Kaj napisati o Madeiri, saj je že veliko prispevkov o tem atlantskem otoku? Da je to otok večne pomladi, cvetoči rajski vrt, otok vulkanskega izvora, zasanjani otok sredi Atlantika – vse to drži. Je tudi božanski, čaroben po svoje, miren, skrivnosten, sončen, a hkrati vetroven, prijazen, razgiban, stopničast, adrenalinski – doživet z mojega zornega kota v juliju 2016. Dobra tri leta sem se odpravljala tja in tokrat mi ni ušel. Pred odhodom sem imela določena pričakovanja glede obiska in potepanja po otoku, a kapo dol – presenečenje! Moje navdušenje ne pozna meja.
Nenačrtovan pristanek na Porto Santu
Glavno mesto – Funchal
Odločitev, da bomo prvi dan spoznali glavno mesto, je bila več kot le pravilna. Sprehod po mestu je bil turističen, lahkoten, za dušo. Preden smo vstopili v mesto, smo se ustavili pri drugem največjem evropskem klifu, ki meri 580 m – Cabo Girao. Točka, vredna postanka! Nato smo se odpeljali do kraja Monte, ki se dviga nad Funchalom. Tu smo obiskali romarsko cerkev, v kateri je pokopan zadnji avstrijski cesar Karel Habsburški, ki je na otoku zelo rad preživljal svoje počitnice. Zraven cerkve stoji kulturni center – »Dom romarjev«, v katerem so razstavljena dela, posvečena pokojnemu cesarju. Tudi razgled z vrha cerkve jemlje sapo – Funchal na dlani. Če obiščeš ta kraj, se je vredno iti tudi sankat. Lesene, pletene sani z lično klopco, prirejene za sankanje po asfaltni podlagi, in par močnih rok že utrjenih domačinov in strm 2 km dolg klanec zagotovijo zabavno dogodivščino, polno smeha. Iz vasi Livramento pa nato po istem klancu nazaj na izhodišče.
V kraju Monte smo si nekateri odšli še spočit oči v botanični vrt – Monte Palace Tropical. Čudovito urejeni vrtovi, ribniki, potočki, slapovi, kaskade, poti, jezera, razstave. V samo mesto smo se spustili z gondolo in odšli do znamenite tržnice Mercado dos Lavradores. Zanimiva, lepa tržnica, na kateri te prisrčno pozdravijo gospe v tradicionalnih narodnih nošah. Na njej lahko najdeš in kupiš od sadja, zelenjave, rib, spominkov, rož, mesa ali pa odideš na kozarec piva Casol. Še ogled katedrale iz leta 1517, ki predstavlja srce Funchala in s svojo temačno notranjostjo pričara občutek skrivnostnosti.
Na Madeiri živi približno 260.000 prebivalcev in od tega polovica v glavnem mestu. Množica se hitro porazgubi, zato mi je mesto delovalo prijetno, mirno. V Funchalu smo se ustavili še enkrat in takrat smo šli v priznano vinoteko D’Oliveiras na pokušino madeirskih vin ter na koncu še na obisk Christianovega muzeja.
Namočen severozahod in suh jugovzhod
Tretji dan našega dopusta pa je šlo zares! Prvi pohod ob levadi, imenovani 25 slapov. Otok Madeira je precej namočen na severozahodu in suh na jugovzhodu. V 16. stoletju so zato Portugalci začeli graditi umetne kanale levadas za prevoz vode na kmetijska območja na jugu otoka. Zadnje so bile zgrajene leta 1940. Ker je Madeira zelo gorata, je bila gradnja teh kanalov težka. Večinoma so jih gradili kaznjenci ali sužnji. Veliko jih je skopanih tudi skozi gore in v ta namen je bilo zvrtanih 40 km predorov, od katerih so nekateri še vedno dostopni. Obstaja okoli 2170 km levad. Za potrebe vzdrževanja je bila ob njih zgrajena izjemna mreža sprehajalnih poti. Nekatere od teh so danes namenjene sproščujočim sprehodom skozi prelepo pokrajino, druge pa so le ozke in nevarne police. In ena od takih je tudi že zgoraj omenjena in poteka iz kraja Rabacall. Pot je speljana skozi gozd, ki ga obdajajo potoki, slapovi, skalovja kot tudi pisano madeirsko rastje, in ko se le-ta konča, se pred tabo razprostre stena, po kateri teče 25 slapov. Nisem jih štela, ker mi številka ni pomembna, je pa bilo fascinantno videti toliko slapov na enem mestu. Slap Risco je bil osamljen, a zaradi veličine vreden ovinka in nekaj minut dodatne hoje.
Čudoviti naravni skalnati bazeni in center Vulkanija
Po končanem sprehodu smo se odpeljali na SZ otoka in že z razgledne ploščadi občudovali kraj Porto Moniz, znan po svojih naravnih skalnih bazenih, v katerih se lahko varno kopaš in plavaš ter si tu pa tam kdaj poškropljen od valov, ki močno pljuskajo na obalo. Pot nas je od Porta Moniza vodila do kraja Sao Vicente, ki leži v kotlini, na severni strani prelaza Encumeada. Tu smo se ustavili v centru »Vulkanija«, v katerem nam je bilo predstavljeno, kako je sam otok nastal – rojstvo otoka, sprehodili smo se pa tudi skozi dokaj mokre vulkanske jame, ki so bile prvič javnosti odprte leta 1996.
Najvišji vrh- Pico Ruvio
Tradicionalna Santana
Nastanjeni smo bili v kraju Ponta do Sol – Sončni vasi, ki je situiran zraven atlantske obale. Marsikoga je Atlantski ocean po koncu ture premamil in se je šel osvežit. Je zelo prijalo. Kraj je miren, oddaljen od turistične gneče in zelo priljubljen za opazovanje sončnih zahodov. To je postal dnevni ritual po večerji. Kot srečanja na terasi, kot poncha ali nikita, kot coral.
Po osvojitvi najvišjega vrha so nam želje narasle in želeli smo osvojiti še Pico Grande (1654 m). Začetek v kraju Bocca de Conida, cilj v »nunski« dolini (v 16. stoletju so se v to dolino pred pirati skrile nune) v kraju Faial Escura. Ta vrh je bil zalogaj tudi zaradi vročine. A smo zmogli in – splačalo se je. Tako kot pri vzponu na najvišji vrh si tudi tu lahko opazoval raznoliko naravo in se nasmihal ob pogledih na že prehojene poti.
Sprehodili smo se tudi po eni izmed številnih, tokrat krajših levad – Serra de Faial, počitek v kraju Camacha, znanem po prvi odigrani nogometni tekmi na portugalskih tleh, med reprezentanco Portugalske in Anglije. Zmaga domače reprezentance z 2 – 1.
Prelaz Encumeada
Zadnji dan smo odšli še na skrajni vzhod otoka – na rt Sao Lorenzo. Doživeli smo pravo nasprotje tistega, v čemer smo v preteklih dneh uživali in se navduševali. Tudi tu smo bili navdušeni, čeprav je pihalo kot za stavo in malo poškropilo. Vse spada zraven. Dolga, ozka veriga vulkanskih klifov in grap, po kateri je speljana varna, tlakovana pot, predstavi Madeiro kot vznemirljivo, puščavsko destinacijo, obdano z besnečim morjem. Kot bi zakorakal v drug svet.
Kratki postanki v obmorskih krajih Canical, Camaro de Lobos in Ribeira Brava so nam še dodatno pričarali vtise o življenju na Madeiri.
