Največji otok- Sao Miguel
Prijazna mesteca in gostoljubni domačini so naju popolnoma očarali. Kopala sva se v termalnih izvirih, poskusila mineralno vodo, si ogledala domače obrti, lokalno pridelavo čaja, sajenje ananasa, uživala v lokalni hrani …
Prijetno bivanje skozi vse leto
Na pot sva odšla v decembru, ker sva takrat imela največ časa, cene pa so še ugodnejše. Oceansko podnebje omogoča prijetno bivanje čez vse leto. Temperatura je dosegla okrog 18 – 20 stopinj Celzija, vreme je bilo spremenljivo, od jasnega, vetrovnega, meglenega do rahlega dežja in tudi naliva. Skratka, bolj pomladansko, toplo, prijetno za bivanje in predvsem odlično za trekinge. Zaradi vzdušja bi se človek kar vračal, da bi si ogledal ostale otoke in se tja kar preselil … daleč od ponorelega sveta. Otoška spokojnost in mirnost te kar posrka vase in preprosto uživaš v njihovem ritmu. Glavnina turistov otoke obišče v poletnih mesecih, kar traja do septembra. Decembra nisva srečala veliko tujcev, zato je bil stik z domačini še toliko bolj pristen. Je pa zato manj prometnih (predvsem letalskih/trajektnih) povezav, manj vodenih ogledov kitov in delfinov, čeprav so možni vse leto.
Pot sva začela s prevozom do Bergama, letela do Lizbone in naprej do Ponta Delgade. Bivala sva v hostlih in tudi kampirala. Nekaj dni sva uporabljala lokalne avtobusne prevoze, kar je posebno doživetje in omogoča neposreden stik z domačini. Ostale dni sva najela avto in otok podrobneje prečesala. Jedla sva lokalno hrano, ki je cenejša kot pri nas. Otok zaradi svojega podnebja in pridnih domačinov ponuja specialitete iz domačega mesa, mlečne izdelke, tropsko, subtropsko sadje (banane, ananas, pasijonke), domače sokove, likerje, prave čaje in celo kavo ter tobak. Vodo sva rajši kupovala. Za specialitete veljajo jedi, kuhane v termalnih vrelcih s priokusom žvepla. Midva sva se zjutraj rada usedla v kak lokalni bar, naročila kavo, čaj, rogljičke in temu dodala še hrano iz lokalne trgovine. Običajno se nama je pridružil kak vaški psiček, ki je prišel z lastnikom na jutranjo kavo in vaški klepet. Tam sva dobila tudi vse informacije, ki sva jih še potrebovala za najin dnevni treking.
Območje ugaslega vulkanskega kraterja Sete Cidades in vulkansko jezero Furnas
Prvi dan sva si ogledala največjo naravno znamenitost otoka, območje ugaslega vulkanskega kraterja Sete Cidades. Treking poteka po robu kraterja (10–15 km) ob modrem in zelenem jezeru do panoramskih točk s čudovitim razgledom v krater, na jezera in na ocean. Ves čas so naju ob poti spremljale modre hortenzije in druge cvetlice, ki cvetijo čez vse leto (hibiskus, oleander, strelicije, kale, lilije, hijacinte, pasijonke, zmajevke in tudi orhideje). Nekatere vrste orhidej so endemične na Azorih. V istoimenskem naselju sva si ogledala tipične hiše, značilno azorsko cerkev, kašče, muzej starih obrti (izdelovanje keramike, lončarstvo).
Naslednji dan sva se odpravila v idilično dolino Furnas, znano po številnih gejzirjih, izbruhih vodne pare in vročega blata. Treking okrog vulkanskega jezera Furnas in na rob kraterja poteka skozi bujno subtropsko vegetacijo, kjer se srečaš z orjaškimi praprotmi (3–5 metrov), kjer se zdi, da manjkajo le še dinozavri. Poskusila sva tudi mineralno vodo z veliko železovih mineralov. Kopala sva se v termalnih bazenih Biela, v katerih ima voda 37 stopinj Celzija, stranski termalni izvir, ki ga kopalci uporabljajo le za ohladitev, pa ima 28 stopinj Celzija. Obiskala sva tudi osrednji del otoka, jezero Fogo, ki velja za enega najlepših jezer celotne Portugalske. Z roba kraterja sva uživala razgled na 270 manjših vulkanov do vulkanskega območja Sete Cidades na zahodu otoka. Z roba kraterja sva v južni smeri videla bližnji otok Santa Maria, ki je od otoka Sao Miguel oddaljen okrog 100 kilometrov.
Od Ribeira Grande do Nordeste
Povzpela sva se na vrh, imenovan Pico da Vara, ki je s 1.081 metri najvišji vrh otoka. Tam sva doživela zelo redek optični pojav glorijo, mavrico okrog najinih senc. Mavrica nastane okoli opazovalca na zgornji meji megle zaradi uklona sončne svetlobe pri prehodu skozi vodne kapljice, pri tem pa imamo sonce za seboj. Res neverjetno. Na vzhodu sva se peljala skozi naravni rezervat, ki je v območju Nature 2000 in med Unescovimi območji trajnostnega turizma. Zaščiteno je zaradi subtropskega deževnega gozda (laurel forest), ki ga najdemo tudi na bližnji Madeiri in Kanarskih otokih na višini od 400 do 1.200 m n. v. in je izginil z območja Mediterana v zadnji ledeni dobi (v pliocenu). Območje je zaščiteno tudi zaradi gnezdenja in prehranjevanja endemičnega ptiča azorskega kalina (azores bullfinch), ki živi le na vzhodnem delu otoka.
Tudi rumenoglavi kraljiček (Sao Miguel goldcrest), ki živi le na tem otoku, velja za posebnost. Gibanje tod je omejeno, tudi cestne povezave so slabe, večinoma makadamske, nekatera območja pogozdujejo s prvobitno vegetacijo.
Skok na južni del otoka
Na južnem delu otoka sva si ogledala naselji Povoacao, z zanimivim živalskim vrtom (želve, papige, kanarčki, opice …), in manjše naselje Faial da Terra. Od tod sva pot nadaljevala do vasice Sanguinho, ki je sedaj obnovljena, potem ko so jo v začetku 70. let prejšnjega stoletja prebivalci zapustili. Še vedno lahko občudujemo opuščen mlin, mlinski kamen, nasade pomaranč … Pot pripelje do zanimivih dveh slapov (Salto do Prego), od koder se lahko vrnemo nazaj v vas ali treking nadaljujemo po poti navzgor skozi subtropsko vegetacijo do izhodišča poti. Zadnji dan sva obiskala nekdanjo prestolnico Vila Franca do Campo, si ogledala znamenite cerkve in občudovala tipično arhitekturo hiš, ki so zgrajene z naravnim bazaltnim kamnom (črno-bela kombinacija). Čudovite črno-bele mozaike, z naravnim kamnom tlakovane ulice in trge sva občudovala povsod v mestih, še posebej v sedanjem glavnem središču celotnega otočja Ponti Delgadi. V okolici mesta sva si za konec ogledala še nasade ananasa v rastlinjakih ter različne faze v zorenju tega sadeža. Njihov aromatični vonj in okus je nepozaben in skoraj ni primerljiv s sadežem, ki ga kupujemo v naših trgovinah. Prav tako velja za majhne, sladke banane, ki rastejo na otoku vse leto …