Azori – otok Sao Miguel

Azori (portugalsko Açores) so otoki vulkanskega izvora sredi Atlantskega oceana, od portugalske obale oddaljeni okrog 1500 km. Otočje sestoji iz devetih glavnih otokov in osmih otočkov, ki se razprostirajo na okoli 600 km velikem področju (zračne linije) v smeri severozahod – jugovzhod. Otoki so bili odkriti v letih 1427 (Sao Miguel, Santa Maria, Pico, Faial, Sao Jorge, Graciosa, Terceira) do 1452 (Flores in Corvo). ​Azori ležijo še bistveno dlje v Atlantiku kot bolj znani Kanarski otoki in Madeira. Prav ta izoliranost daje še poseben čar njihovim izjemnim naravnim lepotam, bujni vegetaciji in tudi kulturi, v kateri prevladuje portugalski vpliv. ​ Omenjena otočja, skupaj še z Zelenortskimi otoki in otočjem Salvages, tvorijo območje Makaronezije, ki je zloženka iz grških besed »makar«, ki pomeni »sreča«, in »nisoi«, ki pomeni »otoki« ali »blagoslovljeni otoki«. Stari Grki so s tem imenom imenovali otoke zahodno od Gibraltarske ožine.
​​

Največji otok- Sao Miguel 

Otok Sao Miguel je največji izmed devetih idiličnih otočkov arhipelaga. Šteje okrog 250.000 prebivalcev, obsega pa 759 km2 in je dolg približno 64 km in širok 14 km. Na otoku uporabljajo okrog 40 % geotermalne energije, nekaj vodne in vetrne energije, ostalo energijo pa uvažajo. Prizadevajo si k še večji samooskrbi, tudi z lokalno hrano. Število prenočitvenih kapacitet narašča, vendar so lokalni voditelji postavili mejo kapacitet do 15.000 postelj, ker želijo na otoku ohraniti usmerjenost v trajnostni, zeleni turizem. Azori so zanimivi tudi zaradi ogleda kitov in delfinov (futurizem). Ponudba je na voljo od leta 1986, ko so prepovedali lov na kite in ta atrakcija pritegne danes vse več obiskovalcev. Kljub temu želijo Azori ostati usmerjeni v ekoturizem, ki je namenjen manjšim skupinam, individualnim gostom, zato si tudi otočani načeloma ne želijo množičnega turizma.
Na otoku Sao Miguel sva uživala v ogledovanju idiličnih naravnih lepot. Na najinih trekingih sva občudovala modri ocean, ognjenike, kraterje, slapove, lagune, bujno vegetacijo.
Azori, sao miguel - avtorja slik: Renata in Silvester Mavri
Na vrhu najvišjega vrha otoka Sao Miguel, Pico da Vara, 1.081 m

Prijazna mesteca in gostoljubni domačini so naju popolnoma očarali. Kopala sva se v termalnih izvirih, poskusila mineralno vodo, si ogledala domače obrti, lokalno pridelavo čaja, sajenje ananasa, uživala v lokalni hrani … ​

Prijetno bivanje skozi vse leto

​​Na pot sva odšla v decembru, ker sva takrat imela največ časa, cene pa so še ugodnejše. Oceansko podnebje omogoča prijetno bivanje čez vse leto. Temperatura je dosegla okrog 18 – 20 stopinj Celzija, vreme je bilo spremenljivo, od jasnega, vetrovnega, meglenega do rahlega dežja in tudi naliva. Skratka, bolj pomladansko, toplo, prijetno za bivanje in predvsem odlično za trekinge. Zaradi vzdušja bi se človek kar vračal, da bi si ogledal ostale otoke in se tja kar preselil … daleč od ponorelega sveta. Otoška spokojnost in mirnost te kar posrka vase in preprosto uživaš v njihovem ritmu. Glavnina turistov otoke obišče v poletnih mesecih, kar traja do septembra. Decembra nisva srečala veliko tujcev, zato je bil stik z domačini še toliko bolj pristen. Je pa zato manj prometnih (predvsem letalskih/trajektnih) povezav, manj vodenih ogledov kitov in delfinov, čeprav so možni vse leto.

Pot sva začela s prevozom do Bergama, letela do Lizbone in naprej do Ponta Delgade. Bivala sva v hostlih in tudi kampirala. Nekaj dni sva uporabljala lokalne avtobusne prevoze, kar je posebno doživetje in omogoča neposreden stik z domačini. Ostale dni sva najela avto in otok podrobneje prečesala. Jedla sva lokalno hrano, ki je cenejša kot pri nas. Otok zaradi svojega podnebja in pridnih domačinov ponuja specialitete iz domačega mesa, mlečne izdelke, tropsko, subtropsko sadje (banane, ananas, pasijonke), domače sokove, likerje, prave čaje in celo kavo ter tobak. Vodo sva rajši kupovala. Za specialitete veljajo jedi, kuhane v termalnih vrelcih s priokusom žvepla. Midva sva se zjutraj rada usedla v kak lokalni bar, naročila kavo, čaj, rogljičke in temu dodala še hrano iz lokalne trgovine. Običajno se nama je pridružil kak vaški psiček, ki je prišel z lastnikom na jutranjo kavo in vaški klepet. Tam sva dobila tudi vse informacije, ki sva jih še potrebovala za najin dnevni treking.

Azori- avtorja slik: Renata in Silvester Mavri
Klifna obala na severni strani otoka

 

Območje ugaslega vulkanskega kraterja Sete Cidades in vulkansko jezero Furnas

Azori-kaldera- avtorja slik: Renata in Silvester Mavri
Krater in naselje Sete Cidades z modrim (Lagoa Azul) in zelenim jezerom (Lagoa Verde)

 

Prvi dan sva si ogledala največjo naravno znamenitost otoka, območje ugaslega vulkanskega kraterja Sete Cidades. Treking poteka po robu kraterja (10–15 km) ob modrem in zelenem jezeru do panoramskih točk s čudovitim razgledom v krater, na jezera in na ocean. Ves čas so naju ob poti spremljale modre hortenzije in druge cvetlice, ki cvetijo čez vse leto (hibiskus, oleander, strelicije, kale, lilije, hijacinte, pasijonke, zmajevke in tudi orhideje). Nekatere vrste orhidej so endemične na Azorih. V istoimenskem naselju sva si ogledala tipične hiše, značilno azorsko cerkev, kašče, muzej starih obrti (izdelovanje keramike, lončarstvo).

Azori-obrt- avtorja slik: Renata in Silvester Mavri
Izdelovanje in barvanje keramike na otoku je del bogate portugalske domače obrti.

Naslednji dan sva se odpravila v idilično dolino Furnas, znano po številnih gejzirjih, izbruhih vodne pare in vročega blata. Treking okrog vulkanskega jezera Furnas in na rob kraterja poteka skozi bujno subtropsko vegetacijo, kjer se srečaš z orjaškimi praprotmi (3–5 metrov), kjer se zdi, da manjkajo le še dinozavri. Poskusila sva tudi mineralno vodo z veliko železovih mineralov. Kopala sva se v termalnih bazenih Biela, v katerih ima voda 37 stopinj Celzija, stranski termalni izvir, ki ga kopalci uporabljajo le za ohladitev, pa ima 28 stopinj Celzija. Obiskala sva tudi osrednji del otoka, jezero Fogo, ki velja za enega najlepših jezer celotne Portugalske. Z roba kraterja sva uživala razgled na 270 manjših vulkanov do vulkanskega območja Sete Cidades na zahodu otoka. Z roba kraterja sva v južni smeri videla bližnji otok Santa Maria, ki je od otoka Sao Miguel oddaljen okrog 100 kilometrov. ​

Azori, ogromne praproti - avtorja slik: Renata in Silvester Mavri
Ogromne 3-5 m visoke praproti
Azori - avtorja slik: Renata in Silvester Mavri
Pogled od Lagoa da Fogo na 270 manjših vulkanov in proti zahodnemu delu otoka (Sete Cidades)

Od Ribeira Grande do Nordeste

Z avtom sva si podrobneje ogledala severni in vzhodni del otoka, od Ribeira Grande do Nordeste. Ta dan sva si ogledala proizvodnjo likerjev v Ribeira Grande, lokalno pridelavo pravega čaja (črni in zeleni) v Gorreani, se sprehodila ob čudovitih klifih do oceana ter občudovala njegovo mogočno valovanje.
Azori-Gorreana - avtorja slik: Renata in Silvester Mavri
Plantaže črnega in zelenega čaja v Gorreani

Povzpela sva se na vrh, imenovan Pico da Vara, ki je s 1.081 metri najvišji vrh otoka. Tam sva doživela zelo redek optični pojav glorijo, mavrico okrog najinih senc. Mavrica nastane okoli opazovalca na zgornji meji megle zaradi uklona sončne svetlobe pri prehodu skozi vodne kapljice, pri tem pa imamo sonce za seboj. Res neverjetno. Na vzhodu sva se peljala skozi naravni rezervat, ki je v območju Nature 2000 in med Unescovimi območji trajnostnega turizma. Zaščiteno je zaradi subtropskega deževnega gozda (laurel forest), ki ga najdemo tudi na bližnji Madeiri in Kanarskih otokih na višini od 400 do 1.200 m n. v. in je izginil z območja Mediterana v zadnji ledeni dobi (v pliocenu). Območje je zaščiteno tudi zaradi gnezdenja in prehranjevanja endemičnega ptiča azorskega kalina (azores bullfinch), ki živi le na vzhodnem delu otoka.

Azori-glorija - avtorja slik: Renata in Silvester Mavri
Glorija, redek optični pojav, ko se mavrica pojavi okrog vaših senc.

Tudi rumenoglavi kraljiček (Sao Miguel goldcrest), ki živi le na tem otoku, velja za posebnost. Gibanje tod je omejeno, tudi cestne povezave so slabe, večinoma makadamske, nekatera območja pogozdujejo s prvobitno vegetacijo. ​

Skok na južni del otoka

​Na južnem delu otoka sva si ogledala naselji Povoacao, z zanimivim živalskim vrtom (želve, papige, kanarčki, opice …), in manjše naselje Faial da Terra. Od tod sva pot nadaljevala do vasice Sanguinho, ki je sedaj obnovljena, potem ko so jo v začetku 70. let prejšnjega stoletja prebivalci zapustili. Še vedno lahko občudujemo opuščen mlin, mlinski kamen, nasade pomaranč … Pot pripelje do zanimivih dveh slapov (Salto do Prego), od koder se lahko vrnemo nazaj v vas ali treking nadaljujemo po poti navzgor skozi subtropsko vegetacijo do izhodišča poti. Zadnji dan sva obiskala nekdanjo prestolnico Vila Franca do Campo, si ogledala znamenite cerkve in občudovala tipično arhitekturo hiš, ki so zgrajene z naravnim bazaltnim kamnom (črno-bela kombinacija). Čudovite črno-bele mozaike, z naravnim kamnom tlakovane ulice in trge sva občudovala povsod v mestih, še posebej v sedanjem glavnem središču celotnega otočja Ponti Delgadi. V okolici mesta sva si za konec ogledala še nasade ananasa v rastlinjakih ter različne faze v zorenju tega sadeža. Njihov aromatični vonj in okus je nepozaben in skoraj ni primerljiv s sadežem, ki ga kupujemo v naših trgovinah. Prav tako velja za majhne, sladke banane, ki rastejo na otoku vse leto … ​​

 

Azori- ananas - avtorja slik: Renata in Silvester Mavri
V 3.000 rastlinjakih pridelajo 2.000 ton ananasa na leto, čas zorenja sadeža je 18–24 mesecev.

 

Azori- Maya - avtorja slik: Renata in Silvester Mavri
Naselje Maya, kjer so najlepše plaže.
Še mnogo je ostalo za naslednjič, da raziščeva najin otok, preden se odpraviva na raziskovanje še preostalih Azorskih otokov. ​ ​Čudovito raziskovanje vulkanskega otoka, ki pa je z malo iznajdljivosti primerno skoraj za vsak žep, priporočava tudi ostalim popotnikom.
Avtorja: Renata in Silvester Mavri
Komentirajte!
Ste že obiskali Azorske otoke? Delite z nami vaše vtise.