimivo, ker smo to videli prvič v živo. Popolnoma v nasprotju z mojimi predstavami je bil naš hotel v središču mesta in vsega dogajanja. Mesto je precej zanemarjeno, edino naš hotel je štrlel iz tega kot nekaj, kar spominja na Evropo. Skočili smo pod prho in po večerji z vsemi temi lepimi vtisi odšli spat.
Safari
Prvi dan smo se seveda podali na safari. To je bilo za vse prvič, tako da nismo vedeli, kaj pričakovati. Ustavili smo se še v lični trgovini, kjer sem kupila razglednice. Afričani so nas gledali tako, kot da smo z drugega planeta. Ko so nas spustili v park, je voznik naznanil, da imamo zadaj v skrinji poleg vode tudi vino in da turisti, kadar vidijo kako zanimivo žival, po navadi nazdravijo. Dobili smo srebrne kelihe in se že pripravljali na slavje.
V vznemirjenju smo opazovali okolico in prva žival, ki smo jo zagledali, je bila levinja v daljavi, leno zleknjena na skali. Pod drevesom smo ugledali malo manj prijeten prizor, dve mrtvi antilopi, plen levinje. Tako je to v naravi: eden živi, drugi umre.
Odpeljali smo se dalje. Tokrat sem oživela jaz, ko sem zagledala žirafe. Opazila sem, da se samci razlikujejo od samic, poleg tega, da so malo večji, imajo tudi drugačen vzorec: temnejše lise. Nato smo ugledali najtežjo kopensko živa na svetu – slona.
Kasneje smo opazili še surikatam podobne živali, pumbe (podobne divjim prašičem), antilope in zebre. Bilo je čudovito! Širna savana, svoboda, nikjer nikogar. Kot se spodobi za kralje, smo z džipom zapeljali do postojanke, kjer nam je šofer pogrnil mizo in v hipu je bilo vse pripravljeno – kot pri mizici pogrni se. Serviral nam je afriško kosilo in jedli smo kar sredi savane. S sosednje mize je opica ravno ukradla banano, turistka pa se je le smejala.
Raj na zemlji
Potem smo prišli v resort, ki je naravnost čudovit! Imenuje se Bugenvilija, imenovan po plezavi lepotici (rastlini), ki izvira iz Brazilije. Poleg protokola z razkuževanjem rok je protokol postala tudi postrežba s sokom ob prihodu v kateri koli lodge. Izpolniti smo morali formular, potem so nas pospremili do prelepih hišk, v katerih smo preživeli noč. Vsi lahko uganete, zakaj mi je bil ta resort najbolj pri srcu. Ker smo po dolgi vožnji v vročini prispeli do kraja, kjer je bazen. Neverjetno. Zunaj vse vroče, ljudje na ulicah skromno živijo, mi pa smo bili v varovanem lodgu, polnem rastlinja in z bazenom.
Prvič sem v živo doživela take razlike v standardu. Ker sem po srcu in tudi sicer difovka, sem se nemudoma spravila v kopalke in skočila svoji ljubezni – vodi – naproti. Po pol leta plavanja na suhem – ker so na faksu zaprli bazen, mi pa smo imeli plavanje kot predmet in smo potem lahko vadili le doma na suhem – sem končno okusila normalen bazen, brez kakršnih koli koronskih zadržkov.
Pogledala sem v nebo in se spraševala, kaka sreča je to, kako to, da nisem že prej odkrila takega raja. Zmračilo se je, tema in kolegi so me z velikim naporom spravili iz bazena na večerjo. Tega, kar sem potem videla, sploh ne morem opisati. Afriško kulturno in zelo estetsko sobano z mizami so dopolnili še lepše urejeni natakarji in natakarice. Da ne pozabim omeniti, hrana je bila božanska. Še bolj pa je bila božanska naša hiška, v kateri smo spali.
Ngorongoro – na obisk k Masajem
Pred nami je dolga vožnja – Ngorongoro in nato še znameniti Serengeti – kar dve muhi na en mah. Ob vstopu v park Ngorongoro je okoli parkiranih džipov mrgolelo opic, malo manjših kot so šimpanzi. Šofer nas je opozoril, naj pazimo svoje stvari, ker so opice zelo kradljive. Na srečo nam niso ukradle ničesar.
Krenili smo po rdeči cesti in se podali na obisk k Masajem. Najprej so nam zapeli nekaj tradicionalnih pesmi, potem pa pokazali ženitveno ceremonijo. Hodili so en za drugim, spuščali čudne glasove in vmes poskakovali. Celo David se jim je pridružil in punce smo bruhnile v smeh.
Tako so ga sprejeli medse, kot bi ga posvojili. Potem so tekmovali med seboj, kdo višje skoči. Ta bo namreč dobil nevesto, saj s tem izkazuje moč, ki jo potrebuje, ko bo v divjini iskal novo bivališče in se morda moral spopasti z divjo živaljo. Ja, pri njih je življenje precej resno in včasih tudi kruto. Kljub temu pa smo izvedeli, da povprečno živijo 115 do 120 let, kar je neverjetno.
Jedo samo meso svojih ovc in krav ter pijejo njihovo kri in mleko; da se razstrupijo od vsega mesa, pa iz dreves pijejo zdravilne sokove, obogatene z minerali. In da ne pozabim omeniti, ves čas hodijo. Saj veste, kako pravijo, zdrav duh v zdravem telesu.
Da pa se nismo smejali samo na Davidov račun, so medse povabili tudi nas, ženske, in nam nadeli posebne verižice (ovratnike). Tudi me smo skupaj z domačinkami malo poskakovale, nato pa hodile v koloni in dvigovale ramena tako, da so verižice poskakovale. Očitno pri njih vse skače.
Potem nas je vodič popeljal še do šole – majhna koliba – ki jo obiskujejo otroci, stari od štiri do šest let. Naučijo se angleško in svahilsko abecedo in nekaj števil. Prišel je čas za sloves in podarili smo jim še nekaj dolarjev. Ko sem mislila, da je bil to vrhunec našega dne, sem se zmotila. Čez pol ure smo zagledali veliko ploščo z napisom Serengeti.
Najbolj znan in opevan afriški park – Serengeti
Najbolj znan in opevan afriški park. Serengeti pomeni endless oz. neskončen. To sem v naslednjih nekaj urah vožnje tudi spoznala. Gledaš, kje boš videl kako žival, ljudi ali vas, pa kar ničesar. Samo brezmejna ravnina, porasla s savansko travo.
Tu pa tam je kak osamel slon. Vodič nam je razložil, da pri slonih samci, ko ostarijo in se ne počutijo več koristne za skupino, kar odidejo v samoto. Pri nobeni drugi živali ni tako, vse se držijo v skupinah. Ko smo že mislili, da ne bomo videli ničesar in ugotavljali, kaj sploh počnemo v tej širni pokrajini, je naš vodič nenadoma postal vznemirjen, govoril je nekaj v voki toki in zavil na brezpotje.
Postali smo pozorni in nenadoma so se okoli nas znašli še drugi džipi. Gledamo in gledamo, pa ni bilo nič. Čemu vse to? Tako smo se še nežno premikali in opazovali, nakar zagledamo zvezdo našega popoldneva – leoparda. Bil je manjši kot sem pričakovala, izvedeli smo, da je to samica. V resnici se mi ni zdela nič posebnega, a očitno drugi niso bili enakega mnenja. Naenkrat se je na mestu zbralo deset džipov, vsi smo odprli strehe in kot surikate smuknili na plano. Eden je bil celo tako zagrizen, da je splezal na streho in od tam kot pravi fotograf z budnim očesom sledil naši lepotici.
Ko smo se je nagledali, smo odbrzeli do našega naslednjega hotela. Spraševala sem se že, ali bo imel bazen, ko sem pred seboj zagledala šotore in to kar sredi divjine. No, to pa je bilo presenečenje. Ker je Sanja vse organizirala, jaz nikoli nisem imela pojma, kje bo naša naslednja postojanka in v kateri park se bomo odpravili. To je bil poseben čar. Po celodnevni vožnji sem si hotela pretegniti noge in odskakljati malo naokrog, da se razgledam, a so me pri tej ideji nemudoma zatrli. Če greš naokrog, posebno ko je že mrak, si zlahka plen lačnih živali. Ker je življenje prelepo, da bi ga tako hitro končala, sem se raje odločila, da ne bom izzivala in se raje razmigala kar v šotoru. Osebje nas je spremilo do šotora, nad katerim sem bila prav navdušena! Vem, že spet, ampak kaj, ko je pa to res. Predstavljala sem si, da sem indijska princesa.
Postelje, pokrite z mrežami in v afriških vzorcih, čista, po evropskem slogu narejena kopalnica in starinska pisalna miza, primerna za pisanje pustolovskih romanov ali le ljubezenskih norčij. Postregli so nam z dobro večerjo in utrujeni smo utonili v spanec.
Nadaljevanje potopisa si lahko preberete tukaj >>
Avtorica članka: Lana Kovačič
