Raziskovanje Nepala

Prejšnji mesec je Renata popisala, kaj se ji je zgodilo v mestih Katmandu in Patan (www.potnik.si/nepozaben-nepal.html). Sedaj vam ponujamo nadaljevanje njenih dogodivščin v Nepalu.

Nepal: čari Bodhnatha

Bodhnath.  Še en mali biserček Nepala. V bistvu gre bolj za neko vas (po nepalskih kriterijih velikosti, ne po naših) ob Katmanduju in je prav zanimivo, saj glavna znamenitost, največja stupa v Aziji, leži tik ob eni najbolj prometnih in hrupnih cest. Takoj ko pa se znajdeš ob stupi, je kot da bi stopil v povsem nov svet. Budističen. Tibetanski. Kjer se svet vrti v krogu. Kot samsara, ta večni krog rojstev in smrti. Okrog stupe krožijo predani verniki, pa tudi drugi – od radovednih turistov do Hindujcev in potepuških psov. Tudi miška se je našla. Povsod je ogromno menihov, zavitih v značilne rdeče obleke. Pa nune. In sadhuji, ki prosijo za baksheesh. Pa berači, ki prosijo. Teh je tu res veliko.

V Bodhnath sva prišla že kmalu po prihodu v Nepal zato, ker je bila 19. septembra polna luna in to naj bi bilo tam posebno doživetje. Budisti se namreč ravnajo po luni in imajo lunin koledar. Poleg tega pa naj bi se Buda rodil in umrl na polno luno, kar temu dnevu le še poveča vrednost. In res je bil poseben dan. Že sredi noči oz. ob 4h zjutraj so naju prebudili zvoki iz samostana – gongi in neka velika pihala, ki so videti kot ogromne trobente, oddajajo pa značilen močan zvok. Vsi ti glasbeni elementi so značilni za tibetanski budizem in jih je moč slišati vsak dan. Sploh če si v bližini tolikih samostanov, kot jih je v Bodnathu (in jih je res ogromno, praktično na vsakem ovinku je eden). Ti obredi so se intenzivno nadaljevali ves dan. Drznila sva si pokukati in stopiti za trenutek v ta svet – menihi so sedeli na tleh in glasno mantrali, zraven zvončkljali in na vsake toliko časa so se oglasile še tiste trobente in gongi. Wau! Posebno doživetje. Te kar dvigne nekam v višave.

Zvečer je žal deževalo, zato ni bilo možno osvetliti stupe s svečkami, kot bi jo sicer. Najbolj spodnji del, ob nešteto molilnih mlinčkih, sčasoma sicer so, in je bilo res lepo. Posebno doživetje je videti to veliko maso ljudi, ki kroži okrog stupe, nekateri pa zraven vrtijo še mlinčke. Ena od vernic je šla okrog in okrog stupe tako, da je izvajala poseben gib čaščenja, pri katerem poklekne, se vrže na tla, vstane, spet poklekne itn. Cel krog. Pa je zelo velik, ker je stupa res ogromna. Bodhnath je najbolj tibetansko mesto oz. vas v Nepalu. Tu so Tibetanci v večini, kar je opazno že na prvi pogled. Tibetanke je namreč lahko prepoznati, saj nosijo značilne obleke, vedno so urejene in imajo lase spete na glavi ali pa spletene v dolgo kito. Lepe so. Skratka, res je bilo lepo doživeti vse to, čeprav stupa ni bila osvetljena čisto tako, kot bi ob polni luni morala biti.

Picture
Sežiganje smeti na prostem.
Picture
Pred soncem se obraniš edino z dežniki.

Naslednji dan sva šla na sprehod do Kopan Monastery-a, ki leži na hribčku nad Bodhnathom. Ni nama uspelo, ne da bi se zgubila, ampak tokrat sva se zgubila res dobro. Prišla sva namreč povsem na vas, do riževih polj in kmetij. Čudovito je bilo. Tako drugače kot v mestu. Bolj mirno. Zeleno. Pomirjujoče. Lepo. Sčasoma sva našla tudi pot na hrib, ki nama je ponudil še veličasten razgled. Pa tudi do Kopan Monastery-a sva po srečnem naključju zašla. Gre za samostan z vso pripadajočo infrastrukturo, celoten kompleks pa je precej ogromen. Tam so tako menihi kot tudi nune, ne manjka pa niti guesthousov in tečajev za tujce, ki bi se radi učili budizma in meditacije.

Picture
Jutranji pogled.

Naslednji dan sva odšla še do famoznega Pashupatinatha, hindujskega kompleksa templjev in ghatov (stopnišč), ki je znan predvsem po značilnih hindujskih pogrebnih ritualih. Gre za nepalsko različico indijskega Varanasija, le da je namesto Gangesa tu reka Bagmati. Nepalska verzija je tudi zelo pomanjšana v primerjavi s tisto indijsko. Skratka, gre za pomembno romarsko središče. Pred kompleksom so bili tudi brahmini (hindujska kasta duhovnikov), ki so opravljali predpogrebne rituale (npr. britje glave sinu pokojnika – ta ostane obrita še celo leto po smrti, pusti se le en čopek sredi glave). To je pa v glavnem to. Bolj zanimiv od Pashupatinatha se mi je zdel sprehod do tam. Šla sva namreč skozi vas, v kateri so naju otroci navdušeno pozdravljali. Šla sva tudi mimo šole, kjer se je ravno začenjal šolski dan. Otroci so bili zbrani na dvorišču in postrojeni v vrste. Najprej so nekaj telovadili, nato so zapeli (mislim da nepalsko himno), nato pa so še nekaj peli oz. molili, pri tem pa so morali imeti glave sklonjene in če jih niso imeli, jih je gospa prišla agresivno pritisnit dol. Nenavadno. Tak vojaški režim.
Ena od slabih “znamenitosti” Nepala je ta, da se smeti znebijo tako, da jih zažgejo. In lahko si predstavljate, kako to smrdi in kakšno onesnaženje to povzroča. Tako je v bližini Pashupatinatha nek gospod zbiral smeti na kupček in jih žgal. Kot da že brez tega ni zrak dovolj obupno umazan in si človek res zaželi, da bi prodajali gorski zrak v vrečkah. No, na drugem koncu Pashupatinatha pa so imeli otroci neko čistilno akcijo, saj so pobirali smeti in jih odnašali na veliko smetišče v bližini. Verjetno tudi te potem zažgejo. Vendar je spet treba pogledati na problem z druge strani – očitno nimajo razdelanega sistema in infrastrukture za ravnanje z odpadki, zato so ubrali tako taktiko. Kaj pa se pravzaprav dogaja z našimi smetmi, ko nam jih elegantno odpeljejo z naših dvorišč in jih skrijejo pred našimi očmi?

Nepal: za konec pa še Pokhara

Zvečer naju je pričakal božanski sončni zahod za stupo. Magično. In lepo slovo od budističnega Bodhnatha, saj sva se že naslednji dan odpravila v Pokharo.
Pokhara je drugo največje mesto v Nepalu in izhodišče za trekinge okrog Anapurne in naprej proti zahodu. Z avtobusom se voziš slabih 8 ur, pokrajina, ki jo spremljaš, pa me je zelo spominjala na tisto v Laosu – vse naokrog so poraščeni grički in hribčki, skratka samo zelenje, na vsake toliko časa pa kakšna vas ali manjše mestece. Prijetna sprememba, toliko narave in zelenja. Mi je že res manjkalo tega.
Pokhara s predmestjem je precej ogromna. In res turistična. Preveč. Že takoj, ko stopiš iz avtobusa, te napadejo taksisti in ljudje, ki te vabijo v svoje hotele. Ne, hvala. To se nadaljuje z natakarji v restavracijah, prodajalci v trgovinah itn. Ta čas, da prideš do famoznega jezera, ti gre že vse skupaj pošteno na živce. Drugače pa je jezero res lepo, obdano je s hribi in v lepem, jasnem vremenu se vidijo tudi mogočne gore Anapurne. Danes zjutraj sva jih za hip zagledala med oblaki. Vendar pa je mesto nekako brez duše. Na vsakega domačina pride kar nekaj tujcev, pa še najvišja sezona ni! Tako povsod vidiš same turiste in vse je podrejeno turizmu.
Picture
Jezero v Pokhari.
En dan sva pohajkovala po starem delu mesta, kar si je bilo res zanimivo ogledati. Da ima vseeno malo duše, malo zgodovine. Našla sva tudi dve tržnici, kar mi je vedno v veselje. In kupila tiste majhne debele sladke banane, ki imajo tako božanski okus. Ena boljših stvari tu v Nepalu, pa tudi drugje v Aziji, je sadje in sveži sadni sokovi, ki ti jih pripravijo iz njega.

V Pokhari sva šla tudi s čolnom poveslat po jezeru, kar je bila tudi prijetna izkušnja. Posebnost v Pokhari so “leteče ovčke”, to je tista množica jadralnih padalcev v zraku, ki jo nekajkrat na dan vidiš nad Sarangkotom. Kot jata jih je, vsaj 40 hkrati v zraku. Masovni turizem na vrhuncu. Pa toliko denarja je v zraku… Sicer pa še vedno menim, da Pokhara ni nič posebnega. Tudi gore, ki se vidijo od tam, se ti, ko si jim bil enkrat že veliko bližje oz. tik pod njimi, ne zdijo več nič takega. Pa tudi barantati se ne da tu praktično nič, čeprav imava že res dobre barantaške sposobnosti. Možno, da zaradi visoke sezone, ko je dosti kupcev.

Picture
“Leteče ovčke” – množica jadralnih padalcev v zraku.
Picture
Pogled na jezero v Pokhari
Povratek v Katmandu je bil zelo nenavaden. Najprej sva šla po poti z avtobusne postaje mimo kuža, ki je imel en kup pene okrog ust in hude krče. Me je kar stisnilo pri srcu… Nato najdeva hotel v Paknajolu, ki je ravno prav blizu Thamela in ravno prav stran od njega, da ni toliko hrupa. Nato postopava naokrog in ugotoviva, da je pol prodajaln zaprtih. V Thamelu namreč, torej v turističnem središču, medtem ko je zunaj njega zaprtih tri četrt trgovin. Mesto je čudno, netipično. Zaspano, mirno, manj prometa. Povsem drugačno kot tri tedne nazaj, ko sva bila nazadnje tu. To pa zato, ker je ravno v teh dneh vrhunec festivala Dasain, tj. od 8.-12. dne, ko si ogromno ljudi vzame dopust in gre k sorodnikom na vasi in drugam. Je bila pa zato vožnja iz Pokhare še bolj zanimiva: ob cesti sva lahko opazovala velike gugalnice iz bambusa, na katerih so se otroci navdušeno gugali. Prej jih zagotovo ni bilo, se pravi, so jih postavili zaradi festivala. Druga stvar, ki jo je bilo moč opaziti, pa je, da je bila pri vsaki drugi hiši neka mrtva žival. Pujs, bivol, petelin… Za 9. dan festivala je še posebej značilno obredno žrtvovanje živali. Tako sva zjutraj srečevala na ulici ljudi, ki so v rokah nosili peteline in race ali pa vlekli kozo na vrvici. Pri enem od templjev so na glas zvonili, in ko sem pogledala zakaj, mi je bilo takoj žal. Petelin je zgubil življenje. Takoj zatem je mimo prikorakal moški, ki je za sabo vlekel kozo, v roki pa držal še enega petelina. Tesno mi je bilo pri srcu. Ni ravno prijeten občutek in za nekaj trenutkov sem gledala samo v tla pred sabo. Žalostno se mi je zdelo. A tako resnično. Spet drugače, kot je pri nas, kjer se to dela stran od pogledov, v zaprtih, temu namenjenih, prostorih. Pa tudi z mesom se drugače ravna. Tu ga vsaj znajo ceniti. Sicer pa sva že v Gorepaniju videla, kako so rezali bivola. Meso so metali na več kupčkov, tako da je bilo nekako enakomerno razporejeno. Potem je bilo tam nekaj ljudi, ki so ga prelagali v svoje košare in jih potem na hrbtu odnesli. Kdo ve kam?
Še zadnja stvar, ki jo moram omeniti, je javni prevoz. Ta je urejen zelo funkcionalno in priročno za domačine. Tujcu pač ni tako všeč. Gre namreč za to, da ponavadi avtobus niti ne odpelje, dokler ni poln, kar čas odhoda npr. lahko precej podaljša. Nato pa je vožnja videti tako, da vsakič, ko kdo ob cesti pomaha in hoče gor, avtobus ustavi. In ko hoče kdo dol, kjerkoli že, ustavi. Kar je super zadeva. Ne tako kot pri nas, ko imaš postaje določene, pa ti včasih voznik ne ustavi, tudi če stojiš tam (se mi je že nekajkrat zgodilo). Kaj šele, da bi ti ustavil ob poti. Ampak, ja, spet gre za drugačen svet. Tu je kaos normalen red stvari, pri nas pač ne. Vsaj ne na tak način.
Picture
Picture
Pa še nekaj zanimivosti. V vzhodnem Nepalu naj bi bila včasih v praksi poliandrija, kar pomeni, da so imele ženske po več mož, ponavadi bratov. To pa zato, ker so moški pogosto opravljali takšna dela, da so bili odsotni za daljše časovno obdobje (npr. nosači), ženske pa so med tem časom tudi potrebovale nekoga, da jim je pomagal. Posledica te prakse pa je tudi ta, da se zemlja oz. posest ne drobi toliko (ker je tudi otrok manj), kot pa na primer v poligamiji, kjer je ogromno otrok in posledično tudi delitve zemlje.
Ena od stvari oz. bolje rečeno zvokov, ki so bili najbolj pogosti na tem potovanju, ni trobljenje. Ni hrup. Ni lajanje psov sredi noči. Niti brenčanje komarjev. Ali glasni in čudni zvoki iz džungle. Ali glasba iz budističnih samostanov. Je pa… značilno nepalsko čiščenje nosa skozi usta. Ko jasno in glasno potegnejo smrkelj iz najbolj skritih kotičkov svojih “možganov” in ga pljunejo tako močno, da zraven skoraj bruhajo. To je zvok, ki je bil najbolj oduren, nagnusen, včasih zabaven, pogosto moteč, a sicer najbolj značilen. Res sva se ga naposlušala in ga ne bova prav nič pogrešala. Nepalci na splošno veliko pljuvajo, tako moški kot tudi ženske.
Pogrešala ne bom smrkanja in pljuvanja, bom pa nekaj drugega. Eno mini družinsko restavracijo Prabin v Pokhari, kamor sva pogosto zahajala. Vedno so nama sveže skuhali, kar je sicer vzelo nekaj časa, a je bilo res dobro. Domače. Zdravo. Gospod v restavraciji je bil vedno prijazen, in čeprav je imel veliko dela, je imel vedno tak poseben, topel nasmeh, ki ti res polepša dan. Všeč so mi ljudje, ki se tako srčno nasmejijo, da ti kar sonce posije v srce. Skratka, ideja takih družinskih restavracij mi je res všeč, pa še točno veš in vidiš, v čigave roke gre tvoj denar. Čeprav je tudi to delo od jutra do večera, vsak dan. Kar je še ena stvar, ki je tu običajna, pri nas pa pač ne. In zase lahko rečem, da si sploh ne morem predstavljati takega življenja, brez prostega časa. A jih občudujem in spoštujem zaradi tega, prav vse, od ljudi v restavracijah do prodajalcev, trgovcev, kmetov in vseh drugih, ki to počnejo.
Picture
Domači obrok v družinski restavraciji Prabin v Pokhari.
Pogled na Himalajo.
Piše: Renata Juko Pšenica
https://renatarts.com/pisanje/
Komentirajte!
Bi tudi vi želeli obiskati Nepal in njegove znamenitosti? Ste navdušeni nad budizmom? Zaupajte nam vaše mnenje.