Srce Brazilije – Rio de Janeiro

Pred časom smo se tri prijateljice odločile, da raziščemo delček Brazilije, natančneje Rio de Janeiro. V štirinajstih dneh, kolikor je trajal naš obisk Brazilije, smo hotele kar najbolje užiti njeno kulturo, zgodovino, ljudi in naravo. Po dokaj naporni in dolgotrajni poti (let iz centralne Evrope do Brazilije traja najmanj 10 ur, ponavadi z vsaj enim vmesnim presedanjem) smo končno pristale na letališču Galeão v Riu de Janeiru.

Santa Teresa

Vožnjo po mestu po pravilu spremljajo zastoji, glasno hupanje, ignoriranje prometnih predpisov (rdeča luč je velikokrat povsem odveč) in naravnost neverjetni preživetveni podvigi pešcev, ki v tem prometnem kaosu poskušajo najti svoje mesto pod soncem. Najboljši način za premikanje po mestu predstavljajo mestni avtobusi, ki te za nekaj manj kot 1 evro odpeljejo kamorkoli, zelo uporaben pa je tudi metro.

Santa Teresa, naša prva postojanka, je boemska soseska z impresivnimi arhitekturnimi spomeniki iz kolonialnih časov na eni in živahnim dnevno-nočnim utripom na drugi strani. Priljubljena med umetniki, študenti, plesalci sambe in popotniki daje vtis nekakšne prikupne kaotičnosti. Za orientacijo služi akvadukt Carioca oz., kot mu pravijo domačini, »Arcos da Lapa«, arkade iz sredine 18. stoletja, ki so včasih služile za dostavljanje vode prebivalcem mesta (Cariocam), danes pa po njih poteka pot znamenitega mestnega tramvaja, bondinha.

Hribčki, ki obkrožajo Santa Tereso, so sicer posuti z manjšimi favelami, vendar je okrožje dokaj varno; tudi zato, ker so ulice vedno, podnevi in ponoči, polne dogajanja. Sprehod po njih med drugim ponuja ogromno tržnico, na kateri je mogoče (ločeno po sekcijah) kupiti vsakršno uporabno in neuporabno kramo: obleko, igrače, tehniko, plastiko, spominke … Raziskovanje je jasno potekalo vse popoldne.

Skozi ozke tlakovane ulice smo se sprehodile tudi do Selaronovih stopnic, polepljenih z neštetimi ploščicami iz vsega sveta. Če boste gledali dovolj pozorno, boste na eni izmed njih odkrili tudi detajl iz daljne deželice- Slovenije.

Obiskovalec Santa Terese se brez težav za kar nekaj ur potopi tudi v zgodovino mesta, saj je na vsakem koraku mogoče najti kak muzej, gledališče, kraljevo palačo ali pa spomenik osvoboditeljem. Da brazilska zgodovina v sebi skriva kar nekaj zanimivih zgodb, priča dejstvo, da so Portugalci na njenih tleh najprej vzpostavili suženjsko kolonijo, v katero pa so se kasneje, v strahu pred Napoleonovimi osvajanji, zatekli tudi vladarji sami … Želja po neodvisnosti je dozorela leta 1889; od takrat je Brazilija federativna republika.

Gastronomija…

Poleg obilice kulture in zgodovine nas je Santa Teresa navdušila še z gastronomijo. Obvezno je poskusiti tipično »feijoado«, obaro iz črnega fižola (feijão preto) ter kosov svinjine in govedine. Za prilogo navadno postrežejo riž in pa »farofo«, nekakšno »moko«, pridobljeno iz užitne korenine »cassave«. Cassava je bogat vir ogljikovih hidratov, ki jo v nekoliko spremenjeni obliki, imenovani »tapioca«, uporabljajo tudi za posebne sladke ali slane »palačinke«, ki jih prodajajo na ulicah.

Voda v Riu ni pitna, zato imajo v večini gospodinjstev na pipah nameščene posebne filtre, ki iz nje sproti odstranjujejo škodljive snovi. Navdušili pa so nas tudi najrazličnejši tropski sadeži, ki jih je v izobilju kar na stojnicah po mestu in ki se v nekaj sekundah spremenijo v okusne, sveže vitaminske napitke (precej običajne so papaja, guarana in pasijonka). Nikakor pa nismo izpustile niti pregovorno edinstvene brazilske kave in »cerveje«, piva, priljubljenega tako pri domačinih kot tudi pri turistih.

Zvečer, ko se ozračje vendarle nekoliko vda, ko temperature padejo pod magično mejo 30 in ko ulice preplavijo ritmi sambe in capoeire, pa se – še bolj kot na razgretem opoldanskem soncu – priležejo »caipirinhe«.  Osvežilni koktajli iz stisnjenih limet, sladkorja in »cachaçe«, žganja iz sladkornega trsa, so zaščitni znak Ria ter njegovih »party« ulic in plaž.

Copacabana, Ipanema, Leblon

Naslednje dni smo si privoščile nekaj več umirjenosti in se odpravile na plaže. Ipanema, Leblon in seveda nepogrešljiva Copacabana. Več kot 8 kilometrov svetlorjave mivke in večmetrskih valov – raj predvsem za poležavanje, nabiranje barve in surfanje. »Plavanje« je mogoče le v obliki »metanja v valove«.

Tam na svoj račun pridejo prodajalci oblekic, rut, nakita, kokosovih orehov in caipirinh, pa tudi tatovi, ki v organiziranih skupinah potrpežljivo čakajo na vsak trenutek nepozornosti …Okoliške ulice so nakupovalna meka, še posebno za ljubitelje originalnih »havajank«; na voljo so v vseh barvah in oblikah.

Favele

Zahodno od Leblona, zadnje izmed treh slavnih plaž, pa nas je pričakal nov protisloven razgled … Luksuzen Sheraton hotel, za katerim se, zgolj čez cesto, dviguje ena izmed bolj znanih favel, Vidigal.

Pod favelo smo hitro našle moto- taksije, s katerimi so nas domačini po ozkih in natrpanih ulicah spretno (cele, čeprav nekoliko blede od bližnjih srečanj z odbijači nasproti vozečih se prevoznih sredstev) dostavili do vrha s pločevinastimi domovi posutega hriba.

Od tam je mogoče peš nadaljevati pot navzgor na goro Dveh bratov (Dois Irmãos), od koder se ponuja 360-stopinjski razgled na mesto, ali pa navzdol po favelah; v obeh primerih (priporočljivo) v spremstvu lokalnega vodiča.  Med potjo na goro smo tako izvedele, da se največja favela v Riu imenuje Rocinha, da na splošno v njih živi okoli 6 % celotne brazilske populacije (tj. približno 11 milijonov ljudi) in da so nastale v času eksodusa ruralnega prebivalstva v urbano okolje (večinoma v 70. letih).

Trenutno se oblasti na vse pretege trudijo, da bi favele »očistile«, kar v praksi pomeni, da vanje postavljajo t. i. »policijo miru« (Unidade de Policia Pacificadora, UPP), ki naj bi umirila zadeve med sicer ilegalnimi milicami, formiranimi s strani pripadnikov dilerskih tolp.

Stadion Maracanã

Športna ikona Ria de Janeira je seveda tudi stadion Maracanã, zgrajen leta 1950 za takratno svetovno nogometno prvenstvo. Čeprav je ob svojih začetkih sprejel skoraj 200.000 gledalcev, danes, po prenovi, pa ima »le« okoli 80.000 sedežev, še vedno velja za enega izmed največjih in predvsem najbolj markantnih stadionov na svetu.

Vseeno je Maracanã spektakularno prizorišče tekem med domačimi ekipami in rivali iz São Paula. Vzdušje na navijaški tribuni je nepozabno, vam povemo iz izkušenj, še posebej »sočno« pa postane, ko domači izgubijo s 4 proti 1.

Pão de Acucar

Naslednji dan smo se odpravile na eno izmed bolj turističnih točk v mestu. Sladki stožec (Pão de Açucar), ki se s 550. metri nadmorske višine dviguje na jugovzhodu mesta, ponuja čudovit razgled na mestoDostop je z žičnico, adrenalinski navdušenci pa se z njegovimi strmimi stenami lahko spopadejo tudi s pomočjo kavljev in vrvi.

Kip Jezusa Odrešenika

Na koncu nas je čakal še »veliki finale«, obisk enega izmed sedmih svetovnih čudes.

Na 710 metrov visoki gori Corcovado stoji kip Jezusa Odrešenika, simbol Ria in Brazilije, prav tako pa tudi simbol za kristjane po vsem svetu. Varuh mesta je bil zgrajen med letoma 1922 in 1931 s sodelovanjem brazilskih, francoskih in romunskih strokovnjakov. Brez podstavka je visok 30 metrov, skupaj z njim pa kar 38. Njegove široko razprte roke od sredinca do sredinca merijo 28 metrov.

Spomenik z edinstveno statistiko in pojavo vsako leto privablja nepregledne množice vernikov in turistov, ki so se v želji za čim boljšo fotografijo pripravljeni uleči tudi na od sonca popolnoma razgrete črne ploščice, ki kip obkrožajo.

Že samo potovanje skozi park proti vrhu je prava pustolovščina, saj je (uraden) dostop mogoč le z dvo-vagonskim vlakcem, za katerega smo se ob napornih vzponih kar nekajkrat  vprašale, v katero smer ga bo potegnilo – naprej ali …

Vendarle je tudi zadnji podvig povsem uspel in opremljene z novo energijo, bogatejše za še eno neprecenljivo izkušnjo smo se odpravile nazaj v Santa Tereso, kjer  smo ob najboljših caipirinhah zapravile še zadnje reale in deželi pomahale v slovo z besedami »Ate mais!« Kmalu na svidenje!

Avtorice članka: Jerneja Kimovec, Lucija Gartner, Mirjam Kimovec