Srednjeveška Siena
Naše druženje se je pričelo 30. 05. 2016 zjutraj in cilj tega dne je bilo mesto Siena, kjer smo ostali tri dni. Po vožnji je popoldne prav prijal sprehod po sienskih ulicah. Mesto, ki je zaradi svoje srednjeveške in gotske arhitekture uvrščeno na UNESCO-v seznam svetovne kulturne dediščine, ti jemlje dih na vsakem koraku. Do središča mesta Piazze del Campa smo se sprehodili skozi Porta Ovile in takoj smo se znašli v prepleteni mreži ozkih uličic, ki se vse končajo v Campu – polju pahljačaste oblike. Le-to je razdeljeno na devet dobro vidnih manjših polj, ki simbolizirajo svet devetih, ki je vladal srednjeveškemu mestu. Stavbe okoli glavnega trga predstavljajo zlato obdobje mesta med letoma 1260 in 1348. Tega leta je mesto prizadela kuga in umrla je tretjina prebivalstva; 200 let kasneje pa je mesto bilo poraženo s strani Firenčanov, ki so zatrli mestni razvoj in tako je Siena ostala takšna, kot je – zamrznjena lepotica. Danes v njej prebiva od 280.000 do 300.000 prebivalcev. Na sami Piazzi del Campi stoji znameniti vodnjak Gaia, okrašen s kipi. Ne smem pozabiti omeniti sienske gotske katedrale, ki je ena izmed najveličastnejših v Italiji.
Čudovite barve južne Toskane
Pot nas je naslednji dan vodila na jug Toskane, do kraja Castelnuovo del Abate, ki se ponaša z najstarejšim samostanom na tem območju, Sveti Antimo, ki izvira iz 9. stoletja. Od samostana smo se nato sprehodili med znamenitimi toskanskimi grički, na vrhu katerih stojijo zapeljive hiške, obdane z vinogradi. Dih jemajoči pogledi na katerokoli stran si se obrnil. Sprehod smo končali v Montalcinu, znanem po pridelavi rdečega vina – Brunello. Degustacija je bila obvezna. Popoldanske urice smo v Sieni izkoristili za raziskovanje in odkrivanje novih lepot tega prečudovitega mesta.
Pogled proti samostanu Sveti Antimo.
Tudi v sredo smo se odpeljal na jug Toskane in sama pot je spet hitro minila ob opazovanju te sanjske pokrajine. Namesto sončničnih polj smo velikokrat naleteli na pšenična polja z makom, ki te s kombinacijo rdeče-zelene barve nikakor ne pustijo ravnodušnega. Gerfalco je nekdanje rudarsko naselje, omenjeno že leta 900, in tukaj smo začeli naš vzpon na 1060 m visok vrh Le Cornate. Kljub občasnim ploham in deževnim kapljam, ki so nas vseskozi spremljale na potepu, smo vrh osvojili in imeli srečo, da smo ujeli pogled na Ligursko morje, Elbo in Piombino.
San Gimignano in Firence
V četrtek smo zapustili Sieno in se odpeljali proti San Gimignanu in Firencam. Da si ne bi vzeli časa za ogled teh dveh biserov, bi bila velika napaka. Nad San Gimignanom sem bila sama izredno navdušena. Tako kot Siena je tudi to mesto na UNESCO-vem seznamu svetovne kulturne dediščine. Na potepu po njegovih uličicah dobiš občutek, da je čas obstal. Mesto stolpov – od prvotno 76 jih je danes 14 – najbolje vidiš in doživiš s katere od razglednih točk, na katero se je vsekakor modro povzpeti. …Ker ti zastane dih in obnemiš… Trg s katedralo, vodnjaki, uličice, kjer ponujajo razne italijanske kulinarične dobrote, ti narišejo očarljiv nasmeh na obraz. Imela sem občutek, da se v tem mestu tudi turisti zlijejo s samim mestom in se v njem porazgubijo ter skušajo občutiti ta utrip, s katerim živi San Gimignano.
Ko smo se čez nekaj časa sprehajali po toskanski prestolnici Firence, je zame vse to izpuhtelo, saj so se množice turistov dobesedno valile po ulicah in trgih.
Ogledali smo si katedralo, ki stoji v osrčju mesta, se sprehodili prek znamenitega Ponte Vecchia – Starega mostu, nekateri smo se sprehodili še do gotske cerkve Santa Croce in po ostalih ulicah. Stari most je najstarejši v Firencah, zgrajen leta 1345, in edini, ki med II. svetovno vojno ni bil uničen. Na mostu so od nekdaj delavnice, danes predvsem zlatarske trgovine.
Monte Prado- streha Toskane
Castelnuovo di Garfagnana je kraj, v katerem smo se pripravljali na vzpon na streho Toskane – na najvišji vrh Monte Prado. Žal nam ta dan vreme resnično ni služilo in smo se po obisku koče Il Casona di Profecchia le obrnili, se vrnili v dolino ter se odločili, da se odpeljemo pogledat, kakšno je vreme ob Ligurskem morju. Okoliščine so nam dopuščale, da smo si še isti dan ogledali obmorsko mesto, pristanišče La Spezia, in se nato nastanili v kraju Aulla. Tudi La Spezia je bila mirna in »zaspana« kljub 300.000 prebivalcem, morda zaradi vremena. Nam pa je vsekakor ustrezal sprehod ob morju, opazovanje zibajočih se ladjic in občudovanje zasidranih jadrnic.
Cinque Terre
Zadnji aktivni dan, ki nas je čakal še v Toskani, je bil rezerviran za ogled in spoznavanje 18-kilometrskega pasu ob Ligurskem morju, znanem po imenu Cinque Terre. Dobeseden prevod pomeni Pet dežel, kar simbolizira 5 simpatičnih, slikovitih vasic, ki so nastale ob klifnih obalah. Ladjica nas je najprej odpeljala do zadnje vasice Monterosso, od koder smo se peš podali do Vernazze. Kakšna čudovita pot! Le-ta je speljana vzporedno z obalo, s številnimi stopnicami, z razgledi na morje, z mostički in potočki,… Vasice so med seboj povezane z železniško progo in tudi s peš potmi ter so v tem času turistično oblegane. Med vasicama Manarola in Riomaggiore je speljana »Pot ljubezni«, vklesana v skalo. Želeli smo jo prehoditi, a je zaradi višje sile bila zaprta, tako da bomo svojo »Pot ljubezni« iskali in našli kje drugje (malo za šalo). Monterosso je ribiška vasica, znana kot dragulj Cinque Terr. Vernazza se lahko pohvali z ostanki srednjeveškega gradu, Manarola je majhen zaklad v genovskem stilu, Riomaggiore pa je znana po okusnih vinih in ozkih uličicah. Corniglia je edina izmed petih vasic, ki ne leži tik ob morju, obdajajo pa jo vinogradi in številne terase. V teh petih vasicah bi lahko uživali še precej časa, a ta nas je »lovil«, zato smo se iz Vernazze z vlakom odpeljali do vasice Riomaggiore, od tam pa spet na ladjico do La Spezie.
Ob zaključku bi dodala eno misel iz knjige Killiana Jorneta Teči ali umreti: »Lahko pripoveduješ in ljudje bodo lahko videli, kar so videle tvoje oči. Lahko narediš fotografije in lahko bodo slišali, kako ptički čivkajo in sneg premika drevesne veje. Lahko vse to opišeš in čutili bodo celo veter na obrazu in vonj mokre trave. Ampak nikoli ne boš mogel doseči, da bi občutili to, kar si občutil ti, ko si bil tam.« Morda boste doživeli vsaj kanček Toskane skozi prebiranje tega prispevka – morda ne. Verjamem, da bi lahko opisala, napisala še kaj več, a tu bom končala.
