V prejšnji številki ste lahko prebrali prvi del potovanja po Afriki v času korone in izvedeli vse o prvih dneh popotovanja. Tokrat pa preberite, kako se je potovanje nadaljevalo in kaj vse smo še doživeli v Afriki.
Nazaj proti Ngorongoro parku
Naslednje jutro je bilo prav zanimivo opazovati, kako se narava prebuja. Videla nisem nobene živali, opazovala sem le travo in drevesa. Nekako sem čutila, da se vse skupaj prebuja. Odšli smo na zajtrk, ki ni bil nič manj kraljevski kot dotlej. Odpeketala sem do šotora, pobrala svoje kufre in se napotila proti džipu. Hitro smo se odpravili, pa ne naprej, temveč nazaj. Vračali smo se proti Ngorongoro parku in naši Bugenviliji.
Najprej smo si v Serengetiju ogledali še nekaj živali, med njimi je bila skupina antilop, kot smo videli, so bile same samice in en samec. Čudili smo se, potem pa nam je Čali razložil, da te živali živijo v poligamiji, torej, da ima en samec 50 samic. Videli smo še par žiraf, slonov, leoparda, 7 levov – med njimi tudi prikupne mladičke. Ob vodi so se šopirili moji ljubljenci flamingi – kar je čudno, glede na to, da sem kot majhna sovražila roza barvo; v vodi pa orjaški in zamaščeni nilski konji.
Potem je sledil najbolj vznemirljiv in zanimiv del našega popotovanja. Pred našimi očmi je potekala migracija živali – na tisoče – ne hecam se – gnujev (bivolom podobnih živali), ki jim sledijo zebre.
Za vse punce v našem džipu so zebre najljubše živali, jaz pa ostajam pri flamingih, ker so lepi in elegantni. Kako te zebre tečejo – samozavestno poskakovanje in miganje z zadnjico – prav posrečene živali. Nekatere so kar stale na cesti kot krave v Indiji. Naš šofer jih je spodil z džipom, a se hkrati prizanesljivo smehljal.
Mladički zeber so bili najbolj prikupni. Ulegli so se na cesto in se povaljali, nato, ko se je džip preveč približal, pa hitro odcepetali. Nismo se mogli upreti ljubečim vzdihljajem, celo David se je raznežil. Najboljša stvar, ki smo jo videli, pa so bili levji mladički, zleknjeni na drevesu eden zraven drugega, kot da jih ne briga za cel ta svet.
Smeh je pol zdravja
Ker pa je vsa okolica tako naravna in neokrnjena, to velja tudi za ceste. Tresli smo se kot nori in na vsake toliko malo poskočili. Očitno smo se nalezli masajskega duha. Od veselja nad videno migracijo in sproščujočim potresavanjem džipa smo se začeli noro smejati. Seveda mora Sanja vedno premikati meje in se je želela izven džipa fotografirati z živalmi. Čali tega sprva ni dovolil, ob vztrajanju pa je le popustil. Včasih moramo ženske pač vztrajati, da dosežemo svoje.
Sredi dolge vožnje se je džip spet ustavil, tokrat je moral na potrebo naš šofer. Sanja je že razmišljala, kako bi v tem času ona skočila za volan in odpeljala brez njega. To smo mu seveda tudi povedali in res se je smejal nad našo hudomušnostjo. Po dolgi vožnji, med katero smo prečkali park Ngorongoro, smo prispeli v Bugenvilijo, kjer smo že enkrat spali.
Ogled kraterja Ngorongoro
Cilj naslednjega dneva je bil ogled notranjosti kraterja Ngorongoro, prej smo se vozili le po njegovem robu. Čakal nas je torej strm spust do nižin. Krater leži na nadmorski višini 1800m, kar je, če primerjamo s Slovenijo, precej visoko.
Značilnost tega območja, katerega površina obsega 8000 kvadratnih kilometrov, je, da različne živali živijo v sožitju in se od tam nikoli ne selijo. Tam imajo ugodne razmere, dovolj hrane in vode, tako da ni potrebe po selitvi. Ker je krater okrog in okrog omejen z masivnimi stenami, je tudi težko priti iz njega.
Velikih 5
Naš cilj je bil naslednji – do zdaj smo videli že štiri od velikih pet: slona, leoparda, bivola in nilskega konja. Manjkal nam je samo še nosorog. Kot surikate smo spet dvignili streho in v roke vzeli daljnoglede. Nič nismo videli, potem pa nam je Čali s prstom pokazal eno pikico v daljavi in trdil, da je to nosorog. To pa je sokolje oko, bi rekel David. Vsi smo s strastjo pograbili svoje daljnoglede in se mučili, da bi ugledali to čudo. Po nekajminutnem naprezanju se nam je posrečilo. V daljavi smo zagledali sivo žival, ki se zelo počasi premika. Odpeljali smo se do jezera, v katerem je mrgolelo nilskih konjev.
Ker je deževalo, smo kosilo pojedli kar v džipu. Potem smo se odpeljali v zelo luksuzen resort s pogledom na jezero Eyasi. Spet smo bivali v hiškah, med katerimi se je bohotil mehiški vrt – kaktusi. Spoznala sem zelo zanimivega vodiča, ki nas bo naslednji dan peljal k dvema plemenoma. Lahko bom streljala z lokom. Komaj čakam!
Spoznajmo Bušmane
Startali smo iz lodga Lake Eyasi in se z zelo zabavnim vodičem odpeljali do dveh plemen. Najprej smo kupili sulice, ki smo jih kasneje odnesli k Bušmanom.
Ko smo prišli k prodajalcu sulic, so še vsi spali, potem pa se je vodja končno zbudil in nas pozdravil. Vodič mu je povedal, da naslednji dan ob treh zjutraj pride še ena skupina turistov kupit sulice. Zato je moški zatrdil, da bo naslednjo noč raje spal kar zunaj, da ne bo česa zamudil. Potem smo se odpeljali k Bušmanom. Doživetje z njimi je bilo neverjetno in nepričakovano. Z njimi smo odšli na lov, z lokom so ustrelili dve opici.
Sledili so nam tudi psi. Ker ulov ni bil dovolj velik, da bi ga nesli k ženam, so ga sklenili pojesti kar sami. Na poti do vasi smo se ustavili, zakurili so ogenj in opico malo popekli ter skoraj surovo pojedli. Vodič nas je izzval, če želimo tudi mi malo poskusiti, še posebno mene je ves čas spodbujal, jaz pa sem se seveda le kremžila. Uboge opice. Po vrnitvi v vas so nam odplesali še poročni ples.
Potem smo želeli izvedeti, koliko je njihov šef star. Vodič ga je vprašal v njihovem jeziku. Ko mu je šef odgovoril, se je vodič začel smejati in rekel: That doesn´t work. Šef je namreč rekel, da je star sedem let, kazal pa jih je okoli 40. In naj ne pozabim omeniti, da Bušmani živijo le 45 let, kar je verjetno posledica njihove pretežno mesne prehrane – živali v divjini so lahko okužene, pijejo umazano vodo in neprestano kadijo neko listje z dreves. Tako so večino časa zadeti in veseli. No, če pa ni to cilj življenja, potem pa tudi ne vem.
Moram reči, da ko smo šli na lov in ko so streljali s tistimi puščicami, je bilo tudi mene strah, da me ne bo kdo po nesreči zadel, zato sem se lepo skrivala za Davidovim hrbtom in ga rinila naprej pred sabo kot poskusnega zajčka. No, treba je povedati, kako Bušmani živijo. Moški in fantje se vsako jutro dogovorijo, kdo bo šel na lov. Plen potem prinesejo v vas. Če lov ni bil uspešen, gredo ženske popoldne nabirat sadeže.
Je pa nevarno, če bi turisti kar sami po svoje zahajali k Bušmanom. Naš vodič jih pozna in gre včasih za dva meseca živet z njimi, tudi naš prihod je napovedal in rekel, da smo tudi mi lovci, ki se od njih želimo učiti, kako čim uspešneje loviti. Ko smo na robu vasi spet zagledali naš džip in zvestega voznika, smo si vsi oddahnili. Če smo pri Masajih želeli svoj obisk še malo podaljšati, smo se tokrat kar pognali proti džipu.
Zatem smo se odpeljali k “bolj civiliziranemu” plemenu – kar v primerjavi z Bušmani res ni težko. Ti so nam pokazali, kako izdelujejo zapestnice iz brona. Tudi sama sem se preizkusila v stiskanju meha, s čimer se ustvari višja temperatura ognja. Vsi so mi ploskali.
Naše potovanje smo zaključili v hotelu, v katerem smo spali tudi prvo noč. Neverjetno, koliko stvari se je zgodilo in kaj vse smo doživeli in videli v teh par dnevih.
Avtorica članka: Lana Kovačič
