V prejšnji številki ste lahko prebrali prvi del potopisa Park Đerdap in izvedeli vse o prvih dneh popotovanja. Tokrat pa preberite, kako se je potovanje nadaljevalo. Tretji dan nas čaka najlepši del izleta. V kraju Tekije nas čaka gliser in vožnja po Donavi. Tokrat vidimo in občutimo vso lepoto Donave in Đerdapske soteske. Pa še o zgodovini se malo podučimo. Predvsem se naučimo, kdo in kaj je bil »Trajan«.
Trajan
Trajan je bil rimski cesar, doma iz današnje Španije. Bil je izjemno uspešen v bojih s tujimi plemeni, v času njegovega vladanja pa je Rimsko cesarstvo doseglo največji ozemeljski obseg. V spopadu z Dačani, ljudstvom na področju današnje Romunije, je bil uspešen v bojih med letoma 101 in 102 ter ponovno leta 105. Na vzhodu je leta 106 premagal domačo vojsko in osnoval provinco Arabijo. Po bojih z Armenci in Partskim cesarstvom so Rimljani pripojili ozemlje in ga upravno oblikovali v province Armenija, Mezopotamija in Sirija. Za Trajanovo obdobje se v rimski zgodovini uporablja izraz ‘zlata doba’. Rimski senat mu je leta 114 podelil naslov Optimus (Najboljši).
Trajanova plošča
Med vožnjo z gliserjem se najprej zaustavimo pri Trajanovi plošči. V svojih pohodih proti Dačanom (prebivalcem ozemlja današnje Romunije) je rimski cesar Trajan leta 103 zgradil cesto (Via Traiana) skozi sotesko Đerdap vse do kraja, kjer je zgradil most na Donavi (Trajanov most). V okviru velikih podvigov rimskega cesarstva, ki ga je cesar vodil, so v soteski Đerdap postavili ploščo z zapisom dveh krilatih genijev, znano kot »Trajanova tabla«. Trajanova plošča je pričevanje, simbol moči in slave cesarja Trajana.
Od nekdanjih šestih so ohranjene le štiri vrstice napisov, ki pričajo o Trajanovi gradnji ceste ob Donavi. Po izgradnji HE “Đerdap” je bila rimska cesta potopljena, zato je bilo odločeno, da se Trajanovo tablo prereže in dvigne 21 m višje od prvotne lokacije. Danes je tabla vidna izključno z Donave, natančneje s plovil, ki uporabljajo donavsko plovno pot.
Obraz daškega kralja Decebala
Nasproti Trajanove plošče, na romunski strani Donave, se dviga velika kamnita skulptura, visoka 40 metrov – obraz daškega kralja Decebala, vklesan v skalo.
Gre za zadnjega vladarja Dakije (današnje Romunije). Ko so ga leta 106 v njegovi prestolnici Sarmizegetusi obkolile Trajanove čete, je naredil samomor. To je bil tudi konec velikega Trajanovega rimskega pohoda na Dakijo, ki se je dolgo pripravljal z izgradnjo celotne infrastrukture na srbskem desnem bregu Donave (cesta, most, utrdbe).
Kip je bil dokončan leta 2004 po 10 letih dela 12 kamnoseških plezalcev. Skala je bila oblikovana z dinamitom in pnevmatskim kladivom, skupni stroški del pa so dosegli milijon dolarjev. Decebalova skulptura je največja izrezljana skulptura v Evropi. Decebalovo oko je dolgo 4,3 metra, nos pa je dolg sedem metrov in širok štiri metre.
Balonska postaja “Varnica”
Na mestu, kjer je Donava najožja in najgloblja (93 metrov), je bila nekoč balonska postaja “Varnica”, ki je služila za regulacijo rečnega prometa. Pred izgradnjo hidroelektrarne “Đerdap I” je bil Kazan najnevarnejše območje za plovbo, saj se dve ladji nista mogli srečati. Plovbo je urejal poseben sistem šestih signalnih postaj na obeh bregovih Donave.
Balon je služil kot semafor, dvignjen ali spuščen, to je bil znak kapitanom, naj svobodno gredo ali počakajo, da bo šla mimo ladja z nasprotne smeri.
Po Donavi vozijo tudi take prave turistične ladje, ki prispejo vse od Dunaja…
Tole ladjo, ki smo jo posneli v NP Đerdap, smo naslednji večer srečali na privezu v Beogradu.
Po ogledu lepot soteske Đerdap z gliserja, smo si privoščili še osvežitev in kopanje v Donavi v kraju Tekija.
Hiter skok v Romunijo
Če smo že tako blizu Romunije, se moramo seveda odpraviti še tja. Najbližje mesto je Drobeta Turn Severin, ki se nahaja točno nasproti Kladova – na drugi strani reke Donave. Če želimo do mesta, moramo najprej prečkati Donavo. To pa je možno izključno le preko elektrarne Đerdap I, saj drugega mostu tam daleč levo in desno ni.
Arhitekturne znamenitosti Turn Severina so dediščina avstro-ogrske monarhije, za katero je bilo to mesto zadnja jugovzhodna meja.
Čudovita zgradba opere iz belega marmorja, mestni trg z eno največjih pravoslavnih cerkva na tem območju, vodni stolp z razgledom na obe mesti in Donavski muzej na obali so največje znamenitosti tega mesta, ki pa na nas ni naredilo nekega posebnega vtisa.
Ustavili smo se še v malo večjem »Severin shopping centru«, opravili nekaj malega nakupov in se vrnili nazaj v Kladovo, kjer smo imeli proti večeru ogled še ene znamenitosti.
V bližini vasi Kostol tik ob Kladovu se nahajajo ostanki Trajanovega mostu in najbolje ohranjen del podpornega kopenskega stebra, visokega 5 m in širokega 3,5 m.
Gradnjo je naročil cesar Trajan kot oskrbovalno pot za rimske legije, ki so se borile v Dakiji.
Pa se je končal že naš tretji dan. Dnevi kar bežijo, tako nam je lepo. Še eno noč prespimo v Kladovu. Naslednje jutro še zadnji veličastni pogledi iz sobe na Donavo in elektrarno Đerdap I, nato pa na pot proti Majdanpeku. Med vožnjo smo vedno znova presenečeni, koliko so v Srbiji že obnovili cest in koliko jih še obnavljajo. Povsod se nekaj dela.
Mesto Majdanpek in Rajkova jama
Mesto Majdanpek je locirano, kot da je v luknji. Gre pa glede na druge doslej videne kraje za precej »zastarelo« in neobnovljeno mesto. Najprej si ogledamo »Rajkovo pečino«, ki je v bližini mesta.
Rajkova jama je ena najpomembnejših turističnih jam v Srbiji. Nastala je z delovanjem ponikalnice reke Rajke. Jama je bogata z jamskim nakitom različnih oblik, iz snežno belega kristalnega kalcita najvišje kakovosti v Srbiji. Betonska pot vodi skozi prostorno Koncertno in Ježevo dvorano, ob Mali in Veliki orglici. Potem so tu še Oltar, Duhovi, Slap, Dvorana Stećak, Zimska pravljica in Kristalna dvorana. Z združitvijo suhega in rečnega obzorja leta 2014 je bila pridobljena krožna turistična pot, dolga 1410 m.
Rajkova jama je dobila ime po hajduku Rajku, ki se je napil in oropal potnike ter v tej jami skril svoj zaklad. Menijo, da je oropal ogromen zaklad in ga skril v tej jami. Zaklad še iščejo…
Tik ob mestu Majdanpek pa na naši poti (namenoma seveda…) naletimo na še eno ogromno jamo. Gre za zelo dobro znan rudnik bakra in zlata. Je eden najstarejših rudnikov v Srbiji in Evropi. V rudniku bakra Majdanpek je glavni vir bakrena ruda, v manjših količinah pa srebrna in zlata ruda. Po ocenah je nahajališče rudnika eno najbogatejših nahajališč rude zlata na svetu. Zadnjih nekaj let pa z njim upravljajo Kitajci.
Veličine rudnika z našimi slikami ni mogoče prikazati. Saj so celo tovornjaki, ki imajo več metrov visoka kolesa, videti majhni.
BeoGRAD – moj GRAD
Našo pot nadaljujemo proti Beogradu. »BeoGRAD – moj GRAD«! Beograd je moje mesto. Mesto, ki me neizmerno privlači. Sem bi se lahko vračal vedno znova in znova.
Naša prva postaja je Avala in obisk spomenika »neznanemu junaku«.
Po 1. svetovni vojni je lokalno prebivalstvo odkrilo večje število grobov srbskih vojakov, ubitih v vojni, med njimi tudi grob nekega neznanega srbskega vojaka. Prebivalci okoliških vasi so temu vojaku leta 1922 postavili skromen spomenik. Kasneje je Državni zbor za postavljanje spomenikov neznanim junakom odločilo, da se na vrhu Avale postavi reprezentativni spomenik. Spomenik so gradili med letoma 1934 do 1938 in je iz granita.
Na Avali je tudi stolp, na katerega se seveda povzpnemo.
Stolp na Avali je 204,68 m visok telekomunikacijski stolp z razgledno točko na višini 122 metrov. Prvotni stolp je bil zgrajen leta 1965 in je bil najvišja zgradba v tedanji Jugoslaviji. 29. aprila 1999 med Natovim bombardiranjem Jugoslavije je bil porušen. Obnova stolpa se je začela 21. decembra 2006, uradna otvoritev povsem novega stolpa pa je bila 21. aprila 2010.
Zvečer se kar peš odpravimo do mesta po lepo urejenih potkah ob Donavi, od koder se sliši glasba z bližnjih splavov. Prečkamo »Brankov most«, mimo »Zelenog venca« do hotela Moskva, preko Terazij, Knez Mihajlove, do Kalemegdana. Na koncu se sprehodimo po povsem obnovljeni promenadi ob Savi od Kalemegdana vse do povsem novega »Beograda na vodi«.
Beograd tudi zvečer in ponoči »živi«. Pa čeprav je sredi tedna. Ulice so polne, povsod se »dogaja«. Lokali so polni, pa četudi je korona. Na pomolu tudi opazimo privezano potniško ladjo, ki smo jo prejšnji dan srečali v bližini Kladova med vožnjo z gliserjem po Donavi. Skratka, Beograd je preprosto rečeno lep. Tudi ponoči!
Zadnji dan poti
In že je pred nami zadnji dan. Ženski del si pred odhodom želi še malo »šopinga«. Bližnji shopping center Ušče je pravi kraj zanje. Treba je nekaj nakupiti za otroke in vnuke, nakar sledi pot proti domu.
Med potjo se ustavimo na beograjskem letališču Surčin, da si ogledamo muzej »Jugoslovenskog vazduhoplovstva«.
Ta muzej je žal v zelo zelo slabem stanju in res potreben temeljite in celovite prenove. Imeli smo še eno težavo – v tem muzeju vstopnice ni bilo mogoče plačati ne z evri ne s plačilno kartico. Izključno, in samo, s srbskimi dinarji.
Čaka nas le še dolga pot nazaj domov. Na celi poti smo prevozili kar 1940 km, ampak uživali v vsakem kilometru.
Avtor članka: Drago Lepej
